Tadej Golob navdušil s kriminalko Jezero

Po zaslugi njegovega raznolikega literarnega opusa sem se namreč poglobila v biografije Petra Vilfana, Zorana Predina in Gorana Dragića. Prav tako pa sem izjemno uživala med branjem njegovih romanov Svinjske nogice in Ali boma ye!, mladinskega romana Zlati zob in romana za otroke Kam je izginila Brina? Letos pa je eden od najboljših slovenskih piscev navdušil bralce in kritike z odlično kriminalko Jezero.

Koliko časa ste pisali Jezero?

Skupaj eno leto, ampak kako, to je pa zame spominski misterij. Knjigo sem namreč pisal v raztrganih obdobjih. Dva dni sem pisal, potem pa zaradi drugih obveznosti en teden nisem mogel pisati, kar ni bilo dobro, saj se je težko vrniti tja, kjer si nazadnje končal. Edino daljše nepretrgano obdobje je bilo na krajšem družinskem dopustu na morju. Zjutraj sem na hitro skočil v vodo, potem čez dan v največji vročini pisal, včasih pa tudi zvečer. Pravzaprav ne vem, kdaj mi je uspelo napisati teh 500 strani.

Ste o zgodbi razmišljali tudi takrat, ko niste pisali?

Nenehno sem razmišljal o njej in podobno so nastale tudi moje prejšnje knjige. V določenih situacijah se namreč pojavijo prebliski, ki jih navadno pozabiš, vendar si zapomniš like in njihove značaje, osnovno usmeritev knjige. Z vsemi svojimi knjigami sem se ukvarjal, še preden sem natipkal prvo črko.

Pisanja kriminalke ste se lotili prvič. Kaj je bil za vas največji izziv?

Kriminalka je zelo kompleksna reč, ker mora vsebovati več likov, zgodba mora biti zapletena, pa še s tretjo osebo sem imel nekaj težav. V tretji osebi lahko hitro zdrsneš v vsevednega pripovedovalca, kar ni najboljše, sploh pa ne za kriminalko.

V nekem intervjuju ste dejali, da med pisanjem glavni lik, Taras Birsa, ni postal podoben vam, ampak vi njemu. V čem vam je postal podoben?

Predstavljal sem si, kako bi se počutil, če pri 25 letih ne bi mogel več plezati, saj bi se mi najbrž zmešalo. O tem sem začel razmišljati prav na tem delovnem morskem dopustu. Dokler nisem imel otrok, nisem hodil na morje, tisti čas sem seveda preživel v gorah. Dvajset let nisem bil na morju in še danes mi je poležavanje na plaži precej odveč. Pogosto me sprašujejo, ali je Taras moj alter ego, ampak v zadnjem času razmišljam o svojih likih kot o svojih otrocih. Vsi so mi simpatični in vsi se mi malo smilijo zaradi tega, kaj vse bodo morali še preživeti.

Ste čutili naklonjenost tudi do negativnih likov?

Celo do morilca. Ne maram sadističnih, patoloških morilcev, do katerih ne moreš čutiti nobene empatije, sploh če njihova patologija ni z ničimer utemeljena. Meni je vsak lik v moji knjigi simpatičen in razumem motive za njegova dejanja.

Drži, da do konca niste vedeli, kakšen bo razplet zgodbe?

Vedel sem, kdo bo morilec, skrbelo me je pa, kako bom knjigo zaključil. Jasno mi je bilo, da mora biti konec udaren in da po njem ne sme slediti še sto strani razlage. Strah me je bilo, da tega ne bom znal narediti, ampak se je zgodba v redu razpletla.

Menda naj bi sledila še dva dela, v katerih bomo spremljali nove podvige Tarasa Birse.

O treh delih sem razmišljal, ker nisem vedel, ali bo knjigo sploh kdo opazil. Mislil sem, da bodo za to potrebni vsaj trije deli. Je pa že Jezero v slovenskih razmerah doseglo fantastičen uspeh in lotil sem se že drugega dela, a potem pisanje opustil zaradi drugih obveznosti, pa tudi prave energije nisem imel. Če bi lahko živel samo od pisanja kriminalk, bi jo že našel, ker pa ne živim samo od tega, si bom privoščil premor, poskusil medtem zaslužiti dovolj denarja, da se bom nadaljevanja lahko v miru lotil v začetku prihodnjega leta.

V zahvali ste navedli imena strokovnjakov, ki so vam pomagali, da je knjiga ostala v okvirih realnega. Zakaj ste se odločili, da se povežete s strokovnjaki?

Brez njihove pomoči nisem znal začeti pisati knjige, ker nisem poznal posameznih nazivov, kakšne pristojnosti ima inšpektor, kdo vse pride na kraj zločina ... Nikoli se še nisem počutil na začetku tako nemočnega.

