O spontanih potovanjih in stalno polnih kovčkih. O tabu temah med prijatelji in o mladosti - prednosti, ki je skalila talent v mladem dekletu iz okolice Maribora. O tem in onem in, najpomembnejše, o mitu ljubezni na prvi pogled. Kako resničen je in kako velika je njena strast do argentinskih dog. "Ker je ob tebi vedno nekdo, ki maha z repom in te ne pusti ravnodušnega," pojasni.
Tamara Petrič je nadvse prijetno in dobrosrčno dekle, v katerem tli želja po pomoči sočloveku in kosmatincem. Je nekdanja manekenka, v ne čisto pristnem pomenu te besedne zveze: "Ker se nikoli ne moreš odpovedati slogu, ki postane del tebe ...
Tamara, zasledila sem, da modni strokovnjaki vaš videz opisujejo kot nekoliko strog in nekonvencionalen. Kako interpretirate to strogost?
V večini so me povsod ocenili tako. Predvidevam, da zaradi mojih strogih potez obraza in resnosti.
So vas pa zaradi teh preferenc z odprtimi rokami že leta 2012 sprejeli na pariškem tednu mode. Tudi pri avantgardnem izumitelju Martinu Margieli in modernem gotiku Haiderju Ackermannu ste bili dobrodošli. Je bila to stopnička, ki ste jo želeli doseči, ali ste hrepeneli po večjih željah?
Ko sem prvič prišla v Pariz, so se mi praktično odprla vrata pri marsikaterem znanem oblikovalcu. Nato se je vse samo stopnjevalo in dela kar ni zmanjkalo. Od Martina Margiele, Celine, Stelle McCartney do Haiderja Ackermanna, s katerim sva sodelovala na skoraj vsakem pariškem tednu mode. Lahko rečem, da so to sanje vsakega dekleta, ki začne delati v svetu mode, in več kot to nisem pričakovala.
Kako zgodaj ste začeli sanjati? Se spomnite začetkov, prvega kastinga?
Polna sanj sem bila že ob spoznanju, da sem dekle, ki lahko začne delati v tem svetu. Spomnim se prvega kastinga doma. Bil je v Ljubljani in spremljal me je moj oče. Vse skupaj je minilo tako hitro, da niti ni bilo časa za strah. (smeh)
Nekaj zaslug lahko torej pripišemo tudi staršem.
Vedno sem se držala prvih nasvetov staršev. Dejali so, da moram zaupati vase, predvsem pa delati to, kar želim.
Danes živite življenje z ustaljenim ritmom, ne potujete več. Kaj vam je takrat rojilo po glavi, da ste se odrekli 'manekenskemu' slogu? So bili razlog psi?
Ne bom trdila, da sem se povsem odpovedala temu slogu življenja, ker je postal del mene. Začela sem zelo mlada in praktično odraščala ob tem delu. Še danes ne morem reči, da sem to povsem pustila za seboj, še vedno se lahko vrnem in ponovno začnem oziroma nadaljujem svojo kariero. Nekako so me res zaustavili moji psi, ki mi pomenijo ogromno. Po glavi mi je namreč rojilo, da mi bo žal, če katerega izgubim in me takrat ne bo doma.
Nekaj truda pa je le moralo biti potrebnega, da ste nehali hrepeneti po stalnem adrenalinu. Kaj pogrešate?
Že od nekdaj sem zelo rada potovala, spoznavala nova mesta, in ravno to je na koncu postalo del vsega ... Potovanja, za katera sem izvedela z danes na jutri, in neprestana pakiranja kovčka - tega se je bilo treba navaditi, ampak če nekaj počneš rad, s srcem, je to tisto pravo. Najbolj pogrešam prav potovanja in tisti občutek pred začetkom revije, ki te napolni z adrenalinom.
Lahko izpostavite kulture, ki so vam bile najbolj pisane na kožo?
Od vseh mest, ki sem jih spoznala, mi je bil Pariz najbolj pri srcu. Počutila sem se domače in lahko sem si predstavljala, da bi se tja tudi preselila.
So vam v ožjem krogu družbe očitali stalno odsotnost?
Seveda, to je bila vedno tabu tema. Ker nikoli nisem vedela, kdaj pridem in za koliko časa odidem na pot. Ampak najboljši prijatelji so razumeli in smo kljub mojemu slogu življenja ostali najboljši prijatelji. Žal to delo zahteva celega človeka. Če želiš uspeti, se je treba žrtvovati pri marsičem. Za marsikoga je to problem, ampak pri meni je bilo to naposled nekaj vsakdanjega in živela sem povsem normalno življenje.
Mladost je bila prednost, predvidevam.
Začela sem pri 14 letih. Prvo potovanje v Milano, začetek ustvarjanja kariere. Vedno sem bila pogumna in dosegla, kar sem želela. Zgodilo se je tako hitro, da ni bilo časa razmišljati ali oklevati, bi ali ne bi. Vsekakor so na tem področju starši odigrali glavno vlogo. Podpirali so me in me pustili na pot, ker so preprosto verjeli in mi zaupali.
Je bil to najdrznejši izziv, ki ste se ga kdaj lotili?
Vsekakor!
Česa vas je bilo strah?
Strah me je bilo vsega, že poti same. Nisem vedela, kje in s kom bom živela, kakšne bodo moje sostanovalke, kaj vse se bo dogajalo in kako sploh poteka dan modela. Na koncu sem ugotovila, da je prav 'fino' biti tam in spoznavati nove ljudi. Prav tako delo modela.
Čutite kot nekdanja manekenka še vedno potrebo po brezhibni urejenosti? Kako raznovrstni se sicer trudite biti z vsakdanjim slogom?
Ko živiš in delaš v tem, je vedno potreba, da si urejen. In urejenost je ostala tudi do danes. Mislim, da smo vse ženske rade urejene. (smeh)
Vsekakor! Že po slikah sodeč - argentinske doge so velika ljubezen. Pred leti ste se celo ukvarjali z njihovo vzrejo. Dolgoletna želja, ki vam je prej ni uspelo uresničiti?
Odraščala sem s psom, obožujem tudi vse ostale živali. Življenja brez psa pa si preprosto ne predstavljam, ker je to tista pikica na i, ki človeka dopolnjuje.
Vas je ta čudovita pasma prepričala z značajem?
Pred približno 13 leti sem prvič spoznala to pasmo, ki pri nas še ni bila tako razširjena. Zaljubila sem se na prvi pogled. Doma sem rekla, da bomo kmalu dobili takšnega psa. Seveda takrat in tudi zdaj so nekateri ljudje še vedno prepričani, da so to nevarni psi. Ravno nasprotno. So izredno ljubeznivi, scrkljani in predani lastniku. Vsake toliko časa še vedno naredijo kakšno vragolijo. Imajo zelo močan karakter, saj so konec koncev lovski psi, vendar so s pravilno vzgojo povsem predani svoji družini.
Na tovrstnem področju imate torej strokovno znanje.
Preden sem se odločila za to pasmo, sem nekaj let le brala o njih - kako jih dobro vzgojiti, kaj je treba paziti in na splošno, kako najbolje ravnati z njimi. Kot pri vseh psih je pomembna dobra vzgoja. Znanje sem pridobila kar od njih samih, saj sem se cele dneve ukvarjala z njimi, da so odrasli v dobre kužke. (smeh)
Pred nekaj meseci so pasjo družino sestavljali štirje člani - oče, mati, hči in sin. Danes imate po žalostnem slovesu desetletnega očeta Thorja še tri pse. Koliko ur pozornosti na dan zahtevajo od vas?
Ko sem doma, sem vedno z njimi. Med tednom, kolikor mi dopušča služba, med konci tedna pa nasploh veliko ... Ko me ni, so v dobrih rokah moje družine. Praktično nikoli niso sami. Pomaga mi vsa družina in tako je vse dosti lažje. Več psov imaš, več je odgovornosti in prav vsak od njih zahteva od tebe čas, bodisi za igro bodisi za crkljanje.
Dokazano je, da živali na človeka vplivajo blagodejno. V kakšnem pogledu vas delo z njimi izpopolnjuje?
Vedno, ko pridem domov, me pričakata veselje in veliko crkljanja. Tudi če je bil naporen dan in sem povsem brez energije, se že ob pogledu nanje počutim bolje. Živali zagotovo blagodejno vplivajo na človeka. Z živalmi se človek počuti srečnejšega, polnejšega. Ker je ob tebi vedno nekdo, ki maha z repom in te ne pusti ravnodušnega.
Napisala: Neja Drozg
Kreativni vodja: Petra Rozman
Fotografije: Urška Pečnik
Stiliranje: Tina Tanko
Ličenje in pričeska: Nina Lončarič
Lokacija Grad Viltuš, Selnica ob Dravi
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
