Najprej obema čestitke za veselo novico, da se bo vajina družinica povečala še za enega člana ali članico …
Taiji: Najlepša hvala, res sva zelo srečna in sva skozi vse mesece nosečnosti navdušena nad vsemi spremembami, ki jih prinaša to obdobje. Zelo se veseliva dneva, ko se nama bo pridružilo to malo bitje, polno ljubezni.
Vaju je novica presenetila ali sta si po petih letih zakona zaželela imeti otroka?
Taiji: Precej hitro sem začutil, da si želim z Ano ustvariti družino, vendar je bila pot do cilja malce daljša, kot sva pričakovala, vsekakor pa oba že komaj čakava na prihod otročka.
Ana: Najina želja po otrocih se je pojavila kar zgodaj, a je kar dolgo potrebovala, da se je uresničila, zato se toliko bolj zavedava, da so otroci res mali čudeži, in sva toliko bolj hvaležna ob nosečnosti in veselem pričakovanju.
Kakšne so priprave na ta veseli dogodek in kdaj se bo sploh zgodil?
Taiji: Preden sva začela gledati in izbirati otroške rekvizite in opremo, se nisva niti zavedala, koliko stvari je treba kupiti in na kaj vse je treba biti pozoren. Ker se nama bo otroček pridružil pozimi, imava še nekaj časa, da pripraviva prijetno gnezdece. Kljub vsemu pa se že pridno poučujeva, izbirava in kupujeva stvari za v otroško sobico.
Ana: Ja, meseci kar bežijo, ko zbirava in se odločava o vsem. Čeprav sva si dolga leta želela otroka, nisva delala načrtov ali priprav, preden se je nosečnost uresničila, tako da nama je res vse novo. Veliko bereva knjige, vključila sva se v specializirane priprave, ki celovito poučijo o vsem, kar je pomembno v nosečnosti ter na več nivojih pripravijo na porod ter na novo življenje po porodu. Okoli naju je veliko mladih staršev, tako da radovedno in hvaležno spremljava tudi njihove izkušnje in nasvete, seveda pa so tukaj še najini nepogrešljivi starši, ki so zakladnica modrosti in izkušenj ter se z nama veselijo in dajejo podporo.
Čeprav sta poročena 'šele' pet let, je vajina ljubezenska zgodba daljša? Nam zaupate malo, kako je bilo … Kdaj vam je Ana padla v oči?
Taiji: Res se že dlje poznava. Z Ano sva oba odraščala le nekaj ulic narazen, hodila sva celo na isto osnovno šolo, a ker sem jaz končal osnovno šolo, preden jo je ona začela, se tam nisva družila. Ana je bila predstavnica razreda, ki bi moral z agencijo, v kateri sem delal kot turistični vodnik, odpotovati na maturantski izlet v Grčijo, vendar se njihova šola ni odločila za našo ponudbo.
Stik med nama je ostal in vleklo naju je skupaj, vendar nikoli ni bilo pravega trenutka, da bi storila korak naprej. Dokler se po 15 letih moje vztrajnosti ni Ana končno omehčala in ugotovila, da je ne vabim na tortice zgolj iz prijaznosti. Meni je bilo hitro jasno, da jo želim ob sebi za vedno, zato sem jo zaročil res kmalu ter še hitreje nataknil prstan. Poroka je nekaj posebnega, najin poročni dan je bil tako poln veselja in ljubezni vseh, ki so bili z nama, da ne bi nikoli želel poročnega dne brez vseh najdražjih prisotnih ob takšnih posebnih trenutkih. Poseben čar so naredili tudi spuščeni konji in najina psička, ki je bila poleg, ter seveda čudovita narava posestva.
Ana, kdaj ste vedeli, da je on tisti pravi?
Ana: Ob Taijiju je bilo od nekdaj drugače kot v bližini drugih ljudi, vedno, ko sva se srečala, je bila med nama nekakšna posebna vez, iskrivo veselje in hkrati mirnost. Nekaj, česar nisem znala opisati ali si priznati. Vsa njegova vabila sem si interpretirala le kot prijaznost, ki je njemu že tako pisana na kožo, in vsaka misel, da bi mu morda bila lahko všeč, se mi je zdela kot domišljavost na moji strani. Tako da bi lahko rekla, da sem bila skoraj namerno slepa in gluha na Taijijev šarm in njegova vabila dolga leta, tudi ko so ljudje okoli mene že dobro zaznavali to posebno energijo med nama in se spraševali, kako sem lahko tako zelo slepa.
Največji preskok je bil zame prvi teden, ko sva postala par in sva poleg tistega plavanja v oblakih in občutkov kot v devetih nebesih v dvoje spoznavala svoja prepričanja, interese, hobije, smisel za humor, pogled na življenje ter ugotovila, da se tako zelo ujameva in se dopolnjujeva, da sem bila jaz res presenečena ob spoznanju, da je mogoče imeti tako čudovito zvezo in rasti skupaj. Ob Taijiju so se mi odprle oči za številne vidike v življenju, mislim, da se je v meni premaknilo že po nekaj dneh po začetku najine zveze in vedela sem, da moje življenje ne more iti po drugi poti, kot da se prepustiti sreči s Taijijem. Vsak večer in vsako jutro se zahvalim Bogu, da sem deležna ljubezni in čudovitega odnosa s Taijijem.
Glede na to, da je Taiji tudi maneken in zanimiv za ženske, ste bili kdaj ljubosumni?
Ana: Seveda je Taiji zelo zanimiv, privlačen in nasploh zaželen moški zaradi svojega videza in tudi zaradi res zanimive osebnosti, radi ga imajo povsod, kjer se pojavi, in ga vzljubijo še bolj, ko ga malo bolj spoznajo. To mi je všeč, spodbujam ga in podpiram, saj ima res veliko talentov in tiste dragocene pozitivne energije, ki jo ljudje iščejo. Že po naravi nisem ljubosumna in morda zaradi tega nisem privlačila v svoje življenje ljudi, ki bi mi s svojim obnašanjem dajali razloge za ljubosumnost. Zaupanje med nama je tako močno in tako naravno, da noben od naju ne zna biti ljubosumen, temveč se dobro nasmejiva kakšnim dobrim ženitvenim ponudbam, ki jih dobi tako on kot jaz. Verjamem, da je vsaka zveza lahko močna prav zaradi zaupanja, zaupanje pa se začne pri samem sebi, torej z zaupanjem vase in v svoja načela.
Kako bi opisala svojo zvezo?
Taiji: Najina zveza temelji na zaupanju, podobnih interesih ter razmišljanju. Res se lepo dopolnjujeva, združuje naju veselje do športa, narave, popotovanj, hvaležnost do domovine, ceniva družino in vrednote. Prav zaradi tega zveza lepo in utečeno deluje. Ljubezen in odnos sta kot roža, treba jo je negovati in razvijati oz. skrbeti zanjo, ne pa jemati za samoumevno, saj se sicer zanesljivo posuši. V odnos je treba vlagati energijo in samo na ta način lahko deluje dolgoročno.
Ana: Ja, tako kot je rekel Taiji. Pri naju se je resnično vse skupaj uskladilo, imava toliko podobnih vrednot, želja, interesov, da je bilo res pravljično že od začetka. Prav skupna pot nama omogoča tudi lepo osebnostno rast. Zelo mi je všeč, da drug drugega spodbujava biti dobra, iščeva pozitivne lastnosti drug pri drugem, se navdihujeva in krepiva tisto, kar veva, da je zdravo za naju, za skupnost, za naravo in nasploh za planet. Ko pridejo težave, jih znava obrniti na smeh, omogočiva trdno oporo in se skupaj prebijeva čez, vedno se lahko zaneseva drug na drugega. Nekateri strokovnjaki pravijo, da metuljčki prhutajo v trebuhu le prvih šest mesecev zveze v fazi zaljubljenosti, a pri meni se prebudijo metuljčki prav vsakič, ko zagledam Taijija ali ko slišim njegov glas, ne glede na to, koliko let sva skupaj. Življenje ima poseben čar in vedno je polno smeha, to je tista nepogrešljiva začimba najinega odnosa.
Vsak od vaju ima svojo uspešno kariero. Sta se morala veliko prilagajati?
Taiji: Niti ne, saj si življenje urejava tako, da poskušava izkoristiti vsak prost skupni trenutek. Ana ima službo, ki zahteva veliko službenih poti, sam takrat opravim več stvari, za katere prej ne najdem časa. Pa tudi sicer od časa do časa prav paše, da se oba posvetiva kakšnim individualnim zadevam in se usmeriva tako, da ima vsak od naju čas zase. Po drugi strani pa sva bila med pandemijo ves čas skupaj in nama ni bilo niti najmanj dolgčas oz. si nisva šla niti malo na živce, kar pomeni, da se res dobro razumeva.
Ana: Močno podpirava drug drugega tudi v poslovnem svetu, zato nihče od naju ne vidi problemov, kadar se odvrti tako, da se najini načrti spremenijo zaradi tega ali ko se je treba odreči kateri zadevi zato da uspeva opraviti, kar si želi vsak od naju na poslovnem področju. Ob tem pa tudi skrbiva drug za drugega, da ne bi kdo od naju pregorel, v tem je Taiji zares dober, zelo lepo skrbi zame in kroti moje deloholične strasti, ki si rade naložijo preveč obveznosti na vseh koncih naenkrat.
Oba zelo rada potujeta, a bo seveda zdaj dinamika v vajinem zakonu povsem drugačna? Ali boste poskušali biti aktivni kot do zdaj?
Taiji: Potovanja so še ena od najinih skupnih točk. Ker je po svetu toliko lepih koncev, ki jih je vredno obiskati, se verjetno še vedno premalo zavedamo, da živimo v prekrasni deželici, polni čudovitih krajev, lepih slovenskih običajev in arhitekture. Rada kombinirava raziskovanje tujine kot tudi raziskovanje naše domovine. S prihodom dojenčka bomo najprej raziskovali našo bližnjo okolico in postopoma obiskovali tudi bolj oddaljene kraje, saj verjameva, da ravno raziskovanje krajev in tujih običajev prinese širino, sproži spoštovanje lastne in tuje kulture, krepi strpnost in navdihuje kreativnost. Pred kakršnim koli potovanjem pa seveda najprej pride na vrsto spoznavanje nove življenjske vloge, v kateri se bomo znašli vsi trije, čemur bo podrejen vsak trenutek našega časa.
Ana: Nama so radovednost po odkrivanju novih krajev dali starši in ta občutek, da se znaš znajti v tuji državi, sprejeti nenavadnost druge kulture, se potopiti v življenje domačinov, razumeti njihovo zgodovino, lepote in tegobe njihovih življenj, radovedno poslušati, kaj ti želi življenje dati skozi pot, doživeti bistvo tistega kraja in trenutka, v katerem si. Vse to je nekaj, kar želiva prenesti tudi na otroke. Otroci prinesejo drugačen način potovanj in temu se bova prilagodila, bova pa skrbela, da je prva raziskovalna ljubezen pri otrocih ljubezen do domovine, do slovenske kulture in vsega, kar je ta trdoživi narod dosegel skozi stoletja. Moja osebna želja je, da bi tudi naši vrtci in šole začele krepiti domovinsko ljubezen, hvaležnost do našega jezika, zgodovine in kulture.
Mislita, da bosta starša, ki ne komplicirata preveč?
Taiji: Težko o tem sodim, preden sem dejansko v tej vlogi. Eno je teorija, drugo pa praksa. Vsekakor ne bi želel preveč komplicirati, saj tega tudi sicer ne počnem v življenju. Bova pa oba z ženo prvič starša in si želiva, da ne bi preveč komplicirala, ampak to se bo pokazalo šele v praksi.
Ana: Ob tem vprašanju se mi kar smeji, saj verjetno nihče ne misli, da komplicira, tudi če komplicira. Verjetno vsak starš daje vse od sebe in želi le najboljše svojemu otroku, tako da ni prijetno, ko se sodi komurkoli v tako ranljivi in odgovorni vlogi, kot je vloga starša. Midva sva bolj šokirana nad neskončno permisivnostjo vzgoje nekaterih kot pa nad kompliciranjem, težko je videti nekatere otroke, ki nimajo prav nobenih okvirjev, meja in vse skupaj eskalira v težke situacije na vseh koncih, starši pa še naprej ne prevzemajo odgovornosti za dosledno vzgojo, ki je potrebna za oblikovanje celovitega razvoja otroka. Upava, da ne bova komplicirala v nobenem smislu, bova pa zagotovo postavljala jasne meje in se skupaj borila, da naju otroci ne prinašajo okoli.
Zdaj boste vodili tudi jutranji program? Imate težave z zgodnjim vstajanjem? Kaj pa, ko bo dojenček tu?
Taiji: Nisem tiste sorte, ki bi mu bilo pet ur spanja dovolj, zato bom moral biti discipliniran in hoditi dovolj zgodaj spat, saj bom sicer zagotovo 'plačal' davek. Spanje je najpomembnejše, da se lahko regeneriraš in spočiješ. Nekaj časa še lahko zdržiš, potem pa ne gre več, kar ni dobro. Ko pa bo prišel še dojenček, se bo tudi to zagotovo zelo spremenilo. Takrat si bova morala z Ano pomagati, da bova šla lažje čez to obdobje. Pa saj ne bova ne prva ne zadnja.
Ana: Jutranja oddaja je prišla kot naročena za privajanje na zgodnje vstajanje oziroma kratke noči, ki jih prinese dojenček. Ne veva, kaj vse naju čaka in kakšen bo bioritem dojenčka, vsekakor pa bo lepo, če nama bo uspelo z dojenčkom in našim kužkom v jutranjih urah gledati Taijija na Planet TV in uživati v zanimivih gostih, ki jih bo imel v studiu.
S čim so vas navdušili, da ste sprejeli vlogo voditelja jutranjega programa?
Taiji: Predvsem z odkritim pogovorom in zanimivo idejo o celotnem projektu oddaje Jutro na Planetu. Všeč mi je celotna ekipa, zanimiv pristop in svežina, ki jo oddaja prinaša v naš medijski prostor. Ko so mi predstavili načrt dinamične oddaje z zanimivimi gosti, poučnimi in uporabnimi temami, prispevki in vklopi iz vse Slovenije, sem bil navdušen in z veseljem sprejel novo vlogo voditelja jutranjega programa na Planet TV. Seveda je to nov izziv, saj jutranje oddaje, ki poteka v živo, še nisem vodil, a občutki ob prekaljeni, izkušeni ekipi so zelo dobri, vesel sem tudi, da sem v voditeljski vlogi skupaj z izkušeno sovoditeljico Suzano Kozel.
Oba sta tudi velika ljubitelja živali. Taiji, vi ste svojo drago presenetili s kužkom, ki je povsod z vama. Mislita, da bo ljubosumen, ker ne bo več v ospredju?
Taiji: Kužki me že od nekdaj spremljajo in si skoraj ne znam predstavljati življenja brez njih. So najbolj zvesta bitja na svetu in od njih bi se lahko ljudje ogromno naučili. Dajejo nam neverjetno veliko in se tega po navadi premalo zavedamo. Lani se je po 13 letih poslovila najina zlata prinašalka Asha in z Ano sva bila zaradi tega zelo žalostna. Počasi sva začela razmišljati, da najin dom postane dom novemu kosmatincu. Ko je bila Ana na službeni poti, sem našel leglo, v katerem je čakala ta pasja duša, da naju razveseli. Ko se je vračala iz tujine na letališče, sem jo presenetil in jo spravil do solz, ko je s kovčki v rokah zagledala to malo kosmato kepo na njenem sedežu. Mešanček, ki je najprej slišal na ime Cappucino, je zdaj Čin in življenje z njim je res polno prigod. Pridno obiskujemo pasjo šolo, tako da se bo lepo obnašal, ko pride dojenček. Verjamem pa, da bosta kmalu najboljša prijatelja in zaveznika.
Ana: Življenje s kužkom ima posebno energijo, prinaša neskončno veliko ljubezni in tudi naravnega ritma, ki naju povezuje z naravo in prizemlji. Kužki so tisti, ki nam pokažejo, da je sodoben stil nenehne akcije in stresa nenaraven in nas vsak dan potegnejo nazaj k zdravemu ritmu, za kar sem res hvaležna tem bitjem. Ker imava rada tako hribe kot tudi morje, je čudovito videti veselje kužka, ki naju spremlja ob tem in spoznava ter raziskuje čudovito naravo na štirih tačkah s svojim smrčkom. Verjetno bo tudi za Čina sprememba, ko pride dojenček, a mislim, da bo hitro začutil pripadnost do novega družinskega člana in znal odlično izkoristiti vsak najin nepazljivi trenutek, ko bo kakšna hrana letela na tla, on pa si bo si privoščil dobro malico. Verjetno se bosta zelo dobro razumela, ker bosta oba podobno otročja ter polna idej, kako popestriti življenje.
Kaj mislite, kakšen oče boste? Sami ste lahko marsikomu vzor s svojim življenjem, disciplino, nazori. Verjetno boste vse to poskušali prenesti naprej …
Taiji: Očetovstva in izzivov, ki jih otroček prinaša, se zelo veselim. Že sicer se zelo lepo razumem z otroki, kar smatram za lep dar, ki mi je bil dan. Velik del svojega otroštva, mladosti in odraslega obdobja sem bil v različnih športih. Treniral sem košarko in karate, kar mi je dalo neprecenljivo popotnico za življenje, red, disciplino. Razumem uspehe, ki zahtevajo trdo delo in te športne vrednote si želim predati naprej tudi na otroke, saj so dobri temelji za lepo prihodnost. Svoje nazore, načela, znanje in izkušnje bom z veseljem prenašal in opazoval ta čudoviti proces, ki se mu reče življenje.
Ana: Taiji je pravi magnet za otroke, tako hitro ga najdejo in se ujamejo z njim, da je to pravi užitek gledati. Ima nekakšno otroško dušo in sproščenost, ki jo otroci obožujejo. Hkrati pa je tudi odločen in ne popušča. Vse skupaj zna zaviti v smeh in simpatičnost, zato otroci prav z veseljem sledijo tudi kakšnim sicer manj privlačnim idejam. Mislim, da bo najin otrok neskončno užival ob takšnem očku in se učil skozi vzor.
Ana, kako pa vi doživljate to, da boste postali mama? Ste si to vedno želeli?
Ana: Zelo mi je všeč že nosečnost in vse spremembe, ki sem jih deležna, uživam v vsakem trenutku in se poskušam prepuščati tudi vsemu, kar bo prinesla nova vloga mamice, ne da bi si delala preveč načrtov ali akcije, kako bo. Zaupam, da vse poteka na najlepši možni način, da me življenje vodi v nepozabno novo dogodivščino in da bomo zdrava, srečna in zadovoljna družina.
Taiji: Ana bo zagotovo krasna mami, saj ima neverjeten občutek za skrb, natančnost in ima izredne delovne navade, ki jih je treba včasih celo malo miriti. Verjamem, da bo lepo vzgajala otročka, saj sva si ga oba zelo želela in že komaj čaka, da se preizkusi v vlogi novopečene mamice.
Svet, v katerem živimo, je zelo spremenjen, pa ne samo zaradi pandemije. Vas je že zdaj kaj strah, v kakšen svet prihaja novo življenje?
Taiji: Resnično se včasih sprašujem, v kakšnem svetu živimo, kam brzi svet, v katerem izginjajo vrednote in tradicija, kjer je toliko pohlepa, pogoltnosti in agresije. A ker sem po naravi optimist, verjamem v dobro in v to, da je to zgolj neka faza oz. obdobje, skozi katero se bomo uspešno prebili. Kljub vsemu poznam ogromno dobrih, iskrenih in poštenih ljudi, kar mi dajejo zaupanje in vero v ljudi in v svet, v katerega se vsakodnevno rojevajo novi otroci. Če se bo vsak pri sebi trudil biti boljši, se bo to slej ko prej začelo poznati povsod okoli nas.
Ana: Živeti v strahu ali gnevu je žalostno, nesmiselno ter nevredno človeškega bistva. Vsako jutro začenjam s hvaležnostjo, pozornostjo na vse, kar mi daje mir, veselje, motivacijo in moč, ob tem se vnaprej veselim vsega, kar mi prinaša nov dan, in tudi kakšne bolj zahtevne zadeve v svojih mislih obrnem v pozitivni izziv. Tudi naši starši so se verjetno spraševali, v kakšen svet rojevajo svoje otroke, a so s pravo naravnanostjo znali ustvariti varno, ljubeče okolje ter nam pokazati, da je svet poln priložnosti in dobrih ljudi. S tem so nam dali moč in željo živeti polno življenje brez strahu. Zelo rada pomagam ljudem v stiski, a hkrati se izogibam ljudem, ki za vsako rešitev ustvarijo nov problem in so odločeni videti le črno okoli sebe ter zavestno vlečejo v negativo tudi vso okolico. Iskanje dobrega v sebi in v drugih, zaupanje v to, da sem na pravi poti, in hvaležnost za vsak dan in za vse, kar se zgodi, mi zagotavlja zavedanje, da se bodo tudi naši otroci lepo razvijali v tem svetu.
Kako je pandemija vplivala na vaju?
Taiji: Res so čudni časi, in če bi mi kdo kaj takega opisal pred dvema letoma, bi si verjetno mislil, da se mu je skisalo. Ampak nova realnost je prišla in z njo sva se hitro naučila živeti, upoštevati ukrepe, prekinila sva obiske in si prenesla 'druženje' na telefone. Konec lanskega oktobra sem prebolel covid-19, na srečo z dokaj blago in kratko obliko, k sreči pa Ana ni zbolela, čeprav je bila ves čas ob meni. Tudi najinim bližnjim med pandemijo ni bilo hudega. Življenje sva prilagodila situaciji, veliko sva bila v naravi, se ukvarjala s športom, imela sva precej več časa in sva se lahko posvečala drug drugemu precej bolj kot običajno. Tudi postorila sva vse tisto, za kar nama je prej zmanjkalo časa.
Ana: Seveda je pandemija najprej povzročila šok, saj nihče od nas še ni bil soočen s tako nenadnim in nepričakovanim posegom v poslovno in zasebno življenje, vsak od nas je bil prizadet. A človeštvo je šlo že čez mnogo kriz, pandemij, svetovnih vojn - tudi naše generacije bi se morale zavedati, da ni konec sveta, ko se zgodi nekaj nepričakovanega. Pandemija je ustvarila priložnosti za boljši stik s seboj, kreativnost, sodelovanje, solidarnost, umiritev in za prevetritev naših vrednot ter novo usmeritev pogleda. A pogoj za to je bil, da oseba sprejme svet in situacijo, v kateri smo se znašli, v nasprotnem primeru je bilo videti veliko drame pri nekaterih. Pandemija je razkrila marsikaj skritega v ljudeh in moram priznati, da sem kar težko spremljala, kako sovražni in nestrpni so postali nekateri. Najin mehurček je postal selektiven in hitro sva se odmaknila od vseh tistih, ki so širili sovražnost ter se mnogo bolj povezala s pozitivnimi ljudmi in tistimi, ki iščejo rešitve.
