Tanja Postružnik Koren (Ljubezen po domače): Delo z ljudmi me osrečuje in dela bolj strpno

Tanja Postružnik Koren (Ljubezen po domače): Delo z ljudmi me osrečuje in dela bolj strpno (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
20. 11. 2021

Udeleženci šova se menjajo, a z nami ostaja ena in edina simpatična Tanja Postružnik Koren, brez katere si Ljubezni po domače sploh ne predstavljamo več.

Kadarkoli se pojavite na malih zaslonih, vedno oddajate nekakšno toplino, prijazen nasmeh in pozitivno energijo. Imate to že od nekdaj v sebi?

Človek samega sebe težko hvali. Najprej hvala, da ste to opazili. Rekla bi, da sem takšen človek. Na televiziji sem enaka kot v zasebnem življenju. Res je, da imam rada ljudi, in če se to res čuti, sem zelo zelo vesela. Včasih si rečem, da sem sezonska delavka, ker je zdaj že šesta sezona in hodimo okoli. (smeh) Spet spoznavam nove kraje in kotičke, ki jih obiščem prvič. Vmes grem na kakšno kavo ali kje počakam in takrat se še preostali vključijo v dogajanje. Ravno v nedeljo sem imela lepo izkušnjo. V eni izmed malih vasic so imeli birmo, midve z maskerko Tinko pa sva šli na kavico. To je bilo takšno veselje. Slikali smo se, si kaj lepega povedali, na koncu pa mi je Tinka rekla, da je bila tole res zanimiva kava. Sem rekla, da je bila res vredna. To se ti ne zgodi vsak dan, in to ti res ostane v spominu.

Torej bi lahko rekli, da vas delo z ljudmi resnično osrečuje?

Osrečuje in me hkrati dela strpno in široko kot človeka. Uči me veliko stvari. Vsakič kaj potegnem iz odnosov in zgodb, ki mi jih pripovedujejo. Uči me, da bi lahko bila mogoče še boljša. Zavedam se, koliko različnih zgodb obstaja in da ima vsak človek svoje težave. Ko grem na snemanje, je podobno, kot če bi šla v gledališče. Pojavijo se različni značaji in prizori, prek katerih je nekaj res možno. Če bi bili vsi enaki, bi bilo zelo dolgočasno.

Tanja Postružnik Koren

Kaj so vas naučili ljudje, tekmovalci, ki ste jim sledili med že kar nekaj sezonami šova?

Največ me naučijo udeleženci, ki so starejši več kot 45 ali celo 60 let. Predvsem tisti, ki imajo že precej popisane liste življenja, ker se jim je veliko zgodilo. Tiste lahko samo poslušaš in se veliko naučiš. Vsak ima kakšno izkušnjo, temne zgodbe, ampak vsak zbere pogum in se opogumi, da stopi pred kamero. Za to moraš imeti moč. Večkrat pravim, da se tistim, ki ležijo na kavču in gledajo, zahvaljujem. Tisti, ki se potem na družbenih omrežjih norčujejo, pa niso pošteni. To ni prav. Če bi te postavili v neko situacijo in na televizijo, bi se tudi na njih kaj grdega našlo za komentirati. Želim si, da bi se zavedali, da gre za šov, ki ga je treba jemati pozitivno. Skrbi me za tiste, ki jih ti komentarji res prizadenejo. To res ni enostavno. Bodimo dobri ljudje!

Mislite, da kdo od tekmovalcev bere komentarje?

Ja, zagotovo se najde kdo, ki bere o sebi. Veste, družbena omrežja so super, ker informacije krožijo in ker v trenutku najdemo človeka, hkrati pa kroži veliko napačnih in izkrivljenih informacij. Širi se nasilje. Moramo se zavzemati, da bi ga bilo čim manj. Ljudi, predvsem najstnike, lahko ta negativa pripelje do zelo tragičnih situacij.

Kakšen je bil vaš odziv, ko so vam prvič predstavili koncept šova Ljubezen po domače in vam ponudili, da bi šov vodili?

Bila sem presenečena. Na začetku mi je bilo super, da me vidijo v tej vlogi, ampak nisem želela še potrditi. Ogledala sem si avstralski, nemški in belgijski šov, ker gre za podobno licenčno oddajo, kjer tudi kmetje iščejo žene. Videla sem, da je v vsaki državi drugače. Želela sem si, da bi bilo tudi pri nas tako gledano, in se hkrati zavedala, da moramo najti svoj koncept. Nismo točno vedeli, kakšna naj bo vloga voditelja. Ali naj vrta v ljudi, saj gre za intimne stvari, ali naj sprašuje, se vtika, sodi ali deli nasvete? Našla sem svojo formulo. Odločila sem se, da naj bodo njihove predstavitve čim lepše in da jih s tem, ko jih poslušam in spodbujam, dajem moč, da se odpirajo. Nisem želela, da so že takoj na začetku postavljeni pred nekakšen voditeljski tip, ki bi jih zasliševal. Po toliko letih se je naredilo, da je kamera zanje postala terapevtska prijateljica. Vidimo, da ni več zadržkov. Ljudje se želijo sami odpreti in povedati svoje zgodbe. Pokažejo svoj značaj in se predstavijo takšne, kot res so. Mi kot ekipa smo naredili vse, da so se počutili dobro. Res se jim spremeni življenje, saj postanejo bolj samozavestni in izpovejo tisto, kar so dolga leta skrivali.

Nekateri vam očitajo, da se iz sodelujočih norčujete.

Gre za to, da slovenski gledalci vsak ekstrem sprejmejo zelo burno. Pri nas je samo šport tisti, ki nas povezuje in za katerega rečemo, da je vse v redu. Vse druge razvedrilne oddaje pa so predmet nekih debat in so namenjene temu, da glodamo kosti in se o tem pogovarjamo. Če samo pogledamo Evrovizijo - tam samo pojejo na odru. Pri Ljubezni po domače pa je cilj, da so zgodbe življenjske in odkrite. Kako bi bilo, če bi bil šov čisto umirjen? Da bi dva sedela na klopci, si monotono izpovedala ljubezen in se poročila? To najbrž ne bi bil šov. Želimo gledati ljudi, ki si upajo, so drugačni in posebni. Da imajo kakšno luštno napako – kdo je pa nima? Pri nas je vsak tak šov burno sprejet. Če pogledamo šov Zvezde plešejo: čeprav tam samo plešejo, se vsi pogovarjajo o oblekah ali kako se je nekdo tam obnašal. Očitno nam je v veselje, da obrekujemo in vidimo, da je nekdo poseben na televiziji.

Se vam zdi, da so ljudje, ki živijo zunaj urbanih središč, bolj iskreni v dojemanju ljubezni in odnosov?

To bi težko rekla, ker človek je človek, ne glede na to, kje živi. Pristni pa zagotovo so. To pomeni, da so na začetku bolj zadržani in na sebi nimajo maske, bolj sta prisotna tista pristna trema in vznemirjenje, nato pa lahko človeku zelo hitro prideš blizu. Lahko pa povem svojo izkušnjo iz večjih mest, tam grem lahko mimo tisoč ljudi, pa ne bo nihče rekel: “Ta je pa iz Ljubezni po domače!” Na vasi samo parkiram avto in grem z masko v trgovino, pa že vsa vas ve. Na vasi tudi to pokažejo in jim je pomembno. V velikih mestih pa jim niti na pamet ne pride, da bi kaj rekli ali priznali, da me poznajo, potem pa vsako soboto vklopijo televizijo, kajne? (smeh)

Tanja Postružnik Koren

Vam je bil mogoče kdo od kmetov všeč? Vsaj simpatičen?

Čisto vsi so mi simpatični. Navijam za ženske – ženska moč! Razumem jih in vem, kako jim je. V četrti sezoni se mi je v spomin vtisnila Darja, ki bi si res zaslužila enega dobrega moškega, saj je res garala. Tudi Vesna, recimo. To so ženske, ki so mi super. Tudi Meta in Mihaela. Vem, da se gredo tudi malo zabavat v šov, ampak res bi si zaslužile enega fajn fanta. Če si mislila, da bi lahko bil spektakel v smislu, da se je voditeljica zaljubila v kmeta, pa se to na žalost ni zgodilo, ker imam svojega kmeta doma. (smeh) Z možem Matijo sva že več kot deset let srečno poročena. Priznam pa, da bi bil to dober tvist. Res je, da ko pridemo na set ženske iz produkcije, bi nas na prvem srečanju vsi imeli. (smeh)

Kaj zdaj najbolj cenite na moških in v odnosih?

Vse mora 'štimati'. Pomembno je ujemanje, da prideta dva koščka skupaj v danem časovnem obdobju. Zakaj pridejo ljudje skupaj, potem se pa ločujejo? Verjetno zato, ker ni več ujemanja. Mislim, da je odnos garanje in rast. Cenim to, da me partner sprejema takšno, kot sem, in da je pripravljen z mano rasti. Je pa res, da moram sama narediti enako, saj se bova le tako ujemala. Nekaj pa je tista čarobna vez oziroma kemija. Pravim, da je odnos kot s. p. ali mini firma, saj moraš zanj delati. (smeh)

Ste ponosna mama dvema sinovoma. Kaj je za vas najlepši del materinstva?

Vse je lepo! Samo Bogu se lahko zahvalim, da imam zdrave otroke! To mi je res pomembno, je pa pomembno tudi zavedanje odgovornosti. Če rodiš otroka, še ne pomeni, da si mama. Naziv mame si moraš zaslužiti. Mama je velika beseda. Nič ni samoumevno in enosmerno. Ne gre, da bi mama samo komandirala, otrok pa ubogal. Rasti moramo z njimi. Uživam v tem, da skupaj rastemo in da sem lahko prisotna. Ni mi žal, če zaradi materinstva kam ne morem. Rečem si, da imam zdaj to obdobje z njima, naj zrasteta, potem pa bosta tako ali tako hitro šla. Njuna sopotnica bom le določen čas. V tem trenutku sem tukaj in vsak dan se trudim za svoj naziv. Pomembno pa je, da si vseeno vzamemo čas zase. Še vedno grem v gledališče, tečem ali preberem dobro knjigo. Ni treba, da sem 24 ur samo mama in da jim pustim, da me izmolzejo in izčrpajo. Vzamem si tudi čas zase.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story