Za kriminalista je značilno, da mora biti dober opazovalec ljudi. Velja podobno tudi za pisatelja?

Seveda. Zelo rad prisluškujem pogovorom. Pred kratkim sem pomislil, da bi prosil las­tnika lokala, kamor rad zahajam, ali lahko namestim diktafon pod pult, ker pijančki, ki pridejo zjutraj na pivo, pripovedujejo stvari, ki si jih nihče ne more izmisliti. Dejansko je življenje bolj zanimivo od fikcije.

Ali liki v vaših knjigah temeljijo na resničnih osebah?

Do določene mere temeljijo na resničnih osebah. Nihče ni povsem izmišljen. Lahko bi vam naštel vse resnične osebe, ki so se znašle v mojih knjigah, vendar ko so enkrat v knjigi, niso več iste osebe, ker uporabim le nekatere njihove lastnosti in jih potem oblikujem po svoje.

Na podlagi knjige Jezero bo posneta nadaljevanka. Imate kandidata za igralca, ki bi lahko upodobil Tarasa?

Ne. Če pa bi lahko izbiral, bi se odločil za Daniela Craiga, ampak se bojim, da bo zaseden. (smeh)

Vaše knjige se berejo kot scenarij za film ali nadaljevanko. Vas zanima pisanje scenarijev?

Da, saj si že med pisanjem knjige predstav­ljam film. Rad bi delal v industriji inteligentne zabave. Ne zanima me pisanje knjig za ozek krog bralcev, ker bi rad, da to, kar napišem, kdo celo prebere, rad bi, da bi bilo moje delo upoštevano in da bi na literarne večere prišli več kot trije, kar zna biti zelo frustrirajoče. Navsezadnje bi počasi rad že živel od pisateljevanja, saj se z njim ukvarjam že 16 let.

Menda ste imeli načrt, da boste po 20 letih pisanja knjig živeli od tega. Vam bo to uspelo?

Upam, da je Jezero nekakšen tovrstni preboj do končnega cilja – napisati eno knjigo na leto brez tisoč drugih 'malenkosti'.

Doslej ste izdali odmevne in mojstrsko napisane biografije Petra Vilfana, Zorana Predina in Gorana Dragića. Trenutno pripravljate biografijo Milene Zupančič. Kdo je dal pobudo za njeno biografijo?

Že dolgo sem si želel napisati njeno biografijo, pa zanjo prej nisem našel časa. Malo me je plašilo tudi to, da čutim do nje kot igralke in kot človeka veliko spoštovanje. Je namreč veličina v obeh pogledih. Ampak potem sem delal na reklamni agenciji, tam popravljal članke o avtomobilih in opažal, da se mi bo počasi zmešalo. Med pavzo za malico sem poklical Mileno, ki je na srečo privolila.

Je lažje pisati biografijo, ker imate s tem že izkušnje?

Tako sem tudi sam mislil, ampak ni. Z vsako biografijo je po svoje težje, ker si želim vedno doseči nekaj več. Pri Petru Vilfanu je bilo po svoje preprosto – čeprav se mi takrat to ni zdelo –, ker sem želel napisati predvsem zanimivo zgodbo, on pa je čudovit pripovedovalec. Pri Zoranu Predinu je bil koncept že malo drugačen, pri Mileni Zupančič pa sploh. Ne bi hotel – pa tudi ona ne – da greva kronološko: rodila sem se tam in tam, hodila v osnovno šolo tam in tam ...

Vas med pisanjem moti prisotnost drugih ljudi?

Kadar pišem, je najbolje, da ni nikogar doma. Tam namreč že nekaj časa delam. Zanimivo je pa to, da me drugje normalen hrup ne moti. Lahko delam kje v kakšnem lokalu, če je treba. Ob dveh prepirajočih se najstnikih se pa ne da.

Ste odkrili, da vam kriminalke najbolj ustrezajo, ali pa vam je ljubša žanrska raznolikost?

Ustreza mi raznolikost, tudi zato se bom zdaj malo spočil od Jezera. Poleg tega pa se mi zdi, da z raznolikostjo postaneš boljši pisatelj, ker si se prisiljen učiti novih stvari.

Vas zanima tudi pisanje ljubezenskega romana?

Marsikaj me zanima. Problem je, da ne maram žalostnih zgodb, vse prave ljubezni pa so žalostne. (smeh) V pisateljskem smislu me je očarala knjiga V Swannovem svetu Marcela Prousta, zato bi jo moral najprej pozabiti, da bi se upal lotiti nekaj tematsko podobnega.

Imate radi srečne konce?

Raje imam odprte konce, podobno kot v življenju, kjer stvari niso zaključene, razen s smrtjo. Rad imam optimizem in svojim likom, če se le da, ponudim še kakšno priložnost. 

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Goran Antley, Založba Goga

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"