Serija Reka ljubezni, ki že od septembra vstopa v domove gledalcev, je med najbolj priljubljenimi. Pred kratkim so ustvarjalci proslavili rekordno gledanost, ki je potrdila, da Slovenci radi gledajo domačo produkcijo. Predvsem zgodbe, ki se dogajajo tukaj in zdaj.
Prav te občuti tudi eden izmed glavnih likov serije Tadej Pišek, ki igra simpatičnega Roka.
Nadaljevanka se je že zasidrala v srca gledalcev. Kako spremljate dogajanje v njej in kako so vas v novi vlogi mizarja Roka sprejeli gledalci?
Nadaljevanke žal ne utegnem redno gledati, ker sem zelo zaseden tudi v gledališču in ob predvajanju Reke ljubezni imam večerne vaje ali predstave. Sem pa vesel, ko slišim dobre odzive, mislim, da so nas ljudje zelo dobro sprejeli, in to je velik uspeh in kompliment za nas.
Televizija ponuja drugačno kreativno delo, kot ste ga vajeni z gledaliških desk. Kako sami sprejemate Rokov lik in koliko imata s Tadejem skupnega?
Z Rokom sva šla skupaj skozi negotovost, strah in počasne začetne korake. Zdaj se že razumeva in sva prijatelja. Me pa vseeno velikokrat presenetijo njegovi odzivi. Na splošno bi rekel, da je Rok precej bolj razvajen in zamerljiv kot jaz.
Rok je preprost, simpatičen fant, ki se vsak dan trudi za obstoj svoje mizarske delavnice, ki jo vodi skupaj z bratom. Je pa tudi trmast. Koliko trme je v vas?
Malo manj kot v Roku. Trma je lahko tudi zelo pozitivna za vsakodnevno funkcioniranje v današnjem času ....
V televizijski seriji igralec poskuša slediti liku, za pripravo na posamezna dogajanja pa je precej manj časa kot za delo v gledališki predstavi. Kakšen izziv je za vas to in kako ste se znašli?
Na začetku sem res potreboval nekaj časa, da sem se privadil na tempo snemanja in na gore teksta, ki se jih učiš sproti. Zdaj je že lažje, kolesje se je uteklo in vsi smo že bolj samozavestni.
Ste tudi član ansambla SSG Trst in vzporedno z rednim delom pripravljate še razstavo Nora dekliščina v Špas Teatru. Koliko časa ostane za zasebno življenje?
Nekako znese, a žal na račun zasebnega življenja. Delam kot svobodni kulturni delavec, v Trstu sem sicer del igralskega jedra, a smo vseeno plačani le po projektu in nimamo redne plače. To pomeni, da poleg s tržaškim gledališčem sodelujem tudi z drugimi gledališči, trenutno s Špas Teatrom, kjer pripravljamo noro in odštekano komedijo Dekliščina.
Z Laro sta zagotovo osrednja lika in precej izpostavljena. Vas na ulici prepoznavajo in kako to doživljate?
Na ulici nas ljudje prepoznavajo, to je del tega posla. Nekateri se le ozrejo, nekateri šepetajo, te slikajo, nekateri pa te ustavijo in stisnejo roko. To je zelo prijetno, vedno tudi malo poklepetamo. Za zdaj še nimam nobene slabe izkušnje, samo prijetne in pozitivne odzive.
Če se vrneva k Lari. Skupaj sta odigrala že kar nekaj prizorov. Nas lahko popeljete v kakšen skrivnostni del snemanja?
Dogajanje v seriji naj ostane skrivnost, ki se razkriva počasi, da gledalcem ne pokvarimo presenečenj. Lahko razkrijemo to, da se skoraj vse scene v hišah snemajo v studiu, in ne v resničnih hišah na Krki. Vse te prostore, ki jih ljudje lahko vidijo na televiziji, imamo sezidane v studiu.
Kmalu prihajajo prazniki. Kaj vam pomeni božični čas in kako ga najraje preživite? Boste letos zaradi vsega dela prikrajšani za doživljanje prazničnega vzdušja?
December je mesec, ko smo gledališčniki praviloma zelo zaposleni, in že nekaj let prazniki kar zbrzijo mimo mene, saj nimam časa in energije za velika praznovanja. Bojim se, da bo tudi letos tako, saj imam poleg snemanja tudi 62 predstav po vsej Sloveniji. Bom pa gotovo sveti večer preživel z družino, skupaj bomo spili kozarec vina in se malo poveselili.
Kakšne spomine imate na božični čas iz otroštva in kako ste ga preživljali?
Pri nas doma smo vedno praznovali božič. Okrasili smo jelko, otroci smo postavili jaslice. Babica je spekla flancate, ki jih še danes obožujem, hiša je dišala po potici ... To se je z leti sicer malo spremenilo, a še vedno se celotna družina poskuša zbrati okrog božiča. Zdaj nas je že veliko in je srečanje malo težje uskladljivo.
Besedilo: Mima // Foto: arhiv Pop TV