Pravijo, da je vez med mamo in hčerjo zapletena, a edinstvena. Polna neizmerne ljubezni, močnih čustev. Brez dvoma je to mogoče trditi za zavidanja vreden odnos, ki ga že dve desetletji negujeta Tanja Ribič in Zala Đurić Ribič.
Med pogovorom, polnim čustven in intenzitete, ki vlada tudi v njunem odnosu, so se nam velikokrat zasolzile oči, njuni odgovori mi brez dvoma vzamejo sapo.
"Kdo le si ne bi želel biti Tanja Ribič," je stavek, ki opiše neizmerno občudovanje, ki ga goji mlada pesnica in igralka, njena mama, vidno ganjena, pa s čustvi v glasu prizna, da jo je hči že prerasla. Z njima smo se zapletli v pogovor, še preden je Zala odletela nazaj, na drugo stran luže.
Story: Zala, kot deklica ste zagotovo občudovali mamo, ki je blestela na odrskih deskah. Je še danes tako?
Zala: Mislim, da se ni kaj dosti spremenilo, še danes jo občudujem tako kot takrat. Z otroškimi iskricami v očeh. Ponosna sem nanjo. Najlepši del otroštva je bil opazovati in spremljati starše ob nastopih.
Story: Ste v otroštvu veliko trenutkov preživeli skupaj?
Tanja: Seveda. Zala je bila najin edini otrok. Če je bilo le mogoče, sva jo povsod vzela s seboj, če ne, je čas preživela z mojo mamo. Tudi ko sem odpotovala na Evrovizijo, je bila tam, zato sta se z babico pošteno navezali. Zala je bila rojena v delavnico, znanje je prejemala kar sproti.
Story: Zala, vas je tudi to spodbudilo k ustvarjanju?
Zala: Res je, verjamem, da je moj prerok pisanje, igralstvo. Če bi se rodila v delavnico staršev čevljarjev, bi bilo moje življenje verjetno drugačno, morda bi bilo prav tako.
Tanja: Seveda, če bi videla, da sva zadovoljna čevljarja. Kadar vidiš človeka, ki pri svojem delu uživa, tudi sam postaneš obdan z radostjo. Najin poklic je ni odbijal. Govorila sem s številnimi igralskimi kolegi, katerih otroci so bežali kar se da daleč od igralstva, saj so to poistovetili s samotnimi večeri, ko so starši imeli predstave. Marsikdo je zavestno zbežal od tega.
Zala: Meni je oči velikokrat rekel, da je huje kot igralec biti le igralka. Tako sta starša upala, da bom v družino prinesla nekaj leve možganske polovice, vendar zaman. Njun poklic me je popolnoma očaral.
Story: Je vaša mama torej tisti zgled, vzor, ki vas vodi na poti skozi življenje?
Zala: Seveda. Ona me je naučila vsega, mi dala smernice, kako vse skupaj deluje. Kdo le si ne bi želel biti Tanja Ribič!?
Story: Tanja, kakšni občutki vas prevzamejo ob teh besedah?
Tanja: Morda danes, ko smo nekoliko manj skupaj, vse dojemam še dosti bolj čustveno. Ponosna sem, da sem jo inspirirala, vendar mislim, da me je povsem prerasla. Očarana sem, česa je to bitje pri 21 letih sposobno. Da sem jo jaz rodila.
Story: Zaradi česa pa ste najbolj ponosni nanjo?
Tanja: Na njeno sposobnost neverjetnega prepletanja čustev z razumom in osupljivimi sadeži, ki ob tem nastanejo.
Story: V čem vam je morda Zala najbolj podobna iz časa, ko ste bili sami v njenih letih?
Tanja: Po žuborenju. Po vzhičenju. Po hlastanju. S tem, da je Zala bolj samozavestna, močnejša in manj naivna.
Story: Začutiti je mogoče izjemno energijo, ki vlada med vama. Kako pa bi opisali vajin odnos?
