Tadeja Lampret o že pozabljenih ameriških sanjah in priljubljenosti Gorana Dragića

Med bivanjem na ameriški celini je že postala odporna proti velikim razdaljam, gneči in slabim stanovanjem, kljub temu pa še vedno le s težavo sprejme nekatere nam nenavadne obsesije Američanov.

Story: Če se ne motim, ste pred sedmimi leti slovenski naslov zamenjali za newyorškega. Zakaj ste izbrali prav Veliko jabolko?

Ker je še vedno središče sveta, središče dogajanja. Ko sem na Pop TV dobila priložnost, da postanem dopisnica iz Amerike, je bila odločitev lahka. Washington je seveda politično središče Amerike, vse drugo je v New Yorku. To je tudi mesto, kamor Slovenci pogosto zahajajo, poznajo ga, dogajanje v New Yorku jih zanima. Zdelo se mi je, da v New Yorku lahko kot dopisnica naredim največ, saj poročam o vsem, ne le o politiki. New York je mesto, kamor prihajajo ljudje z vsega sveta, vsi iščejo svojo priložnost, zato je tukaj toliko energije, mesto je kot filmska kulisa, hkrati pa te na vsakem koraku udari z velikim odmerkom realnosti. Za zdaj odločitve, da se preselim prav v New York, nisem nikoli obžalovala, čeprav je pogosto težko.

Story: Česa ste se v tem času naučili od prebivalcev New Yorka?

Newyorčani so izjemno trdoživi in mislim, da se me je nekaj tega prijelo. Tukaj ljudi prav nič ne ustavi, za vsako stvar se morajo potruditi, nič ni samoumevno, in to je bila velika lekcija. Na splošno se moraš - razen če si bogat - v New Yorku sprijazniti s precej nižjo kakovostjo življenja kot v Sloveniji. Slaba stanovanja, velike razdalje, hrup, gneča, izjemna konkurenca, vladavina denarja, to te sčasoma načne. Če hočeš preživeti, se moraš enostavno znajti, prenehati razmišljati o številnih stvareh, ki so se prej zdele nesprejemljive, hkrati pa se ne smeš preveč pritoževati. Postaneš odporen. New York ti veliko da, hkrati pa tudi veliko vzame. Najti nekakšno ravnovesje je verjetno tisto, kar si tukaj vsi želimo.

Story: Imate tudi vi v tej ogromni metropoli svoj najljubši kotiček?

Imam več najljubših kotičkov, za vsako priložnost svojega. Ko želim nekaj miru, grem v Centralni park, še posebej med tednom, ko ni gneče. Vzamem kavo in hodim. Tako si zbistrim misli in umirim. Lincolnov center je moj kulturni kotiček, obožujem balet in rada grem na predstave New York City Balleta. Ob koncu tedna se pogosto zapeljem v Soho ali West Village, kjer vedno iščemo prijetne lokale za brunch in najboljša jajca po benediktinsko. Ob petkih grem rada v Metropolitanski muzej, saj je odprt do devete ure zvečer. Ko se odpravim v Brooklyn, pa je to zaradi oddaljenosti od moje Astorije že pravi izlet. Toda čar New Yorka je prav v tem, da lahko vedno najdeš kotiček zase, nekaj, kar ti ustreza v določenem trenutku. Mesto nima centra, je neskončno in tudi po več letih še vedno odkrivam nove četrti in nove kotičke.

Story: Kaj je ob prihodu v Ameriko bil največji šok? Na kaj se tudi po sedmih letih še niste dobro navadili?

Sprva je šok vse. Mislila sem, da New York dobro poznam, ko pa tukaj začneš živeti, ugotoviš, da v resnici ne veš nič. A se vsega navadiš. Zdaj težko razumem predvsem dve stvari. Njihov zdravstveni sistem, ki je zapleten, drag, neučinkovit in prepuščen trgu, a ga kljub temu marsikdo brani, češ da nočejo socializma in nadzora države. Ne vem, kako je lahko bolje, da ljudje končajo v bankrotu, ko zbolijo, da ne gredo k zdravniku, ker ne zmorejo doplačil, da so brez zdravstvenega zavarovanja ... Obamova zdravstvena reforma je sicer omogočila zavarovanje milijonom ljudi, ki si ga prej niso mogli privoščiti, a desnica jo želi na vsak način zrušiti. Druga stvar, ki se mi zdi nedoumljiva, je ljubezen do orožja. Zapisana je v ustavi in očitno nima meja, kljub nenehnim tragedijam, kot je bila zadnja v Las Vegasu in več kot 13 tisoč izgubljenih življenjih letno zaradi orožja. Zaradi denarja, ki ga orožarski lobi daje politikom, ni volje, da bi vsaj malo omejili izjemno lahek dostop do orožja. Eden od večjih šokov je, ko se odpraviš v katero od zveznih držav z liberalno orožarsko zakonodajo. Ustaviš se v velikem trgovskem centru in tam poleg kruha, sadja in jogurtov lahko kupiš pištolo, puško in naboje. Na to se nikoli ne bom navadila.

Story: Kako se je v teh letih spremenil vaš pogled na ameriško življenje, navade?

Zdaj jih seveda bolj razumem. Bolje razumem njihovo obsedenost z denarjem in kariero. Ko ti prijateljica pove, da je končala univerzo in ima zato 60.000 dolarjev dolga, razumem, da ima zdaj pred očmi le en cilj. Dobiti dobro plačano službo, vrniti dolg in začeti življenje. Poleg tega pa je način življenja lahko zelo različen. Newyorška naglica, odrezavost in obsedenost z uspehom so v precejšnjem nasprotju s pregovorno prijaznostjo v osrednjih ZDA, bolj počasnim tempom življenja na jugu ali z zdravim in bolj z naravo povezanim življenjem na zahodu ZDA. Američani so na splošno na prvi pogled zelo odprti, potem pa hitro ugotoviš, da je zelo težko priti prek določene meje in si najti prave prijatelje. Predvsem v New Yorku. Tukaj veljajo uspeh, vpliv in denar. Zdi se mi, da se kljub dokazano naraščajoči neenakosti še vedno vsi pehajo za ameriškimi sanjami, čeprav so te že dolgo mit.

Story: Ali po vsem tem času drugače gledate tudi na Slovenijo?

Zagotovo. Cenim to, da sem lahko diplomirala brez dolgov, da je zdravstveni sistem kljub vsem napakam in težavam še vedno vsaj približno dostopen vsem. Lepo je, ko iz Ljubljane v eni uri lahko skočiš na Obalo ali smučarijo. V New Yorku se včasih toliko časa vozim na kavo na Union Square na Manhattnu, narava pa je še precej dlje. Hkrati pa pogled iz Amerike neusmiljeno pove, kako majhna je Slovenija, včasih ne le po velikosti. Vsak dan na svoji koži občutim, kako nepomembni smo v svetovnem merilu. V Ameriki mi je všeč, da ljudje nenehno razmišljajo, kako naprej, iščejo nove poti, več je optimizma in manj nevoščljivosti. Uspešne ljudi gledajo z naklonjenostjo in občudovanjem, saj menijo: Če je uspelo njemu ali njej, zakaj ne bi še meni. Tistih, ki se dvignejo, ne poskušajo takoj sklatiti na tla.

Story: Kolikšen del ameriške celine ste med bivanjem na drugi strani luže odkrili? Story: Kaj vas je najbolj navdušilo?

Amerika je izjemno lepa, raznovrstna, težava pa je v tem, da so razdalje ogromne in je tudi v dveh tednih potovanja mogoče videti le manjši delček. Navdušila me je Nova Mehika s svojimi barvami, odmaknjenostjo, posebnostjo. Izjemni so nacionalni parki, najraje pa imam predele, ki so drugačni od vsega, kar smo vajeni v Sloveniji. Dolina smrti je fascinantna, prav tako rdeče skale v nacionalnem parku Archer v Utahu, tako imenovana mesta duhov iz časa Divjega zahoda v Kaliforniji ali pa Monument Valley. Če začnem naštevati, ne bom prenehala, kjerkoli sem bila, sem našla kaj lepega in zanimivega. Med mesti sta me najbolj navdušila New Orleans in San Francisco, tudi hipsterski Seattle. Na splošno pa je tisto, kar je na potovanjih zame nepozabno, občutek neskončnosti in prostranosti, ko si v avtu in se zdi, da so pred teboj odprte vse poti.

Story: Koliko raziskovanja in prostega časa vam omogoča poklic dopisnice?

Navadno grem na dopust enkrat letno in takrat je čas za raziskovanje Amerike. Na službenih potovanjih poskušaš ujeti kakšen trenutek in vsrkati čim več vtisov, za kaj več ponavadi ni časa, pa tudi preveč napeto je. Ko sem v New Yorku, je vse odvisno od dogajanja, v mirnih obdobjih in konec tedna se rada odpravim na raziskovanje mesta. Žal pa tukaj tako kot večina ljudi nimam avta, saj za vožnjo po mestu to nima nikakršnega smisla in je tudi predrago, ga pa pogrešam zato, ker bi z avtom vsekakor lažje raziskovala bližnjo okolico New Yorka in skočila na kakšen dnevni izlet ob koncu tedna. To je v Sloveniji nekaj povsem običajnega, tukaj pa precej večji luksuz.

Story: Na kaj pa ste po vsem tem času najbolj ponosni? Kateri intervju, prispevek vam bo ostal v spominu za vse večne čase?

Težko bi poudarila samo en prispevek. Kar nekaj mi jih bo zaradi različnih razlogov ostalo v spominu. Poročanje o lanski predsedniški kampanji, najbolj nori in nenavadni v zgodovini. Ne le jaz, tudi ameriški novinarji, ki desetletja poročajo o politiki in Beli hiši, so bili na nepredvidljivem vrtiljaku in vsi smo se ogromno naučili, izjemna izkušnja je bila, predvsem, kadar sem lahko šla na teren. Spominjam se tudi trenutkov slavja na ledu v Los Angelesu, ko si prizadevaš, da med snemanjem in intervjuji ne bi padel, in si hkrati vesel, ker so hokejisti Los Angeles Kings, kjer je v eni od glavnih vlog Anže Kopitar, osvojili Stanleyjev pokal. Najhuje pa je bilo v Newtownu, od koder sem poročala po pokolu prvošolcev v šoli. Takrat se mi je zdelo, da prvič od blizu okušam čisto zlo in grozo.

Story: Bivanje v Ameriki ima tako slabosti kot prednosti. Med drugim ste imeli priložnost že večkrat sodelovati s trenutno najbolj vročim slovenskim košarkarjem Goranom Dragićem. Se še spomnite prvega srečanja?

Moram priznati, da se prvega intervjuja ne spomnim, bilo je pred vsaj šestimi leti, od takrat se jih je že nabralo kar nekaj. Odkar sem v Ameriki, delam prispevke tako o Goranu Dragiču kot tudi drugih slovenskih igralcih, ki igrajo v ligi NBA, zdaj je to še Beno Udrih, prej tudi Saša Vujačić. Mislim, da sem zelo hitro spoznala, da bo z Dragićem prijetno delati. Na enem od prvih srečanj so ameriški novinarji, ki jim moramo dati prednost, po tekmi Dragića zelo dolgo spraševali, kar ni in ni bilo konca. In ko sem na tabli v garderobi opazila napis z uro odhoda avtobusa z igralci, ki se je neusmiljeno bližala, me je začelo skrbeti, da bo zmanjkalo časa za moj pogovor.

Verjetno sem začela med čakanjem kazati bolj ali manj očitne znake nejevolje, ker je Goran Dragić nenadoma čisto mirno rekel: "Saj bomo tudi mi naredili, še bo čas." Tako da od takrat vem, da bo vedno sodeloval, če bo le lahko, kajti v NBA ni vse odvisno le od njega, ampak tudi od kluba in strogih pravil. Ampak za zdaj imam same dobre izkušnje in poročanje o naših košarkarjih je med mojimi najljubšimi temami.

Story: Kakšen vtis pa je na vas po vseh teh srečanjih naredil slovenski košarkarski as?

Že nekaj let, odkar sem dopisnica Pop TV v Ameriki, za oddajo 24ur občasno pripravljam prispevke o Goranu Dragiću in mislim, da je dovolj, če povem, da je eden od mojih najljubših sogovornikov. Vedno prijazen, dostopen, zanimiv. Z njim se je izjemno lahko pogovarjati, večkrat se med intervjuji ali po njih tudi nasmejimo, čeprav je čas zelo omejen. Enostavno je vse zelo sproščeno, brez zvezdništva. Tudi če njegovo moštvo izgubi in je Dragić malce slabše volje ali pa je poškodovan in v bolečinah, ne bo odklonil intervjuja po tekmi. Sam skromno pravi, da je zgolj profesionalec. Zagotovo drži, ampak jaz mislim, da ima njegovo vzorno vedenje verjetno še več opraviti z njegovo osebnostjo, z vzgojo, s tem, da ceni vsakogar.

Story: Se je vaš pogled na slovenski člen ekipe Miami Heat po vsem tem času kaj spremenil?

Ne. Goran Dragić je bil vedno prijeten, prijazen, simpatičen in ustrežljiv sogovornik. Vedno si vzame čas posebej za slovenske dopisnike, nikoli - tudi če izgubijo in ni najboljše volje - se ne zdi, da smo mu dodatno breme. Spomnim se prijatelja, dopisnika iz Češke, ki mu je bilo kot ljubitelju hokeja mučno hoditi na tekme lige NHL in intervjuvati njihovega zvezdnika Jaromirja Jagra, saj ta ponavadi ni želel niti minute nameniti novinarjem iz domovine in se je vedel kot muhast zvezdnik.

Česa takšnega si pri Dragiču sploh ne predstavljam. Veliko pove tudi to, kako ga hvalijo ameriški novinarji. Že ko je igral v Phoenixu, so mi govorili, da je morda najprijaznejši in najbolj vljuden igralec v NBA, ko sem bila pred kratkim v Miamiju, so mi tamkajšnji novinarji razlagali povsem enake stvari, izrekali same pohvale. Ne le o Goranu Dragiću kot igralcu, ampak kot človeku. Podelili so mu celo nagrado za najbolj profesionalno sodelovanje. Vse to veliko pove o njegovi osebnosti, o značaju, vrednotah in profesionalnosti. Ima vse, dosegel je vse, ampak zaradi tega se ne postavlja nad nikogar. Š vedno se mi zdi, kot da mu je malce nerodno in neprijetno, če ga preveč hvalimo.

Story: Se je morda po evropskem prvenstvu spremenil? Pred tem naj bi bil še nekoliko zadržan, po tem pa je ta zadržanost izginila.

Menim, da se on sam ni prav nič spremenil. Je pa zagotovo dozorel kot igralec in postal pravi vodja na igrišču. Ko sem ga ob nedavnem obisku v Miamiju vprašala, kje se je zgodil preskok od fanta, od katerega so trenerji v NBA želeli, da je bolj glasen in odločen, je odgovoril, da se enostavno nenehno uči in raste. Učil se je od najboljših. V Miamiju so bili to Dwayne Wade, trener Erik Spoelstra, kapetan Udonis Haslem. Vsi imajo NBA-prstane. Mislim, da je zato, da je postal vodja, kot smo ga videli v reprezentanci, moral malce premagati svojo naravo, ki je na igrišču sicer precej manj zadržana kot zunaj njega. Poleg tega v NBA tujcem ni lahko, imaš naglas, pogosto so v ekipi zvezdniki, ki jim ostali prepustijo zadnjo besedo. Toda zdi se, da je Goran Dragić našel svoj glas, postal je tudi vodja v Miamiju in veselim se prihajajoče sezone lige NBA.

Story: Kako pogosto ste sicer spremljali evropsko prvenstvo glede na časovno razliko?

Zaključne boje sem spremljala v neposrednem prenosu, najprej doma, saj so bili zaradi časovne razlike precej zgodaj. Finalni obračun pa smo seveda s kolegi in prijatelji Slovenci želeli gledati skupaj. To ni bilo tako lahko, saj Slovenija v nasprotju s Srbijo v New Yorku nima nobenega prostora, konzulata ali restavracije, kjer bi se lahko zbrali, v newyorških lokalih pa ni bilo navdušenja, da bi na televizijah predvajali evropsko prvenstvo, ali pa sploh niso imeli pravega športnega kanala. Toda rešil nas je pater krizolog Martin Cimerman ter veliko in glasno skupino newyorških Slovencev gostil v slovenski cerkvi v East Villageu. Tam je bila že marsikatera prireditev in tudi koncert, tako glasno pa menda še ni bilo ... Po tekmi pa tudi veselo.

Story: Kakšen pa je odziv ameriške publike ob omembi Dragićevega imena?

V Miamiju je pri navijačih, pa tudi širše, izjemno priljubljen, ljudje ga poznajo, nič drugače ni bilo prej, ko je igral v Phoenixu. Ljudje izjemno cenijo ne le njegove košarkarske veščine in všečno osebnost, ampak tudi borbenost in požrtvovalnost. Dobro vedo in opazijo, kolikokrat Goran Dragić igra poškodovan, v bolečinah, modricah, navijači si dobro zapomnijo, kako je v žaru borbe krvavel ali izgubil zob in se kljub vsemu hitro vrnil v igro, kako vedno vse pusti na igrišču. To ameriški navijači radi nagradijo. Zgolj zaradi Dragića so predvsem v Miamiju sploh opazili evropsko prvenstvo v košarki, ki je sicer za Američane povsem nezanimivo.

Story: So se v ameriških medijih morda pojavile kakšne povezave med Goranom Dragićem in prvo damo Melanio, glede na majhnost in vplivnost Slovenije?

Niti ne. Ko so športni novinarji zdaj omenjali odlične igre Gorana Dragića na evropskem prvenstvu ter slavje reprezentance, so seveda govorili o pravljici, o izjemnem dosežku majhne države, Melanie Trump pa v to niso mešali. Goran Dragić sam sicer pravi, da odkar je Melania Trump prva dama, nekaj več ljudi pozna Slovenijo in ni treba toliko razlagati, kje je to. No, predvsem v Miamiju in še prej v Phoenixu pa Slovenijo dobro poznajo predvsem zaradi Gorana Dragića.

Besedilo: Nika Arsovski¸\\ Foto: osebni arhiv, Goran Antley, Profimeda