Taiji Tokuhisa je vsestransko nadarjen športnik, ki smo ga bolj ali manj vajeni 'viseti' na modnih brveh, na katerih pa velja že za veterana, kot sem sam rad pošali. Ker se zaveda, da ne bo mogel vse življenje staviti le na videz, se je usmeril na možgane. Odprl je namreč sobo pobega, ki omogoča 'razmigavanje' tega pomembnega notranjega organa.
Od kod ideja?
Ideja se mi je utrnila takoj po obisku prve slovenske sobe pobega v Kobaridu. V glavi so se mi začele porajati uganke in risati scenariji in tako se je vse skupaj zelo hitro začelo. Pravzaprav je od ideje do končne uresničitve naše sobe pobega TheKey minil le mesec dni.
Kako točno deluje celoten koncept?
Skupina prijateljev, sorodnikov ali sodelavcev se najprej zaklene v da Vincijevo sobo, kjer morajo poiskati različne predmete in rešiti uganke, da si odprejo vrata v Sherlockovo sobo, kjer jih čakajo nove naloge, nazadnje pa se morajo dokopati do ključa, ki jih spusti na prostost. Da pa je vse še bolj adrenalinsko, so omejeni na 70 minut.
Se je med Slovenci ta novost že uveljavila?
Veliko Slovencev tako imenovanih escape roomov še ne pozna, vendar pa se v zadnjem času vse več govori o njih, saj gre za izvrstno zabavo, ki je primerna za tako rekoč vsakogar.
Kako pa vam gredo od rok tovrstne miselne igrice in uganke?
Že od nekdaj imam rad vse mogoče uganke in igrice, tudi v elektronski obliki, tako da mi je takšna zabava res pisana na kožo. Uživam v tovrstnih izzivih.
Zakaj menite, da je poleg telesa pomembno 'razmigavati' tudi možgančke?
Predvsem zato, da ne zakrnijo. (smeh) Vse gre v to smer, da čedalje manj uporabljamo naše sive celice. Preslabo se zavedamo, da so izredno močno orodje, in na splošno gledano jih premalo uporabljamo. Take igre nas spodbujajo k razmišljanju na kul, zabaven način.
Pred dnevi smo vas spet videli tudi na modni reviji spodnjega perila in pozornost marsikatere ženske je pritegnilo vaše izklesano telo. Kako skrbite za zdravje in fizično aktivnost?
Predvsem z redno vadbo. Že od nekdaj uživam v športu in na srečo imam dovolj prostega časa za košarko, karate, trening z lastno težo, podvodni ribolov. Osnova je bila narejena že v prejšnjem tisočletju, zdaj pa to več ali manj samo pridno vzdržujem. Ko padeš v šport, brez njega preprosto ne moreš več.
V modni eliti se nekako uvrščate že med bolj izkušene manekene. Pa je med moškimi čutiti tekmovalnost, kot jo je navadno pri ženskih stanovskih kolegicah?
Z drugimi besedami: uvrščam se med starejše veterane. (smeh) Tekmovalnosti med fanti ni, vsaj jaz je ne zaznavam. Navadno je tega res več pri puncah, ampak tako je bilo že od nekdaj.
Čutite kdaj pritisk, da vas bodo z modnih stez izrinili mlajši kolegi?
To je seveda neizogibno, vendar zaradi tega ne čutim nobenega pritiska. Po eni strani je povsem normalno, da pridejo novi obrazi na sceno, po drugi strani pa se moški iz moje generacije prav tako radi lepo oblečejo, in to je seveda bistvo modnih revij.
Pa še tako uživate v tem poslu kot pred leti?
Še vedno se pri tem zabavam in uživam, sicer tega ne bi več počel. Zadovoljstvo je obojestransko, saj me verjetno tudi naročniki ne bi več klicali. Je pa res, da imam s tem veliko manj dela kot pred leti, tako da je mogoče zaradi tega vse skupaj bolj zanimivo.