Zala: Po eni plati je prav, da sva si tako podobni in se razumeva, po drugi pa se radi pošaliva, da prav iz te podobnosti izvirajo najini spori. Motijo naju najine lastne napake v drugi. Drugače pa med nama cveti neverjetno spoštovanje, obenem sva tudi najboljši prijateljici. Vse si poveva. Čisto vse!
Tanja: Najin odnos je izjemno intenziven. Podobno čutiva. Čutim, kadar pristane z letalom, kadar stopi v ulico, se zbudim ... Ta intenzivnost ima svoje prednosti in slabosti. Tako kot lepota je tudi bolečina dvojna.
Zala: Čutijo se vse vibracije, sprememba frekvence.
Tanja: Svoje napake vidim v njej. Če jaz burno reagiram, se tako odzove tudi Zala. Ker sem občutljiva za njeno burno reagiranje, v meni kar zavibrira in obratno. Prav zato se mi zdi prav, da je šla daleč od naju. Da se osvobodi spon prevelike ljubezni in iz tega potegne največ.
Story: Se je vaša vez z Zalino selitvijo v New York kako spremenila?
Zala: Ne, sploh ne. Težko bi rekla, da se je odnos okrepil zaradi razdalje, saj verjamem, da bi bilo tako v vsakem primeru. Povezani sva bolj kot pred mojim odhodom.
Story: Vzponi in padci so del vsakega odnosa, kot utripanje srca, ki nas naredi žive. Jih zaznate tudi vi?
Zala: Seveda, vendar ne kot mesece ali leta trajajoča obdobja, temveč bolj dnevno. Zjutraj vzpon, zvečer padec. Intenziven odnos!
Story: Kaj pa skozi različna življenjska obdobja? Sploh puberteta je lahko nekoliko bolj problematična.
Zala: Tega se ne spominjam najbolj, vendar ti, mami, povsem dovolim, da mi karkoli očitaš.
Tanja: Vsi so se čudili najini močni vezi. Zala mi nikoli ni lagala, saj ni čutila potrebe. Bila je svobodna, da mi pove vse, kar jo teži, muči. V puberteti je najina skupna vzkipljivost v kombinaciji s hormoni prišla še bolj do izraza. S svojimi besedami me je včasih popolnoma prizemljila. Sama sem za to zelo občutljiva, zato me je sprva presenetilo. Vesela sem, da narava sama poskrbi in odreže naše lovke z otroka. Zavedaš se, da otrok ni podaljšek tvojega telesa, temveč samostojno bitje. Brala sem, da že sami hormoni poskrbijo, da se otroci osamosvojijo. To je bilo nujno potrebno, da sem spustila lovke s svoje punčke.
Story: Zakaj, kako ste sami občutili vso to navezanost?
Zala: Ravno zadnje dni se intenzivno sprašujem o najinem odnosu v tistem času, ko opazujem svojo mlajšo sestro, ki je ravno zakorakala v puberteto. Verjamem, da je bilo najpomembnejše prav to, da nisem lagala. Zasluge za to ne gredo meni, temveč mami. Vedela sem, da me ne bo obsojala, kregala, zato sem ji lahko povedala prav vse. Počutila sem se, da ji lahko zaupam. Zadnjič sem se ji zlagala pred nekaj meseci, ko sem prišla iz New Yorka. Svetovala mi je, naj si skuham juho, meni pa se je jedla riba. Med pripravo kosila, ko sva s fantom že pripravljala ribo, me je klicala in vprašala, kaj delam. Ahm, kuham. Kaj pa? Am, juho. Kakšno pa? Hmm, porovo. Hitro ji je postalo jasno, da sem se zlagala. (smeh) Če se torej zlažem, ji že s tonom glasu dam vedeti, da lažem.
Story: To so le male laži, ki nikomur ne škodujejo.
