Novinarka Suzana Perman, ki jo lahko spremljamo v oddaji 24ur, je bila že v rani mladosti zelo ambiciozno dekle. Ker jo je svet medijev že dlje časa privlačil, je na največjo komercialno hišo prišla kot nadobudna študentka na prakso in se po sedmih letih razvila v eno od najprodornejših novinark na naši politični sceni.
A simpatična Suzana je priznala, da jo je bilo na začetku kar malce strah stopiti na politični parket.
Story: Suzana, kdaj se je pojavila ljubezen do novinarstva?
V letu 2009 sem končala študij na filozofski fakulteti, kjer sem diplomirala iz pedagogike. A že od nekdaj me je zanimalo novinarstvo, vedno sem bila radovedna, iskala sem informacije, hotela sem poročati, razkrivati. Želela sem si početi nekaj drugega, kot se ukvarjati s pedagogiko. Sem pa že prej učila retoriko in javno nastopanje.
Story: Kako pa se je to zgodilo?
Vedno me je zelo zanimalo, zakaj imamo ljudje tremo, tudi jaz. Kadar imam tremo, se toliko slabše izkažem. S psihološkega vidika me je zanimalo, kaj se dogaja s človeškim telesom in mislimi. Med študijem sem poučevala in preučevala tako sebe kot druge ter tremo pri javnem nastopanju in iz tega tudi diplomirala. Imela sem srečo, da sem prek Šolta lahko poučevala retoriko in javno nastopanje. Iz svoje hibe sem se zverzirala, premagala šibko točko in pomagala drugim.
Story: Kdaj se je začela vaša novinarska pot?
Vmes sem delala na Radiu Evropa 05 kot novinarka. Delala sem vse, brala pravljice, pozneje sem dobivala svoje oddaje, kot sta Evropa kuha in Temne plati mladosti, kmalu pa sem postala pomočnica urednice, kar pomeni, da sem klicala jutranje goste, se dogovarjala za teme. Včasih sem menjavala kakšne voditelje, ko so bile bolniške ... To je bilo vse radijsko novinarstvo.
Story: Pa vas je zanimala tudi televizija?
Ja, že v gimnaziji, ampak nisem imela ravno štiric in petic, da bi se vpisala na novinarstvo. Ko pa sem končala filozofsko fakulteto, sem rekla, zdaj je moja priložnost, da se vpišem na magisterij novinarstva. In tam smo potrebovali obvezno prakso.
Story: Kje pa ste jo opravljali?
Na Popovi akademiji. Tam sem, roko na srce, dobila bistveno več praktičnega znanja, kot sem ga kdaj na FDV-ju. To je bil odličen projekt, zgoščen, bila je prva sezona. Res so nas strenirali in pokazali, kako deluje televizija. Potem smo imeli praktične vaje, kjer smo hodili na teren, sami smo snemali s kamero, naučili smo se delati sekvence itd. To so bile osnove, nad katerimi sem bila navdušena.
Story: Vas je takrat kdo izmed vodilnih še posebej opazil?
Verjetno so bodoči sodelavci zaznali, da je tale punca nekam zagnana, saj je že delala na radiu. Pa tudi sicer je takrat nastajala oddaja 24ur opoldne in so potrebovali nove moči. Absolutno sem bila za. Vpisala pa sem se tudi na magistrski študij novinarstva in sproti ugotavljala, kaj je novinarstvo v praksi.
Story: Kateri mentor vam je najbolj ostal v spominu?
Imela sem srečo, da sem imela res dobre učitelje, ki so se poglobili v nas mlade: Tomaža Peroviča, žal že pokojno Špelo Šipek, Denisa Oštirja, Tjašo Slokar ter Katjo Šeruga, ki me je zvlekla v politiko. Njena šola je bila najtežja. Ona mi je bila vzor.
Story: Kako vas je potegnila v politiko?
Začela sem jo spraševati določene stvari glede prispevkov, ona pa je ugotovila, da me to zanima. Najprej mi je začela dajati minimalne naloge, potem pa vedno večje. Pozneje so tudi drugi ugotovili, da mi Katja zaupa, in me začeli pošiljati na politični teren. Čez nekaj tednov sem bila kar vržena v morje.
Story: Kdo pa vam je danes vzor?
Uroš Slak. Njega najraje opazujem, ker vidim, kako vabi goste, kakšne teme odpira, kako se jih loti, to, kar dela on, mi je izziv. Ne želim ponavljati za njim, vsak si ustvari slog. On je trenutno v vlogi, ki je zame popolnoma nova in jo še usvajam. Zato ga marsikdaj še vprašam za nasvet. Je velik perfekcionist in to zelo cenim pri njem.
Story: Zakaj ste se odločili, da boste pokrivali politične teme?
Marsikdo bi mogoče rekel, da sem premlada, da pokrivam politiko, ampak mislim, da je to kvečjemu prednost. Od ravnanj in odločitev naših politikov danes je odvisno, kako bomo živeli v prihodnosti, kako naši otroci, kakšna bo podoba Slovenije v prihodnje. Všeč mi je, da razkrivam, kakšne načrte imajo politiki z nami. Zame so to družbeno pomembne zadeve, ki ne smejo biti preslišane. Ponosna sem, da pokrivam politiko, nikoli mi ni dolgčas.
Story: Kako so vas sprejeli politiki, ko ste prvič prišli na teren?
Tega me je bilo na začetku strah. Zdi se mi, da ljudje presojajo tisto, kar vidijo in slišijo. Če vedo, da postavljam prava, stroga in provokativna vprašanja, je prej njih strah oziroma imajo tremo kot pa mene. Takrat dobim spoštovanje politikov. Leta 2010 sem se malo lovila, saj jih nisem poznala, danes pa nihče več ne povezuje mojih svetlih las z mojim poročanjem.
Besedilo: Barbara Majič // Fotografije: Primož Predalič, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
