Kot pravi, je v svoji 28-letni zgodovini poskusila že vse. Tiste, ki se nočejo odseliti, tiste, ki si hočejo vse deliti, tiste, ki se nočejo vezati, in tiste, ki jih je treba že od jutra preganjati. Da, Tanja Kocman je ponosna nosilka statusa 'samska božanska' in glasna komentatorka aktualnega družbenega dogajanja, ki poleg na radiu, v stand-up nastopih in v oddaji Bognedaj, da bi crknu televizor svoje besede po novem stresa tudi kot kolumnistka spletnega portala. S Story se je tokrat pogovarjala o svojih preteklih zvezah, idealnem moškem iz sveta slovenske estrade in željah, ki si jih je zadala za prihodnost.
Story: Ste komičarka in radijska voditeljica brez dlake na jeziku. Kaj vas te dni najbolj jezi?
Moram priznati, da so to ljudje, ki se ne znajo obnašati do živali. Na splošno mi ni jasno, zakaj lahko po našem planetu hodijo psihopati, ki ne premorejo spoštovanja do drugih živih bitij. Poleg tega pa še naš sistem, ki ne uvede nobenega primernega sankcioniranja.
Story: Kaj pa vas veseli?
Hm ... zelo kičasto (šefi, upam, da berete). (smeh) Veseli me moje delo. Trenutno počnem vse, kar sem si vedno želela početi - sem za mikrofonom na radiu, na odru, pišem kolumno in snemam resničnostni šov. In vse to lahko opravljam v družbi meni podobnih čudakov. Sicer gre za stresno delo, a katera ženska ne bi hotela dobiti plače za to, da govori? No, me pa seveda tudi zelo veseli pivo po dobro opravljenem delu.
Story: Mineva deset let, odkar ste prvič sedli za radijski mikrofon. Kaj ste se v tem času naučili o sebi?
Predvsem to, da deset let divje hitro mine, ko se zabavaš. Ko že mislim, da poznam vse temne kotičke svojega iskrivega karakterja, se najde še kaj novega. Najbolj pomembna lekcija pa je verjetno to, da zmorem več, kot si včasih priznam. In da je humor zagotovo moj najboljši prijatelj, ker mi vsak dan pomaga svet videti v malenkost bolj luksuzni verziji, kot se mi dejansko ponuja.
Story: Tako v svojih komentarjih v oddaji Bognedaj, da bi crknu televizor na Planet TV kot tudi v svojih zapisih na blogu se večkrat obregnete ob slovenske moške. Je tako kot z dobrimi ljudmi tudi z dobrimi možmi? Jih je res vedno manj?
Joj, ja. Bojim se, da je to kruta resnica. Poznam kup čudovitih punc (vključno z mano), ki preprosto ne spoznamo nekega normalnega primerka, ki bi zase vedel, kako in kaj. Malo bi, malo ne bi, večinoma pa bi itak s svojo mamo. Ampak upanje in Bruce Willis umreta zadnja.
Story: Kaj pa Emeršič? Večkrat ste omenili, da je za vas primer 'pravega dedca'?
Oh, Bojan. Rada bi samo povedala, da obstajata dve fotografiji, na katerih sva z Bojanom, ampak Bojan ne ve, da je na njih. Zveni malo zalezovalsko, ampak obljubim, da ni. (smeh) Očaral me je v tistih kuharskih oddajah in potem se je nekako zasidral v moj um kot pravi moški. Ker zame je pravi moški tak, ki je duhovit, zanimiv in mi zna parirati. Če pa ima take lepe rjave oči kot Bojan, smo zmagali. (smeh)
Story: Mislite, da se moški še vedno bojijo uspešnih žensk?
Mislim, da se moški na splošno bojijo tega, kar jim ženska prinaša. Ker smo včasih njihovo realno ogledalo, oni pa bi se radi videli take, kot jih vidijo njihove mame, in plavali v ugodju neodgovornosti. No, saj ne pravim, da vsi. Verjamem, da se samozavesten moški, ki ima določene cilje (tudi če je samo to, da pride s kavča do hladilnika), ne boji uspešne ženske. Ostali primerki pa me tako ne zanimajo.
Story: Priznavate, da ste zdaj samski že kar nekaj časa. Kateri del razmerja pa najbolj pogrešate? Jutranje crkljanje, iskrene pogovore, intimnosti?
Ja, praznovala sem dve leti zveze s sabo. In vsekakor pogrešam to neko bližino, intimo, ki se razvije med dvema. Najbolj pogrešam to, da se z nekom deliš in da po tem, ko imaš za sabo ekstremno beden ali pa ekstremno lep dan, prideš k nekomu in samo si.
Story: Nikoli niste skrivali, da se navdušujete nad življenjem v tujini. Moški katere narodnosti bi vam bili pisani na kožo? Če lahko sklepava po stereotipih ...
Nekaj časa sem živela v Londonu in se zaljubila v to mesto. Všeč so mi mešanica različnih kultur, neslovenski odnos do drugačnosti in to, da se konstantno nekaj dogaja. No, tam sem se tudi zaljubila v Irca, ki je bil super dečko. Sicer sem ga zaradi naglasa bolj malo razumela, je pa bil vodovodar in sem se ob njem počutila kot glavna zvezda nemške pornografije. (smeh) Všeč pa mi je bil predvsem zaradi odnosa od življenja, tega, da se je selil, spoznaval svet, bil odprt in se ni obremenjeval z nekim obsojanjem. Ampak to ni toliko zadeva naroda kot pač zadeva posameznika. Lahko pa zagotovim, da bi pri vsakem narodu naletela na tipa, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. (smeh)
Story: Priznali ste, da je bilo vaše srce v preteklosti že ranjeno. Znano je, da so igralci, umetniki in pisatelji najbolj navdahnjeni prav v takšnih obdobjih. Je tudi pri vas tako?
Mhm, tudi. Pač, stvari, ki se te dotaknejo, sprožijo največ produktivnosti. Občasno se v kakšni bedni situaciji opomnim, da bo to vsaj super material za stand-up. Največ napišem, ko sem žalostna ali jezna. Ko sem srečna, pa sem povsem nekoristna. In na srečo sem redko res srečna. (smeh)
Story: Po čem se vam v življenju najbolj cedijo sline?
Po potovanjih. Zagotovo po tem. Spoznavati svet, videti in doživeti čim več. Da se bom lahko na stara leta (s protezo v kozarcu) grela vsaj ob spominih, ker s pokojnino si gretja verjetno ne bom mogla privoščiti.
Story: Ste odličen primer samostojne, močne, vztrajne ženske. Kaj vas je najbolj utrdilo, izoblikovalo?
Dejstvo je, da imam izjemno družino. Starša, ki me podpirata na vsakem koraku in s katerima se z veseljem družim povsem prostovoljno. Odraščala sem v okolju, kjer so mi pustili misliti s svojo glavo in mi je brat ob poslušanju Backstreet Boysov dal v roke prvo knjigo Bukowskega. Skupaj smo tudi največje izgube preživeli ob samoironiji. Moj največji učitelj je moj nečak, ki ima Downov sindrom in mi svet kaže iz neke povsem drugačne, bolj pisane dimenzije. In moram povedati, da je moja družina polna takih žensk. Obe izjemni babici in predvsem moja mami so mi v življenju pokazale, da je prava ženska paket vzponov in padcem, ki jih lahko prenese v vseh dozah, če se jih le loti s humorjem.
Napisala Kaja Milanič, fotografije osebni arhiv
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin