Vedno nasmejan, hudomušen in poln energije. Tadej Bricelj - Brico se rad pošali na račun sebe in drugih. Pravi, da je njegov dar govora prirojen, skozi vsa ta leta ga je le še začinil z odmerkom humorja.
Story: Večkrat brijete norca iz sebe ali drugih?
Glavno pravilo komedije se glasi: "Najprej se delaj norca iz sebe, šele potem pa iz koga drugega." Zase vsekakor lahko rečem, da se rad pošalim na svoj račun, in to že od otroštva. Moje prijatelje so namreč vedno najbolj zabavale ravno zgodbe, v katerih sem norca bril iz sebe.
Story: Kadar se šalite na svoj račun, kaj je ponavadi glavna tema posmeha?
'Bojan«', seveda! To je moj trebuh, ki sem ga z imenom okronal že pred več kot 15 leti. Bojan bo ostal tarča posmeha, in to vse, dokler se ne bo zmanjšal. Takrat pa bom razmislil o spremembi njegovega imena, morebiti kar v ljubko različico - Bojči. Seveda se rad pošalim tudi na račun svoje višine. In kot kaže, ne bom več zrasel, zato se ni treba bati, da bodo šale na račun majhnih ljudi ostale na mojem repertoarju.
Story: Večkrat vas vidimo v vlogi imitatorja znanih osebnosti. V vlogi koga se najbolje znajdete oziroma za koga lahko rečete, da vam je najbolj blizu?
Zagotovo so imitacije moje veselje in strast. Z njimi se ukvarjam že več kot 10 let in prav zanimivo je spremljati, kako se z vajo kvaliteta krepi. Preizkusil sem se že v številnih vlogah, najbolj blizu pa so mi Karel Erjavec, Jurij Bradač, Salome, Janša, Peterle, Zmago Sagadin in Čiro Blažević. Seveda nikakor ne smem pozabiti na gospoda Zorana Jankovića, ki je navdih za meni najljubšo imitacijo. V liku gospoda Zorana se najbolje znajdem, mogoče prav zato, ker sem v celoti naštudiral njegovo mimiko obraza, kretnje in način govora. Prepričan sem, da se v 'njegovi koži' odlično znajdem, zato se z veseljem odzovem, če bo gospod Janković kdaj potreboval kakšno nadomeščanje na slavnostnih prireditvah, ne. (smeh)
Story: Če pogledate malo nazaj, kakšna je razlika med Tadejem danes in Tadejem pred desetimi leti?
Razlika med Tadejem danes in Tadejem pred desetimi leti je več kot očitna. Kaj se ne vidi - 12 kilogramov plusa? (smeh) Hkrati lahko rečem tudi to, da sem z leti bolj dorasel temu, kar počnem, da sem kot oseba bolj zrel in da sem postal samostojen. Če se dotaknem še področja komedije - pred desetimi leti sem si težko predstavljal, da bom kdaj pisal scenarije, komedije in skeče, nisem verjel, da bo moja prepoznavnost z ulice prerasla v prepoznavnost večje dimenzije.
Story: Je vaš dar govora prirojen (izvira iz otroštva) ali priučen (se je pojavil kasneje)?
Če sem povsem iskren, bi lahko rekel, da korenine moje gostobesednosti segajo v rano otroštvo. V osnovni šoli sem namreč spadal med 'problematične falote', ki se jim jezik ni nehal vrteti. Smeh in šale so bile obvezna oprema mojega dne, zato me marsikdo ni nikoli štel za resnega sogovornika.
Story: Skoraj bi lahko rekli, da ste se štiri leta 'zbujali' v studiu Radia Antene. Pred kratkim pa je prišlo do nekaj sprememb. Kakšna je vaša trenutna vloga na valovih Radia Antena?
Trenutno me z Radiom Antena povezujejo video vsebine (skeči), s katerimi bom obogatil spletno stran. Vse moje skrite kamere in druge zanimive video vsebine boste seveda našli tudi na njihovi strani na Facebooku. Potrudil se bom, da svojo dobro voljo in razigranost prinesem med vas in za vas.
Story: Verjetno bi se poslušalci radia strinjali, da je jutranja kava z ekipo Anteninega zajtrka veliko slajša in zabavnejša. Je bilo tako zabavno tudi v zakulisju etra, ko so mikrofoni ugasnili?
Kava z Anteninim zajtrkom ni samo slajša in zabavnejša, temveč tudi energetsko močnejša. Že v zgodnjih jutranjih urah namreč lahko začutite energijo, ki je pristna in ni zaigrana. Podobno vzdušje je čutiti v zakulisju etra, tam se ideje iskrijo in energije zaživijo. Lahko bi rekel, da v 'taboru za mikrofoni' vlada pozitivno kreativni kaos.
Story: Nam lahko zaupate kakšno posebno anekdoto iz studia, ki vas še danes nasmeji?
Kar nekaj je takšnih anekdot. (smeh) Vsekakor ne bom pozabil dneva, ko sem v službo prišel z zabave. Tisto jutro je bilo zame precej naporno. V studiu sem zaspal za računalnikom ter z glavo treščil ob tipkovnico. Utrujenost se je iz minute v minuto stopnjevala, zato sem sodelavca Jeana in Seba prosil, ali se lahko za trenutek uležem na tla. Uslišala sta mojo prošnjo, kar pa se seveda ni izkazalo za najboljšo odločitev. Po hitrem postopku sem namreč zaspal in zraven še zasmrčal. Hudomušna sodelavca sta priložnost izkoristila in širni Sloveniji predvajala moje smrčanje. Nekateri bi rekli, da je vse skupaj nedopustno, toda poslušalce je neobičajna situacija zabavala. Očitno imajo ljudje radi realne zgodbe, in ne zaigranih stvari. (smeh)
Story: Katere situacije iz vsakdanjega življenja so tiste, ki rišejo nasmehe na vaš obraz?
Ni lepšega kot opazovati žensko, ki se lepo in iskrivo smeji. Ob takšnih situacijah se kar stopim, celo moj dar govora izgubi svojo moč. Takrat obmolčim in se samo smejim. Prav tako me nasmejijo lepi trenutki, trenutki, ko vidim, da je nekdo komu pomagal, trenutki, ki osrečujejo druge.
Story: "Ko bom velik, bom ..."
... še vedno visok samo 170 cm. (smeh)
Napisal Domen Mavrič
Fotografije osebni arhiv Tadej Bricelj
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
