Tanja Dimitrievska: Žal smo zelo daleč od idealne družbe

17. 11. 2017 | Vir: Lady
Deli
Tanja Dimitrievska: Žal smo zelo daleč od idealne družbe (foto: Primož Predalič)
Primož Predalič

Tanja Dimitrievska je izredno zanimiva oseba za pogovor.

Po poklicu igralka, ki vloge resno študira, ženska, ki je kritična do družbenega sistema, in hkrati oseba, ki se je podala na duhovno popotovanje, ko je ugotovila, da vidi avro. Trenutno jo lahko gledamo v novi predstavi v Mestnem gledališču ljubljanskem z naslovom Vrh ledene gore, pridružila pa se je tudi Špacapanovim v nadaljevanki Ena žlahtna štorija.

Tanja, spet navdušujete v novi igri v MGL Vrh ledene gore. Kaj vas pri tej gledališki igri najbolj fascinira?

Sam tekst odpira zelo aktualna vprašanja današnjega časa: o izgorelosti, smislu bivanja, breznu kapitalizma, ki vse bolj požira vse več ljudi. Igra govori o vzrokih za čedalje več samomorov in naša predstava ne ponuja enoznačnega odgovora, temveč raje postavlja na tehtnico kapitalizem in osebne stiske. Tudi sama mislim, da je problem res kompleksen, pa vendar ... Zdi se mi, da je glavni vzrok človeški pohlep, ki je gibalo izrojenega kapitalizma. In na drugi strani so res stiske malega človeka in res je težko v vrtincu, ki nastane, videti pravi vzrok. Ne morem pa se znebiti občutka, da sistem človeške stiske izrabi, da se za njimi skrije.

Tematika se giblje okoli samomorov zaradi pritiskov na delovnem mestu. Kaj menite, smo preobremenjeni z delom? Ali s čim drugim?

V idealni družbi bi morali delati iz čiste radosti in ne zato, da preživimo, kaj šele tako, kot se vse pogosteje dogaja: da noro delamo, a komaj preživimo. Seveda smo na žalost daleč od idealne družbe. Sama mislim, da družbe ne moremo spreminjati od zunaj, z zunanjimi revolucijami, ker je vse to umetno in prej ali slej se še tako dobre ideje izrodijo, ker družba preprosto ni zrela za to. Do spremembe lahko pride le od znotraj, ko se spremeni kritična masa posameznikov. Vzroki za samomor so zelo kompleksni, včasih je dovolj že to, da se je nekdo kot otrok čutil nezaželenega in je dobil občutek, da nima pravice obstajati, s tem se lahko potem bori vse življenje. Vsekakor pa se mi zdi, da če se izgubi smisel našega bivanja, ki je tesno povezan z našim najglobljim hrepenenjem, potem začnemo izgubljati vse, tudi življenje.

Se tudi sami kdaj počutite izgoreli?

Izgorelost nastopi takrat, ko smo osredotočeni zgolj na delo, delo, delo in vse drugo ta čas odrivamo: svoj čustveni svet, občutke, konflikte, vse lepe trenutke ... in vse to se kopiči v vse bolj nerazpoznavno gmoto, ki se je vse bolj zavedamo kot goro nečesa, ki se je zrušila na nas. Vsak išče svojo pot do harmonije in miru v sebi, meni zelo pomagata meditacija in tek v naravi: ko tečem, 'prebavljam' vse tisto, kar se je nakopičilo v meni do tistega trenutka, in po teku sem lažja, stvari postajajo jasnejše, včasih se med tekom celo nasmejim trenutkom, ki so se mi zgodili, ker sem jih takrat kar preletela, in šele med tekom potem v resnici polno 'odživela'. To se mi zdi neke vrste čustvena higiena. (smeh)

Kako se pripravljate na vlogo, kakšne metode imate?

Zelo različne, vsakokrat kaj drugega. Najbolj pa me osrečuje, če vlogo del poti nekako odsanjam ... Da se potopim v neki svet, ki ga pozneje spravim na oder. Način se spreminja, velikokrat pa črpam iz spoznanj, do katerih sem prišla na šoli Barbare Brennan.

Pridružili ste se tudi igralski ekipi sage o Špacapanovih – Ena žlahtna štorija. Ste sicer spremljali nadaljevanko?

Redko sploh gledam nadaljevanke, morda kako angleško, ampak Štorijo sem velikokrat spremljala, medtem ko sem telovadila. Pokukala sem sicer zaradi kolegic, pa mi je bila takoj simpatična.

Vaš opus zajema tudi več televizijskih vlog. Kako bi opisali razliko med delom v gledališču in delom na televiziji?

Najlepše pri gledališču je, da padeš v svet, ki ga ustvariš s soigralci, in tam bivaš in imaš vso svobodo tega sveta, lahko si vse, kar želiš, brez omejitev. Najlepše pri televiziji je, da kamera ujame trenutek, ki se zgodi, nič ga ne požre razdalja do gledalca v zadnji vrsti ali zorni kot. Vsa resnica nekega trenutka je ujeta v celoti.

Tanja Dimitrievska: Jaz vidim avro

Ste mama najstniški hčerki. Tudi njo vleče v igralske vode?

Bolj v režijske in znanost. Bomo videli, kaj bo izbrala. Trenutno pa res kot igralka sodeluje v neki zanimivi predstavi, ki bo aprila v Lutkovnem gledališču.

Kako usklajujete delo in materinstvo?

Hm, se mi zdi, da kar posrečeno, velikokrat, ko študiram kako vlogo na glas, to zvleče Alico iz njene sobe, da kaj humorno pokomentira in včasih potem skozi igrivost pride do zaupnosti in pogovorov o marsičem, tudi vrednotah in problemih sveta.

Veliko se je pisalo o vaših ljubeznih – dolgo ste bili par z Dejanom Pevčevičem. Ste zdaj zaljubljeni?

Imam partnerja, ja. Lep odnos.

Kaj je za vas ljubezen?

Ljubezen je vse, kar je, če čutiš kaj drugega, je iluzija. (smeh) Morda je takrat čas, da greš globlje, in ko si najgloblje, je tam vedno ljubezen. Velikokrat si postavim vprašanje, kje je tu ljubezen. In če si ga postavim iskreno in prisluhnem odgovoru in sem ga res pripravljena slišati in sprejeti, potem me življenje vedno pripelje do ljubezni.

Besedilo: Eva Jandl // Foto: arhiv MGL, Primož Predalič

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju