Priljubljeni igralec in komik vedno znova preseneti z izvirnimi zgodbami, ki se pogosto rodijo na odru pod sojem žarometov.
Nedavno je v roke vzel Prešernovo poezijo in jo obogatil z ritmom, melodijo in energijo.
Prešernove pesmi se na odru običajno recitirajo, vi pa ste jih uglasbili. Kako je nastala ideja za predstavo Rokezije?
Na knjižni polici sem opazoval Prešernove Poezije in se spraševal, kako je možno, da nam največji slovenski pesnik ni blizu in zakaj znamo tako malo njegovih pesmi na pamet. Odkril sem, da je razlog v tem, da niso uglasbene, saj si večinoma zapomnimo pesmi, ki imajo glasbeno podlago. In odločil sem se, da bom Prešernove pesmi uglasbil. Zanimalo me je, kako bo zvenela 200 let stara ljubezenska izpoved na odru. Ljudje so sprva nekoliko začudeni, ker me poznajo kot igralca in stand up komika, Rokezije pa so mešanica novega zabavno-umetniškega izraza, ki vključuje poezijo, smeh, ljubezen in rokenrol. V najavi za predstavo rečem: Prešeren je ljubezen, ljubezen je svoboda, svoboda je rokenrol.
Ste se z glasbo ukvarjali že v mladosti?
Spadam med srednješolske 'A-mol kitariste' in na treh akordih sem marsikaj znal odigrati, kitara me je spremljala skozi srednjo šolo in odraščanje ter ostala z mano. Moje skromno glasbeno znanje je pomagalo pri tem, da sem pripravil glasbo za polovico repertoarja, polovico pa sem naredil skupaj z bendom. Kitaro igram po svojih zmožnostih, kar se tiče interpretacije besedila in petja, pa sem si Rokezije zamislil kot svobodno, z rokenrol energijo nabito interpretacijo Prešernovih pesmi.
Zaradi številnih stand up nastopov najbrž ljudje pričakujejo, da jih boste vedno nasmejali. Kakšen je odziv, ko nastopate v predstavah, s katerimi ne želite le zabavati občinstva?
Ljudje pri projektih stand up večinoma pričakujejo zabavo, smeh in dobro voljo. In tudi pri predstavi Rokezije je tako, zato so na začetku nekoliko presenečeni. Toda skozi leta sem z gledalci vzpostavil zaupanje, zato se lahko sprostijo, prepustijo in zaupajo, da jih bom zapeljal v svet, ki sem ga želel ustvariti zanje, da bi se zabavali in imeli lepo.
Je težko zabavati Slovence? Se znamo smejati sami sebi?
Znamo se smejati sami sebi, vendar je to odvisno od okoliščin. To je možno, če se med predstavo vzpostavi takšno vzdušje, da zmoremo na življenje pogledati iz distance in poskušamo iskati absurde in banalnosti najbolj resnih situacij zato, da bi se jim lahko nasmejali in da nas ne bi toliko obremenjevale. Kadar ljudje zaupajo nastopajočemu, se pustijo zapeljati tudi v druge vode, ki so prav tako lepe. Rokezije popeljejo gledalce v svet poezije, romantike, spraševanja o našem jeziku, o sili ljubezni. V današnjem svetu je tempo tako hiter, da se je dobro ustaviti in posvetiti zabavno-kulturnemu programu in svojim občutkom. Poezijo je namreč treba začutiti, ne le razumeti. Treba je začutiti besede, ki v srcu in duši nekaj povzročajo. Toda za to je potreben čas, dandanes pa ljudje nismo navajeni poeziji in občutkom namenjati časa. Želimo namreč, da je učinek instanten.
Delo znamenitih slovenskih avtorjev vam je očitno blizu, saj igrate tudi v predstavi Hlapci v SNG Drama Ljubljana. Kako usklajujete delo v ljubljanski Drami s samostojnimi nastopi?
Delo v SNG Drama Ljubljana mi izjemno ustreza, ker odpira drugačno ustvarjalno polje, ki ga na samostojnih zabavnih nastopih ni. Odpira polje kolektivne igre in kolektivnega dogovora, počasnega, premišljenega in poglobljenega nastajanja nekega projekta in omogoča ustvarjalno interakcijo v procesu nastajanja predstave, pa tudi v procesu izvajanja predstave. V veliko čast mi je, da so v ljubljanski Drami prepoznali v meni potencial in me povabili k sodelovanju kot člana ansambla. Veselim se vsakega nastopa v dvorani ljubljanske Drame, ki je najstarejša dvorana v Sloveniji. Vsak trenutek v tem prostoru je lep, ker v sebi nosi duh vsega, kar se je v njej že zgodilo.
Je za vas pomemben občutek pripadnosti določeni instituciji?
V prvi fazi imam zelo močen občutek pripadnosti samemu sebi. In ta občutek me je v nekem trenutku odpeljal iz institucije, ker sem mislil, da ne morem pripadati dovolj samemu sebi, če preveč pripadam instituciji. Tega si nisem želel, zato sem takrat odšel, z ljubljansko Dramo pa sodelujem v rahlem odnosu, saj kljub angažmaju v Drami ostaja dovolj prostora za mojo samostojno ustvarjalno dejavnost, ki se ji ne bi odrekel, ker me izpolnjuje na povsem drugačen način. Za zdaj je naš kompromis uspešen, saj lahko vse uskladim. Res pa je, da se neprestano nekaj dogaja in je zelo dinamično, niti ene sekunde miru ni.
Kako zdržite takšen tempo?
Več kot to ne zmorem. Trenutno se gibljem na meji zmogljivosti. Včasih se sprašujem, ali bi se moral smiliti samemu sebi, ker sem tako obremenjen, ali bi moral biti hvaležen za to in izkoristiti vse priložnosti, dokler je to mogoče. Vsaka nova priložnost pomeni, da dobro komuniciram z občinstvom. Namesto da se smilim samemu sebi, sem raje hvaležen.
V nekem intervjuju ste dejali, da morate v trenutku, ko stopite na oder, zaznati temperaturo občinstva. Kaj se zgodi, če je hladno?
Temperatura kot fizični dejavnik je zelo pomemben faktor možne metafizike, ki bi se lahko v določenem trenutku zgodila. Ko se izenačijo temperatura prostora, programa in občinstva, se vzpostavi ravnovesje. Če je zelo mrzlo, ne moremo pričakovati eruptivnega, vulkanskega smeha. Če pa smo v eruptivni vulkanski coni, težko pričakujemo, da bi z ledeno tematiko ohladili ljudi.
Se vam je že zgodilo, da se občinstvo ni odzivalo na vaše šale?
Da, na srečanju neke banke. Želeli so imeti program, vendar jih sploh ni zanimal. Program ni sprejet takrat, ko je ljudem popolnoma vseeno, kaj jim ponudiš, ker se želijo družiti. Oni niso tam zaradi programa, ampak je program tam zaradi njih. Takšnim situacijam se raje izognem. Najraje nastopam za ljudi, ki jih program zanima, ne glede na to, koliko jih je.
Nastopali ste že po vsej Sloveniji. Kje se na vaših stand up nastopih najbolj smejijo?
Kar se tiče mojih humorističnih nastopov se najbolj smejijo na Štajerskem, nato v Prlekiji, na tretjem mestu so Korošci, nato Primorci, sledijo Dolenjci, Prekmurci, na koncu pa so Gorenjci – ampak to je povezano tudi s pogostostjo mojega nastopanja v teh krajih – sicer pa je tako, da tudi v zelo oddaljenih krajih ljudje pridejo na predstavo, čeprav se še morebiti ne poznamo – to je največji kompliment. Najtežje je doma vstati s kavča in dati nekomu na odru priložnost. To cenim.
Kaj pa Ljubljančani?
S svojimi samostojnimi programi se zelo redko znajdem v Ljubljani. Doslej ni bilo velikega zanimanja organizatorjev za moje nastope v Ljubljani.
Kaj vas je motiviralo, da ste se začeli ukvarjati s stand upom?
Najprej sem 12 let delal v gledališču in sem se tam dobro počutil. Stand up je zame pomenil vsebinsko in izvedbeno osvoboditev od institucije. Temu pravim 'freestyle' komedija, ki nastaja v trenutku, velik del je namreč improviziran in prilagojen trenutku. V določenih okoliščinah se lahko popolnoma prepustim intuiciji. Intuicijo spustim v ospredje, z razumom pa jo zaobjamem, da ne zdrsne.
Najbrž je treba imeti tudi veliko samozavesti za takšne nastope.
Potrebnih je veliko stvari. Najprej se pojavi strah in misliš, da te bo razum rešil, nato pa odkriješ, da to ni dobra rešitev, ker je veliko nepredvidenih situacij, ki jih ne moreš rešiti z razumom. Na nepredvideno situacijo se lahko namreč nepredvideno odzoveš. Trenutek osvoboditve nastopi, ko odkriješ, da razum ni pred srcem. Takrat spustiš srce in intuicijo naprej. Lepo je, kadar so ljudje v današnjem digitaliziranem svetu sposobni pristnosti, človečnosti. Treba je spustiti veselje iz sebe.
To ni vedno enostavno, ker smo obremenjeni s strahovi.
Res je, stoletja smo bili vzgajani, da je treba molčati in povesiti glavo. Če si na takšen način vzgojen, se to odraža v tvojem doživljanju sveta.
Na kakšen način ste bili vzgojeni?
Vzgojen sem bil tako, da je treba vse obveznosti opraviti brez izgovorov. Bil sem vzgojen v prepričanju, da pridno delo obrodi sadove, da je treba spoštovati vsako delo. In da ne počneš drugim tega, česar ne želiš, da drugi počnejo tebi. To načelo poskušam uporabiti tudi pri svojem programu. Poskušam početi stvari, ki bi meni kot gledalcu bile zanimive. Ne sledim logiki, da je humor le še eden od artiklov, ki jih lahko kupiš. Na mojih nastopih se želimo imeti lepo, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. In če uživam na odru, se ne more zgoditi, da ne bi tudi gledalci uživali.
Se tudi v življenju zanašate na intuicijo?
Da, čeprav sem zelo racionalen, saj sem devica po horoskopu. Nekoč sem bil pri nekem čarovniku, ki mi je dejal, da bi bilo zame odlično, če bi bilo moje razmerje med razumom in intuicijo 49:51, in ne obratno. Pozneje sem se začel zavestno prepuščati občutkom, se zanašati nanje in jim zaupati. Naučeni smo, da dobrim občutkom sledijo slabi, zato jih ne sprejmemo, medtem ko neprijetnim občutkom zelo hitro zaupamo. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka, zato je dobro, da se čim bolj pogosto prepustimo lepim občutkom.
Ste radi obdani z ljudmi, ki prisluhnejo srcu pogosteje kot razumu?
Rad imam veliko čustev okoli sebe. Rad imam življenje.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Helena Kermelj