Tadej Golob o pisanju biografije Milene Zupančič

Tadej Golob o pisanju biografije Milene Zupančič (foto: Peter Uhan, matej pušnik, Beletrina) Peter Uhan, matej pušnik, Beletrina
Vir: Jana
20. 5. 2018

Pri založbi Beletrina je izšla dolgo pričakovana biografija ene največjih slovenskih igralk, ki je nastala izpod peresa enega najboljših slovenskih biografov Tadeja Goloba.

Priznani pisatelj, ki je bralce navdušil s kriminalko Jezero, je že dalj časa želel napisati biografijo Milene Zupančič, saj jo kot igralko zelo ceni. »Mislim, da je Žarko Petan nekje zapisal, da se takšna pri nas rodi vsakih 50 let. Spoznala sva se sicer že pred mnogo leti, leta 1998, ko sem bil sam na slovenski odpravi na osemtisočak Daulagiri, ona je bila pa v Nepalu kot ambasadorka Unicefa, ampak takrat seveda še nisem pisal biografij, pa tudi vsa moja pozornost je bila usmerjena proti gori. Naslednjič sva se srečala pri intervjuju za Playboy devet let pozneje, se v tistem pogovoru zelo ujela in takrat sem začel razmišljati o knjigi. Poklical sem jo v obdobju svojega življenja, ko sem nujno potreboval delo, v katero bi verjel, in takoj je privolila v sodelovanje, kar me je razveselilo,« je povedal Tadej Golob, ki je napisal tudi biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in Alenke Bratušek. »Sam proces dela je bil v svoji osnovi enak kot pri drugih biografijah. Zmeraj je enak – pogovor, poslušanje, snemanje in pretipkavanje pa urejanje. Nadaljnja obdelava posnetega materiala je tista, ki se od portretiranca do portretiranca razlikuje. Kako, je pa težko pojasniti, ker gre zmeraj za preigravanje občutkov. Človekovo življenje, sploh če ga živi tako, kot ga Milena, je obsežna reč in dolgo nisem vedel, kako se ga lotiti, kje zagrabiti. Nisem hotel preproste kronološke povesti, po drugi strani sem pa vedel, da brez nekega časovnega zaporedja ne bo šlo, pa sem izumil nekakšne sprožilce, nekakšne 'magdalenice', ki na zanimiv način vpeljejo posamezna poglavja, v katerih se prepleta njeno delo, zasebno življenje, vse pa tematsko in kronološko povezano.«

Srečevala sta se približno enkrat na teden v Bohinjski Beli, kjer živi Milena Zupančič. »Najina srečanja so res malo spominjala na intervjuje. Malo zato, ker so intervjuji seveda lažje 'obvladljivi', novinar nima opravka z goro materiala, ki jo mora sproti obdelovati v svoji glavi, več stvari ima pod nadzorom kot pri delu za biografijo, ki je bolj kaotično, begajoče, raziskovalno.« Takoj sta se strinjala, da to, kar počneta, ne sme biti kronološka biografija v smislu: najprej sem se rodila, potem sem šla v osnovno šolo, pozneje na akademijo ... Vendar od tu naprej nista vedela, kako in kam. Potem je Milena nekega dne omenila, da gre skoraj vsak dan na pokopališče, pa kako je te občutke, ko stoji ob grobovih domačih in prijateljev, uporabila tudi v predstavah in jo je bilo tega skoraj sram. Od tod dalje jima je potem steklo. Na vprašanje, zakaj se prvo poglavje začne s pokopališčem, priljubljeni pisatelj odgovarja: »Ker je smrt močna tema, ker Milena večkrat na teden obišče 'svoje' grobove na Beli, ker sem poznal zgodbo o tem, kako je kot dekle morala umiti lobanjo svojega starega očeta. Ker se mi je: '1. november je v naši družini velik praznik' zdel dober otvoritveni stavek.«

