Tadej Bricelj: »Starša sta kriva, da sem podoben jazbečarju!«

19. 6. 2015

Tadej Bricelj je mladenič, ki se rad pošali na svoj račun, še raje pa na račun drugih. Vedno je poln optimizma in pripravljen na akcijo. Zase celo pravi, da je deloholik in da se težko ustavi, zato verjetno ni naklučje, da karizmatični Antenin radijec svojo pozitivno energijo deli med poslušalce že v zgodnjih jutranjih urah.

V ekipi jutranjega zajtrka na Radiu Antena vas poznamo kot družabnega »kronista«, ki svoje poslušalce vedno zabava s hudomušnimi novicami iz sveta slavnih. Kakšen bi bil vaš prispevek, če bi se naslov glasil »Kdo v resnici je Tadej Bricelj«?

Kaj naj rečem, v resnici sem zelo preprost človek, srčen do vseh ljudi na tem svetu. Odraščal sem v skromni družini, zato cenim vse trenutke in priložnosti, ki mi jih življenje ponuja. Po horoskopu sem bik, torej sem jekleno trmast, predvsem v poslovnem smislu. Po naravi sem precej hiperaktiven, stranski učinek tega se izraža v moji vlogi deloholika. Poleg svojih poklicnih dolžnosti z velikim veseljem naredim male, dobre in drobne stvari za skromne ljudi. Občutki ob takih situacijah me napolnijo z zadovljstvom in priznam, da sem včasih tako ganjen, da potočim tudi kakšno solzo. Generalno sem človek veselja, moji dnevi so polni smeha in rad širim dobro voljo.

Ste na tekočem z vsemi »trači«? Vas rumene novice zabavajo?

Če bi lagal bi rekel, da sem na tekočem z vsemi trači, ampak temu ni tako. Enostavno jih je toliko, da jim ne zmorem slediti. Že zaradi poklicne dolžnosti pa redno spremljam največje legende, ki krojijo rumeno sceno, tako doma kot na tujem. Trudim se, da večino materiala za novičke zbrerem kar na ulici oziroma na dogodkih, potem pa zgodbe le še začinim v stilu, ki mu sledim. Novičko pogosto »obdelam« zgolj zato, da je še bolj zabavna in komična za javnost. Dejansko bi svoje »rumenovice« lahko poimenoval parodija na dejanske trače.

Sovoditelji Jean, Sebo in Birko vas radi zbodejo s kakšno šalo na vaš račun. Kako »kritike« sprejemate? Vas nasmejejo, mogoče prizadenejo, razjezijo?

Moram priznati, da me šale na moj račun ne prizadenejo. Velikokrat se celo sam iz sebe delam norca. Po naravi sem pač manjše rasti in rad se »pohvalim«, da sem maneken do višine 170 cm. Tiste malo večje modele pa zgolj povprašam kakšno je vreme pri njih zgoraj. (smeh) Kaj naj rečem, zahvala gre pač staršema, onadva sta kriva, da imam tako kratke noge in sem zato podoben jazbečarju. (smeh)

Skoraj bi lahko rekli, da se zbujate v studiu Radia Antene. Kaj pa, ko zapustite radio: kaj vas veseli?

Ja res je, vstajam zelo zgodaj, tako da sem ponavadi na radiu že ob 5:45. Radio je moje prvo veselje in zaposlitev. Dejansko pa sem precej aktiven tudi na drugih področjih. Veliko delam v turizmu, predvsem na področju organizacije projektov. Poleg tega veliko časa namenim še pisanju scenarijev za dogodke, praznovanja, ter video vsebine; to je moja strast. Obožujem še delo v klubskem svetu in kreativno iskanje rešitev za program in promocijo elektronskih dogodkov v enem izmed popularnih disko klubov. Veselim se vsakega trenutka življenja in v veselje mi je vse, kar se dogaja okoli mene: druženje, šport in crossfit z mojim trenerjem.

Zasledili smo, da ima šport pomembno vlogo v vašem življenju. Se je zato porodila ideja o vlogi Srđana Mišića?

Šport ima posebno mesto v mojem srcu in življenju, pa čeprav tega na mojem telesu zaenkrat ni zaznati. (smeh) Ampak kot sam pravim, tudi za to bo prišel čas in vrnil se bom na stare jeklene tire. Pa ne zaradi dokazovanja drugim, temveč zaradi dokazovanja samemu sebi. Srđan Mišić je prav posebna zgodba, zgodba, ki je nastajala pol leta in je bila močno premišljena. Sama ideja izhaja iz fitnes centrov, kjer so se večkrat našli laični vsevedneži, ki so vedno vedeli največ, celo več od strokovnega tima. Parodija na takšne »vseznalce« je torej fitnes trener Srđan, po duši v bistvu zelo ljudski človek, ki se približa vsakemu, ne glede na spol, starost, usmerjenost, vero ali kakršnokoli drugo prepričanje.

Brez česa si ne znate predstavljati svojega življenja?

Brez jogurta in špagetov. To sta dve stvari s katerima bi lahko živel vsak dan in se ju nikoli ne bi naveličal. Prijatelji bi verjetno dodali še, da ne morem brez telefona. Ne bom se zagovarjal, to je resnica, ampak predvsem na račun facebooka, ki ga spremljam zaradi poklicnih obveznosti. Če to od mene nebi zahtevalo delo, sploh nebi imel facebooka. (smeh)

Kateri trenutki vas najbolj nasmejijo?

Najbolj se nasmejim spontanim reakcijam in situacijam. Tistim pristnim in iskrenim odgovorom, ki pridejo kar tako. V bistvu se večkrat smejim tudi takrat, ko nekoga vidim, da je v akciji smeha. Če bom videl popolnega neznanca, da »umira« od smeha, se bom sigurno smeha »nalezel« tudi sam.

Jezik vam običajno teče kot namazan, kdaj pa ste recimo nazadnje ostali brez besed?

Nikoli mi ne zmanjka besed in večkrat naletim na komentarje v stilu: »boš že enkrat malo tiho«, »lahko malo skrajšaš in poveš bolj na kratko«... Priznam, ne morem! Sem človek, ki veliko filozofira in vse moram povedati »na dolgo in široko«, ker konec kocev zgodba ne more biti sočna, če ni dolga. (smeh) Kdaj sem nazadnje ostal brez besed? Težko bi izpostavil trenutek, verjetno je bila to kakšna situacija, ko sem naletel na kakšno princesko, ki se mi je lepo nasmehnila.

Značke: Tadej Bricelj