Tanja: Zala je dokazala, da si lahko zasluži moje zaupanje. Zato sem ji zaupala, ona pa je to občutila in se odprla.
Story: Spore rešujete enako ali se težav lotevate povsem drugače?
Zala: Mislim, da precej drugače. Sama tako kot oči malo odrinem vse skupaj, mami pa bi rada razčistila stvari sproti. Mogoče sem sama malo bolj 'jebivetrska'. (smeh)
Story: Kaj pa je najpogosteje jabolko spora?
Tanja: Oh, največkrat kuhanje. (smeh)
Story: Zakaj?
Zala: Obe sva strašno trmasti. Moja slaba lastnost je, da si z veliko težavo delim kuhinjo, saj ne želim, da mi nekdo gleda pod prste. Mami pa rada pomaga in svetuje, saj je vendarle mama. Mene pa moti, da svojega toka misli ne morem spraviti v realnost.
Tanja: Zalo kličemo kar 'poglavica sprženih posuda', poglavarka zažganih posod. (smeh) Tako jo rada opomnim, naj zmanjša ogenj, pa me hitro opomni, da dobro ve, kaj hočem povedati, in zmanjša ogenj.
Story: Omenili ste že veliko skupnih lastnosti. Kaj pa tiste, po katerih se najbolj razlikujete?
Tanja: Uh, dobro vprašanje! Ne vem, si bolj samozavestna? Vsaj deluješ mi dosti bolj samozavestna, saj moram sama za kaj takega včasih kar pošteno zajeti sapo.
Zala: Zrasla sem v času, ko je svet že začel poudarjati ljubezen do samega sebe. Skozi izkušnje sem se naučila, da moram poskrbeti zase, saj tega ne bo storil nihče drug. Morda se prav zato znam postaviti zase, medtem ko je mami malo bolj srček in ne pozna odrezavosti.
Tanja: Šele kadar je ogroženo kaj meni ljubega, grizem vratove. Po meni pa se lahko dolgo hodi, prenašam trpljenje. Zala je velikokrat delovala skoraj kot moja mama, me ustavila, če sem želela spet verjeti nekomu, ki me je v preteklosti že pustil na cedilu.
Zala: Mami prevečkrat krivi sama sebe za napake drugih. Ne! Sama sem dosti bolj odrezava, morda iskrena do sebe. Če pristopi k meni nekdo, za katerega vem, da bo zgolj tratil moj čas, se opravičim in odidem. Mislim, da zaradi tega nisem slaba oseba. Mami pa bi mu verjetno dala priložnost, saj se ji preveč ljudi smili. Energijo in čas porablja za neumnosti.
Story: Bi morda lahko izpostavili kakšen dogodek, ki je še bolj poglobil vaš odnos?
Tanja: Mislim, da že samo rojstvo. Je otrok ljubezni, ki je bil ves čas ob moji strani.
Zala: Veliko časa sva preživeli skupaj, tako imam zdaj, ko sem dosti na Obali, kar malo slabo vest. Tam imam namreč fanta, ki ga vidim le, kadar sem v Sloveniji. Enkrat na teden se vrnem v Ljubljano, k staršem, za dan ali dva. Kljub temu imam slabo vest, da sem le premalo z njimi, vendar lahko ob pogovoru s sovrstniki hitro ugotovim, da le ni tako. Kot družina smo namreč resnično zelo povezani.
Story: Kako pa preživite skupen čas?
Tanja: No, Zala kuha in mi jemo. (smeh)
Zala: Zavedam se svoje slabe lastnosti in jo želim odpraviti. Misliš, da vas že kaj bolj spustim v kuhinjo?
Tanja: Saj vidim. Pa vendar vsakič, ko vstopim v kuhinjo, začne globoko dihati. (smeh)
Story: Zala, ste morda od mame prevzeli kakšen recept, ki vam je ostal še prav posebej v spominu?
Zala: Od mami sem prevzela le iznajdljivost, medtem ko si recepte izmišljujem kar sama. Nikoli nisem kaj dosti upoštevala receptov, moje jedi pa so vedno požele veliko pohval.
Tanja: Res je neverjetna. Še med gimnazijo je zjutraj po tiho vstala, mene pa je ob zajtrku razveselila s sveže pečenim kruhom ali brezglutenskimi piškoti. V kuhinji je neverjetno spretna, srečna.
Zala: Rada imam kuhanje, saj je to ena od boljših vrst meditacije. Če lahko skozi to meditacijo delim ljubezen, se počutim povsem izčiščeno.
Story: Vajin odnos ima več dimenzij, poleg tega, da vaju povezuje vez med mamo in hčerjo, sta tudi umetnici, igralski kolegici. Si izmenjavate mnenja v povezavi s prihajajočimi projekti?
Tanja: Seveda, Zala je bila vedno vpletena v moje projekte. Morda je prav zato v tolikšni meri samostojna, in medtem ko sva midva ustvarjala svoje projekte, je ona po tiho kreirala svoje. Dosti bolj je samostojna od mene, sama se vedno zanašam na mnenje vseh okrog sebe, Zala tega ne potrebuje. Vesela je mnenj drugih, vendar bo na koncu vedno sama rekla zadnjo besedo.
Story: Kako sicer sprejemate kritike druga druge?
Zala: Če si pripravljen prositi za kritiko, si jo pripravljen tudi sprejeti. Kadar jo prosim za nasvet, ne pričakujem materinskega navijanja, temveč ji vprašanje postavim kot izkušeni kolegici.
Tanja: Zala je v umetnost vpletena že od rojstva. Je neverjeten veleum. Le poglejte njeno izjemno poezijo, smisel za ustvarjanje, kreativnost ... Otrok je že na pragu mladoletnosti napisal tako globoke pesmi. Prav zato si z moje strani zasluži vso kredibilnost. Rada jo vprašam za kritiko.
Story: Tanja, s kakšno popotnico ste želeli poslati hčerko v svet? Kakšne vrednote ste ji želeli privzgojiti?
Tanja: Zali ni treba nič reči, ona vse čuti. Odskakljala je v New York, da smo jo vsi le spremljali s širokimi pogledi in odprtimi usti. Kot jaz iz Trbovelj v Ljubljano. Vedela sem, da se bo znašla. Posrkala vse, kar jo zanima. Smo ti kaj rekli?
Zala: Oči je bil bolj prestrašen, češ, bodi pametna.
Story: Gotovo sta vas pretresli razdalja, oddaljenost?
Tanja: Vsi smo se trudili, da bi izpolnili njeno veliko željo, tako sploh ni bilo časa, da bi se posvetili odhodu. Ko pa je odšla, me je pustila paralizirano. Počasi sem se navadila in si dopovedala, da je to zanjo dobro.
Story: Zala, kolikokrat med bivanjem v Velikem jabolku pa ste si želeli, da bi bila mama poleg vas?
Zala: Kadar sem ji želela kaj povedati, pa je nisem želela buditi sredi noči, sem se naglas začela pogovarjati z njo, kar po slovensko. V New Yorku ne moreš biti čuden, saj je vse sprejemljivo.
Story: Ste se v vsem tem času navadili tega?
Zala: No, vedno sem imela v glavi, da če me stisne, sem lahko v 24 urah nazaj doma. Pa mi nikoli več ni treba nazaj. Vedela sem, da ju ne morem razočarati. Oči me je spodbujal, naj le ustvarjam, potem pa bom že videla, kje se mi bo odprlo.
Story: Zala, koliko pa vam pomeni podpora staršev, ki ste je bili deležni?
Zala: Vse! Brez njune podpore ... Največja podpora sta bila ljubezen in zaupanje. To, da sta verjela vame.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič
