Tanja Dimitrievska je igralka, ki jo zanima tudi duhovnost. Trenutno jo lahko gledamo v novi predstavi Vrh ledene gore v Mestnem gledališču ljubljanskem, pridružila pa se je tudi Špacapanovim v nadaljevanki Ena žlahtna štorija.
"Naša predstava ne ponuja enoznačnega odgovora, temveč raje postavlja na tehtnico kapitalizem in osebne stiske. Tudi sama mislim, da je problem res kompleksen, pa vendar ... Vendarle se mi zdi, da je glavni vzrok človeški pohlep, ki je gonilo izrojenega kapitalizma. Na drugi strani so stiske malega človeka in je res težko v vrtincu, ki nastane, videti pravi vzrok. Ne morem pa se znebiti občutka, da sistem človeške stiske izrabi, da se za njimi skrije," pove Tanja in zamišljeno doda: "Mogoče bi dodala samo še to, da je z duhovnega vidika samomor ena od najtežjih stvari, ki jih duša takoj po smrti občuti: samomor naredimo, ker hočemo prekiniti življenje, ki nam je postalo nevzdržno.
Toda ko po smrti naša zavest 'ugotovi', da se ni znebila bremena, temveč je nalogo samo preložila na naslednje življenje in si poleg vsega nakopala dodatno breme, takrat nastopi resnično razočaranje in duša kar nekaj časa okreva, preden se ponovno inkarnira. Tega sem se naučila na šoli Barbare Brennan in je bila moja osnovna motivacija za vlogo Carmele v predstavi: sočutje, sprejemanje sočloveka v njegovih stiskah in prisotnost, če jo kdo potrebuje, po drugi strani pa samovoljno nevmešavanje. Seveda so to samo neke osnovne niti, neki duševni ton vloge, jasno, da mora biti vloga tudi iz mesa in krvi."
Besedilo: Eva Jandl // Foto: arhiv MGL
