Tanja Ribič: Prestiž je imeti ljubezen na vsakem koraku

Vedno, ko vidimo Tanjo in njenega Đura, se zdita srečna. In zaljubljena. Že dolga leta. Kako je to mogoče?

"To je tombola. Ne morem povedati nič bolj opogumljajočega. To je ljubezen, zaradi katere sva oba postala boljša človeka, želiva biti dobra in mila drug z drugim. In seveda privlačna, ker si želiva, da sva zaljubljena še naprej. Drugače si sploh ne znam predstavljati, ker me še vedno znova preseneča in osu­pne. Ne morem se ohladiti," me Tanja prodorno pogleda z nebeško modrimi očmi in vidim, da je res še vedno močno zaljubljena. "Imela sem srečo, da sem našla najboljšega oziroma da me je on našel." Marsikdo bi pomislil, da ni dobro, da sta partnerja skupaj zasebno in poslovno vse dneve, a pri njima to očitno odlično deluje. "Midva sta stalno skupaj. Sem kar malce razvajena, saj je Đuro vedno nekje blizu. No, zdaj, ko ga nekaj časa ni, sem postala malo bolj samostojna. Našla sem čas za prijateljice, kar se mi prej ni nikoli zgodilo. Midva sva vedno skupaj, ker vedno nekaj delava: ali urejava okolico hiše, pereva barko ali pa piševa scenarije, imava kakšne vaje ... Druživa se prek dela." Tanja nima potrebe, da bi bila sama, da bi nekaj delala nekaj zase: "Zame je prestiž, da sem lahko z družino. Da skupaj nekam gremo. Ko grem na predstavo, pa s sabo vzamem kužka, ki me počakata v garderobi. Prestiž je to, da lahko imam na vsakem koraku ljubezen. Dva sta zdaj odšla v Ameriko (Zala in Đuro), ampak jaz imam zdaj Elo in svoje tri živali. Ko imam čas, ga namenim emocijam."

Vsak dan v stiku z Ameriko

Tanja vzame telefon in se pri sebi nasmehne. "Zala mi je poslala fotografije, kaj si je kupila za obleči. Stalno sva na zvezi," mi pokaže telefon, kako si s hčerko Zalo, ki že od septembra študira igro na univerzi HB Studio v New Yorku, pošiljata sporočila in fotografije. "Res sva zelo navezani. Vedno so se mi smilile ženske, ki so jokale za svojimi otroki, ko so ti odšli. A ljubezen ni to, da ga imaš stalno na prsih. Sva zelo povezani v mislih in njene želje so moje želje." Zala gre namreč po stopinjah svojih staršev, igralke Tanje in očeta Branka Đurića - Đura, saj bi bila rada igralka: "Najboljše je pobrala od mene in od Đura. In zelo hitro ji je bilo jasno, kako stvari potekajo in za kaj gre, za kar sva midva z Brankom porabila še nekaj let po akademiji. Bila je zraven v vseh delih procesa nastajanja, tudi v pisanju je dobra. Doma smo kovali zgodbe, na primer za nada­ljevanko Naša mala klinika, in bila je zraven, videla je, kako se razvija produkt, kako se snema in montira. Pomembno je, da je dobra na vseh področjih. V Sloveniji smo takšni formalisti, da ne verjamemo, da je lahko kdo dober na več področjih. Ljudje potem takoj pomislijo, da je nekaj čudnega, ali pa, če tako rečem, da je bil Bog krivičen. Da bi bila ženska lepa in pametna."

Tanja se je namreč tudi sama srečevala in se še srečuje s takšnimi in podobnimi predsodki. "S tem se srečuje vsaka ženska, in da, še vedno se srečujem s predsodki. Tudi mene je to kdaj prizadelo, saj ti to ostane nekje v podzavesti. Je pa to tudi izkušnja, da ne dopustim, da bi to vplivalo na moje nadaljnje delovanje. Kot otrok sem bila fantovska, potem pa sem se začela oblačiti in obnašati bolj žensko. Ko sem videla, da nekatere to ogroža, sem se začela ali delati naivno ali pa se oblačiti bolj po moško. Tega zdaj ne delam več," se nasmehne Tanja.

Druga hčerka je tudi nekaj posebnega. "Ela je komik. Vsakdo misli, da ima to po Đuru, ampak ne, on ni bil razredni klovn, bil je bolj zadržan. Jaz pa sem bila razredni klovn in Ela ima to po meni. Kar spet ni v redu, saj te ljudje potem ne jemljejo resno. To ji zdaj poskušam dopovedati," zamišljeno pripoveduje Tanja.

Tanjina renesansa

Tanja je tudi vrtnarica in prehrana je zanjo zelo pomembna. "To pride z zrelostjo. Spomnim se, kako je nekoč rekel Denis Avdič: 'Pa kako lahko imaš najljubše drevo? To pomeni, da nimaš drugega dela kot opazovati drevesa.' Tako sem včasih razmišljala tudi sama. Toda ko te stres drži v pesti, spoznaš, da je samo narava tista, ki te lahko resetira. Potem hlastaš za tem, da bi se vrnil k sebi, pri tem pa najbolj pomaga narava. To je prvo, šele potem lahko funkcioniraš kot delovno bitje. Tudi hrana je del tega. Kaj me pripeljalo do tega? Onesvestila sem se. Spraševala sem se, kaj je z mano? Potem sem naj­prej naredila test tolerance na hrano in test težkih kovin ter ugotovila, da imam hude obremenitve. Podala sem se na pot razstrupljanja s kelacijami. Jem pa tisto, kar moje telo mara. Neka hrana je za nekoga lahko zdravilo, za drugega pa strup. Jem tudi ekološko, saj nočem biti plantaža za korporacije. In če mi kdo reče, da jem posebno hrano – ne, jaz jem normalno. Hočem se vrniti k svojim koreninam. Kapitalizem te želi prepričati, da lahko dobiš vse servirano po bližnjici v 'lunch' paketu – tudi srečo in hrano – a ni res, prekleto se moraš potruditi, da prideš do kvalitetnega 'lunch' paketa. Za srečo je treba imeti tako talent kot vrednost."

Na leta je ... pozabila

Kljub letom se Tanja večkrat pokaže v zapeljivih oblačilih, ki veliko odkrivajo. Odkrivajo njeno lepo telo, ki svojih let in dveh porodov ne kaže. Za igralke sicer velja, da se po 40. letu ne kažejo preveč, vsaj bolj redko: "Nekaj časa sem se obremenjevala z leti, potem sem pa pozabila, " se pošali Tanja. Tudi leta so očitno pozabila nanjo, saj je videti čudovito in mladostno, sploh v živo z mini­malno šminke in oblečena v sproščeno poletno opravo.

"Še pred kratkim, ko sem gledala neke svoje fotografije in sem si rekla, ah, to je pa še iz časov, ko sem bila stara. To je bila fotografija še iz časa pred mojo renesanso. Ja, tudi gibanju namenjam precej več časa kot pred leti. Sicer bi se na odru počutila precej bedno, ko je treba 'skakati' v korzetu. V predstavi Čarovnice iz Eastwicka je to zahtevala vloga in ob meni so stale mnogo mlajše kolegice. Zakaj bi zdaj, ko imam največ znanja in izkušenj, šla v 'box'? Moje telo je moj instrument."

Veliko se govori tudi o lepotnih posegih, čeprav lahko iz prve roke rečem, da ni opaziti, da bi Tanja kdaj šla pod nož. "Pripisali so mi toliko lepotnih posegov in sem prav že utrujena od pogovorov o tem. Zdi se, da če pri mojih letih ženska ni uvela, bi se morala opravičevati. Jaz ne želim delovati izumetničeno in umetno, ni me pa sram povedati, da vzdržujem svoj obraz. Hodim v Estetiko Medartis, občasno k dr. Luftu v Rogaško Slatino, ampak to je le del vsega. Najprej je treba dovolj spati, da se tvori rastni hormon in treba je zdravo jesti, meditirati ... To je na znotraj, za zunaj pa uporabljam izključno serum BioEffect. Ničesar drugega ne uporabljam že pet let. Brez naložbe ni dobička. Eden od največjih navdihov mi je bila 96-letna Tao Porchon Lynch, najstarejša jogijska inštruktorica na svetu, ki je že zdavnaj nehala šteti leta. Nalezla me je s svojim stavkom, ki si ga pove vsako jutro, ko se zbudi: 'Danes bo pa ta dan najlepši do zdaj!'"

Eva Jandl

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del