Ona je poseben človeški original

Nikoli se ni razgaljala pred javnostjo

Milena Zupančič ne govori rada o svoji intimi, kar potrjuje tudi njena hči Maša, ki v enem od poglavij pravi: »Nikoli se ni razgaljala pred javnostjo. Svoje delo že, pri osebnih rečeh pa se je znala obvladati, znala je postaviti zid. Ure in ure lahko razpravlja o tem filmu, o oni predstavi, tem sodelovanju ... o svoji intimi pa ne. Ne samo z javnostjo, tudi z nami v družinskem krogu ne.« Tadeju Golobu to ni delalo težav pri pisanju biografije, ker razgaljanje njene intime ni bil njegov namen. »Hotel sem napisati zanimivo knjigo o zanimivem življenju in seveda, če ima ta knjiga 400 strani, brez intime ne gre. Mislim, da se je Milena tega zavedala, še preden sva se lotila dela, in da mi je sčasoma tudi vse bolj zaupala, da bom to intimo znal na dostojen način spraviti na papir.«

V knjigo so vključene tudi pripovedi drugih oseb – hčerke Maše, Dušana Jovanovića, Radka Poliča, Toneta Partljiča. »Mašo sem vključil, ker so otroci pogosto najbolj kritični ocenjevalci svojih staršev, predvsem pa najbolj resnicoljubni, Dušana in Raca, ker sta oba zelo zaznamovala njeno življenje, tako profesionalno kot zasebno, Partljiča pa, ker mi je, ko sem ga nekoč povabil v zapor v Celje, kjer sem delal eno leto, povedal ozadje zgodbe o nastanku filma Vdov­stvo Karoline Žašler, za katerega tudi Milena pravi, da je njen najboljši film,« pojasnjuje Tadej Golob, ki pravi, da so se med procesom ustvarjanja pojavili tudi dvomi. »Brez dvomov v ustvarjalnem procesu, kot je pisanje knjig, ne gre. To je normalno in tega sem se že navadil. Kako na zanimiv način pisati o predstavah, ki jih številni bralci niso videli? Bom znal najine pogovore ubesediti tako, da Milena ne bo zmajevala z glavo, pa da bom, navsezadnje, s tem tudi sam zadovoljen? Dvome je imela tudi Milena, in sicer prav zaradi tega razgaljanja, češ kaj mi je pa tega treba? Ampak tudi to je normalno. Pametni ljudje dvomimo, samo onim drugim je vse jasno.«

Pri pisanju Milenine biografije, za katero Golob pravi, da je ob tem, da je izjemna igralka in izjemna ženska, tudi prav poseben človeški original, je imel veliko svobode. »Seveda sem ji napisana poglavja poslal v pregled in največkrat so bili popravki samo faktografski. Nikoli se ni, kot rečemo, 'delala lepše, kot bi bila v resnici'. Prispevkov Maše, Dušana, Raca in drugih se pa sploh ni dotaknila.«

Ona je poseben človeški original

V knjigi so opisana njena filmska in gledališka sodelovanja z izjemnimi ustvarjalci, njeno otroštvo, njena strast do kajenja in potovanj ter izkušnje, ki jih je pridobila kot Unicefova ambasadorka. Tadej Golob je upravičeno zadovoljen s knjigo, saj je branje pravi užitek, ki nam omogoča presunljiv vpogled v življenje izjemne igralke, ki je v svoje like spretno vstopala s pomočjo čustvenega spomina, o čemer pripoveduje v biografiji: »To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš. Živiš njeno življenje, a se ves čas zavedaš, da to ni tvoje življenje. Za tisto uro ali dve izstopiš iz svoje zasebne zmešnjave, takšne ali drugačne, iz zoprnosti in enoličnosti v nekaj, kar nikoli ne boš v resničnem svetu. Na odru imaš neskončen privilegij postati izjemen, čudežen človek, lahko pozitiven, lahko negativen. Ampak to ni vživljanje, je zgolj zavedanje, da si določen čas nekdo drug. Lahko se obnašaš kot nekdo drug, lahko izgovarjaš vse tisto, česar si zasebno ne bi upal, lahko drugače dihaš ... Pa čeprav ves čas veš, da to nisi ti ... Ampak tudi ko poskušaš biti nekdo drug, naletiš na situacije, v katerih se znajde tvoj lik, ki so podobne dogodkom, ki si jih tudi sam nekoč doživel. Osebe in dogodki iz preteklosti se ti zavrtijo pred očmi, v tebi se zbudi spomin na vsa čustva, ki si jih takrat doživljal.« Ob branju njene biografije boste najbrž dobili občutek, da imamo tudi v življenju neskončen privilegij postati izjemen, čudežen človek in da je Mileni Zupančič to uspelo. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Peter Uhan, Matej Pušnik, Beletrina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri