Biatlonka je trenutno na Švedskem, kjer je zadnji novembrski vikend izpolnila normo, potrebno za uvrstitev na svetovni pokal. Ker je sedemmesečna hči Maša ostala doma, tečejo solze.
Pravite, da ste izpolnili normo. Za kaj sploh gre?
Glede na to, da nisem tekmovala skoraj dve sezoni (najprej ni šlo zaradi operacije rame, v drugo pa ne zaradi nosečniškega trebuha, op. p.), sem morala izpolniti normo za nastop na svetovnem pokalu. Norma je izpolnjena, če za zmagovalcem zaostaneš manj kot 20 %, in meni je to po pričakovanjih tudi uspelo. Zdaj lahko nastopim na svetovnem pokalu, s tem pa lahko nastopi tudi slovenska štafeta.
Kako to, da ste se odločili, da se na tekme vrnete že letos, torej še preden se vam izteče porodniški dopust?
Edini razlog je ta, da je letošnja sezona olimpijska, olimpijska sezona pa mi je bila vedno zelo velik izziv. In tako je pač naneslo, da sem morala že kmalu po porodu začeti trenirati, če sem se želela pripraviti na letošnjo sezono. Moram pa poudariti, da nikakor ne bi šla z glavo skozi zid, če ne bi bila zdrava, če se ne bi dobro počutila, če rama ne bi bila okej. Največji pogoj, da se vrnem nazaj, pa je bil seveda ta, da bo z Mašo vse v redu.
Kakšne so želje za to sezono?
Zavedam se, da bo zelo težko priti nazaj na mojo prejšnjo raven. Vseh tekem se ne bom udeležila, ker bi bilo to za moj organizem še prenaporno, hkrati pa tudi še nisem tako dobro pripravljena. Bo pa cela sezona podrejena OI. To je moj največji cilj in do takrat imam še nekaj malega časa.
Na Švedsko ste se odpravili brez Maše. Občutki?
Na ta odhod sem se že nekaj časa psihično pripravljala. Zavedala sem se, da bo težko, vendar me je vsak dan, ko smo bili bližje odhodu, bolj stiskalo, zadnja dva dni mi je bilo pa sploh neznansko težko. Po glavi se mi je podilo polno vprašanj, dilem, 'zakajev', čustev … veliko sem prejokala. Kdorkoli mi je samo omenil, kdaj grem, za koliko časa, ali če mi je zgolj zaželel srečo, sem že začela jokati. Ves čas sem samo občudovala Mašo, jo stiskala k sebi, božala in vsakič, ko je zajokala, sem si rekla, da gotovo čuti, da grem … Vem, da Maši doma ni nič hudega, vendar mame smo pač mame.
Kako se prebijete skozi, reciva jim, 'materinske krče tesnobe'?
Kakršnakoli je situacija, jo je treba preživeti, seveda pa ni vedno lahko. Normalno je že, da vsak dan malo jokam; sploh me čustva zelo hitro preplavijo. Poskušam biti čim več v stiku z možem, z Mašo ... Še dobro, da obstajajo telefon, MMS, Skype … Seveda imam s seboj njene slikice, njeno ninico, ki diši po njej, pa igračko … Čeprav se morda sliši čudno, se zvečer, ko mi je najtežje, pogovarjam kar s to igračko, v največji tesnobi pa me reši obisk trgovine z otroškimi oblačili. (nasmešek)
Kdo v času vaše odsotnosti skrbi za malo pikico?
Mož Domen. Ponosna sem in obenem navdušena nad spoznanjem, da imam moža, ki mu nič ni težko. Z Mašo se popolnoma ujameta, vse 'zrihtata', hodita na plavanje, na sprehode, obiske … Seveda pa na pomoč priskočita tudi moja zlata mami in sestrična Tjaša. Obe ima Maša zelo rada, dedi pa jo velikokrat 'heca' v popoldanskih urah.
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec