Življenje Tanje Skaza se mi zdi kot pravljica. O deklici, ki ni imela svojega kolesa in barbike, a je imela velike sanje.
Pri 16 letih je začela delati, najprej v strežbi, kar staršem ni bilo najbolj všeč. A ona je uživala v delu z ljudmi. Nato je delala v butikih in pri 21 letih nastopila službo v Zlatarni Celje. Zdelo se je, da si je našla sanjsko službo, in čeprav je začela čisto spodaj na hierarhični lestvici, je hitro napredovala – pri 25 letih je bila že direktorica prodaje za Slovenijo in trge nekdanje Jugoslavije. Potem je spoznala moža iz bogate družine, ki jo je povabil k sodelovanju v družinskem podjetju. Z velikimi ambicijami je, noseča s prvim otrokom, želela narediti spremembe, na katere takrat nihče ni bil pripravljen. Je bilo težko?
“Seveda. Ampak vedela sem, da se da. Vedno sem želela biti v vlogi zmagovalke, in ne žrtve. Želela sem se dokazati, najprej sebi in njegovi družini. Verjela sem, da lahko delaš spremembe, če delaš z zgledom.” Pa vendar ji je uspelo. Ko je sedla na direktorski stolček, je podjetje le še raslo. Hitro, uspešno, in ko so lani dosegli novi rekord ter prvič v svoji več kot 40-letni zgodovini presegli 40 milijonov evrov skupnih prihodkov, dobiček je znašal kar 1,4 milijona evrov, se je odločila, da zapušča direktorski stolček in zaživi svoje resnično poslanstvo. Ostala je solastnica podjetja in se preusmerila v pomoč vsem, ki si želijo na svoji poslovni poti uspeti. Motivatorka je bila tako svojim zaposlenim kot nato še drugim podjetjem. Razkrivala je skrivnosti do osebne izpolnjenosti in poslovnega uspeha.
Želela si je, da napredujejo tako njeni zaposleni kot ljudje, ki so jo spraševali o skrivnostih uspeha. Čeprav med najinim uro in pol trajajočim pogovorom Tanja nikoli ni omenila besede pravljica, to sem si, ko sem si ustvarila vtis o njej, drznila zapisati jaz, se mi njeno življenje zdi precej pravljično. Tudi zato, ker so v pravljicah vedno tudi zapleti. Veliko zapletov, tudi takšnih, ki glavnega junaka skorajda pokončajo. Ker je predala direktorski stolček v družinskem podjetju Skaza novim ljudem s svežimi energijami, marsikdo misli, da zdaj samo uživa in lenari.
Za takšnimi govoricami se danes ne bi več ozirala, če puščice ne bi bile usmerjene v njena otroka. “Mojega 15-letnika v šoli sprašujejo, ali njegova starša ne bosta nič več delala. Tega je preveč v Sloveniji, vtikanja v druga življenja. In potem se vprašamo, zakaj najstniki niso bolj samozavestni. Ne samo, da so obremenjeni sami s seboj, obremenjeni morajo biti še s svojimi starši. Hvala bogu, da se doma veliko pogovarjamo in da sinova sama vidita, kaj delava.”
Tudi sicer je njena družina vedno na prvem mestu. Tanja prav vsako popoldne poskrbi za prijetno družinsko večerjo in druženje vseh članov, in ko sta bila otroka bolna, je vedno ostala doma. “Stranki sem povedala, da je zbolel otrok in da zdaj potrebuje mamo ter sestanek prestavila.” S svojim zgledom je vplivala na svoje zaposlene, saj je prepričana, da ljudje ne morejo dobro opravljati svojega dela, če doma stvari niso urejene. “Kako naj nekdo učinkovito dela v službi, če ga skrbi za bolnega otroka doma, če se je sprl z možem in nista razrešila prepira?”
Tudi midva sva se kdaj sprla
“Tudi midva sva se kdaj sprla, seveda sva se,” prizna Tanja in doda, da sta si vedno bliže. “Bolj kot izpopolnjujem sebe, boljša sem lahko do svojega moža in družine.”
Zdaj, ko ima Tanja več časa, ga več nameni tudi sebi. Vstane ob petih, naredi nekaj jogijskih ali dihalnih vaj, nato pa zapiše zahvale za prihajajoči dan. “Tudi za najin intervju sem se že zjutraj zahvalila – da bo lepo tekel in da bova z njim ljudem sporočili točno to, kar pravkar potrebujejo.” Nato meditira. “Vsakdo bi moral meditirati vsaj pol ure na dan. Če nima časa za to, pa eno uro,” se zasmeji. Po meditaciji se odpravi na bližnji hrib in po uri in petnajstih minutah hoje skoči še v bazen. Po plavanju je njena jutranja rutina končana, Tanja pa je pripravljena na delo. “Elektronsko pošto odprem šele med osmo in pol deveto uro, ko sem povsem pripravljena na nov delovni dan,” pove.
Zdaj, ko je izdala knjigo, ki navdihuje mnogo ljudi, veliko piše tudi svoj blog, kolumne in druge prispevke. “Vedno več pišem in všeč mi je,” se zasmeji. “Najbolj uživam, ko s svojimi izkušnjami in nasveti pomagam ljudem. S pisanjem, delavnicami, predavanji, izobraževanji.” Povsem jasno mi je, da Tanja v tem neskončno uživa in da je prav mentorstvo njeno poslanstvo; že med najinim pogovorom je delovala kot velika mama. Ne le da mi je sama skuhala čaj in tega dela ni prepustila asistentki, med najinim intervjujem mi je ves čas podarjala nasvete, ki so bili tako mehki, kot bi me ves čas objemala z ljubeznijo, razumevanjem in znanjem, ki mi ga je želela predati.
Vseeno sem med pogovorom zaznala njeno bolečino. Najraje bi ji rekla: “Saj veste, Tanja, za dobrim konjem se vedno kadi,” ne ozirajte se na vse nevoščljivce, ki kažejo s prstom na druge, namesto da bi sami naredili kar koli dobrega za kogarkoli, razen zase.” Ni ženska, ki bi se pomilovala. Tudi ni ženska buldožer. Je pa ženska, ki ve, kaj hoče, ki se zna tudi prilagajati in ki gre svojim ciljem naproti. Trenutno so to predavanja, mentoriranja, pomoč drugim, da v sebi najdejo moč spremeniti sebe v svojo najboljšo različico.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