Sta zelo zaposlena človeka, si kdaj želita, da bi imela več prostega časa zase ali si ga enostavno vzameta dovolj?
Taiji: Do zdaj sem si vedno vzel dovolj časa zase, kljub včasih precej zapolnjenemu urniku. Šport ni nikoli trpel na račun posla ali dejavnosti. Konce tedna imam tudi skoraj vse proste, redno si vzameva čas za dopuste, izlete in popotovanja. Če bi se tako globoko zakopal v delo oz. projekte in pozabil nase, bi verjetno kmalu pregorel. Vsekakor potrebujem čas zase, pa naj bo v obliki treninga, izleta, sprehoda, dobrega filma, koncerta oz. česarkoli, kar me sprošča. Brez teh ventilov ne bi dolgo zdržal. Živimo v hitrem svetu, polnem stresa, in skrbeti moramo za to, da nas ta tempo ne povozi.
Ana: Moje življenje je od nekdaj zelo aktivno. Ko sem bila otrok smo ob koncih tedna obiskovali stare starše v Brkinih in na Štajerskem ter jim pomagali. Vsi moji predniki so bili zelo delavni ljudje, vztrajni in pogumni, ne glede na ovire. Temelji za akcijo in multitasking so mi bili torej položeni že kar v zibko, sama pa sem se gnala še dlje. Izziv, s katerim sem se soočala pozneje, je bil, kako si vzeti čas zase, kako se umiriti, kako pregnati krivdo, ki se je priplazila že ob misli, da ne bi počela nič, saj je moje telo dolgo zdržalo deloholičnost. Kar nekaj pogovorov sama s sabo in z drugimi sem imela, da sem spoznavala lepote in pasti takšnega stila življenja. Ko je v moje življenje prišel Taiji, mi je zelo pomagal, da sem našla boljše ravnovesje med poslovnimi cilji in prostim časom, najina ljubezen pa nama nenehno ustvarja željo po več skupnega časa. Zdaj si vzamem več časa za naravo, knjige, šport, počitek ...
Tako kot oče ste tudi sami trener karateja in lastnik črnega pasu. Kaj vam predstavlja ta tradicionalni japonski šport? Boste z njim poskušali zasvojiti tudi otroka?
Taiji: Imam veliko srečo, da lahko treniram pod očetovim okriljem v njegovi tradicionalni šoli karateja Shotokan. Trenutno imamo sicer že kar dolg premor, saj je telovadnica v vojašnici Edvarda Peperka zaradi pandemičnih razmer še vedno zaprta za zunanje uporabnike. Karate je res plemenita borilna veščina, ki te hitro posrka vase, saj gre za kombinacijo fizične aktivnosti telesa in uma ter pravilnega dihanja. Sam ga z veseljem treniram že skoraj 20 let, vendar ga nikoli nisem poučeval. Očetovo življenjsko poslanstvo pa je prenašanje karateja na nove učence in mlajše rodove. Zaradi njegovega bogatega znanja in posebnega pristopa je izjemno cenjen po vsej Evropi in prejema veliko vabil za izvajanje seminarjev. Karate je pravzaprav njegov način življenja, kljub vsemu pa me nikoli ni silil vanj, zanj sem se odločil popolnoma sam, in sicer po zaključku svoje košarkarske kariere. Z enakim pristopom nameravam nadaljevati tudi sam.
Ana: Takashi ima neverjetno energijo, s katero zasvoji vse, ki treniramo v njegovi šoli. Sama sem vsak trening komaj čakala, saj mi je karate resetiral možgane, pregnal stres, pomagal ohranjati fizično kondicijo in mi pomagal predihati celotno telo. Tudi jaz ga že zelo pogrešam in komaj čakam, da ponovno pričnemo trenirati. Otrok bo zagotovo spoznal karate pri Taijiju in Takashiju, kar težko si predstavljam, da ga ne bi karate prepričal, vsekakor pa nikoli ne bova silila v kakšno dejavnost, ki ne bi bila v veselje otroku.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču