Po ljubljanskih ulicah je zavela pomlad, na drevesih se je že bohotilo cvetje, avla Narodne galerije se je kopala v sončnih žarkih.
Prav posebno svežino pa je v prostor vnesla moja sogovornica, gonilna sila podjetja Plastika Skaza. Podjetnica Tanja Skaza je sinonim za žensko, ki se v podjetniških vodah brez težav kosa z moškimi kolegi. Moti jo, da moški v ženskah še vedno ne prepoznajo voditeljic, čeprav meni, da je ravno čustveni aspekt žensk tisti, ki bi lahko posel dvignil na še višjo raven.
Story: S koncem leta ste se odločili sestopiti z dosedanje funkcije. Še vedno sicer ostajate vpeti v podjetje Skaza. Kdaj ste spoznali, občutili, da morate stopiti še na drugo pot?
Kadar podjetje odlično deluje, po ustaljenih in uspešnih tirnicah, lastnik najraje ostane v podjetju. A jaz mislim, da je ravno takrat čas, da lastnik zapusti podjetje. Prav je, da ceni svoj trud in vloženo delo, prav pa je tudi, da na tej točki prepusti vajeti mladim. Ti s svojimi vizijami osvežijo podobo podjetja, pot. Menim, da lastnik namreč na neki točki lahko celo zavira razvoj, saj gleda na prihodnost predvsem z vidika stroškov, tveganja. Pride čas, ko delodajalec mora prepustiti mesto svoji ekipi, ki s tem dobi priložnost, da se izkaže. Sam pa s tem dokaže svojo željo po tem, da podjetje raste še naprej.
Story: Marsikdo na tej točki izpreže, stagnira. Vi pa ste se odločili, da se naprej razvijate na povsem drugem področju.
Lastnik mora biti vizionar. Mora videti prihodnost podjetja. Naša prihodnost v podjetju Skaza je začrtana. Sama pa sem velika vizionarka, preprosto se ne morem umiriti. Tako vidim veliko priložnosti tudi na drugih področjih, kjer lahko pomagam ljudem, da postanejo bolj sreči in izpolnijo svoje poslanstvo.
Story: Kako velik skok z območja udobja pa vam to pomeni?
Nemalokrat slišim: “Joj, kako je tebi fletno. Zdaj si oddelala svoje in boš le še uživala.” Ni tako. Prihajam na povsem novo pot, kjer bom na novo začela, se spopadala z novimi izzivi in se srečevala z novimi napakami, priložnostmi. Pomembno je, da me izziv potiska naprej. Sem oseba, ki potrebuje izzive, priložnosti in zdi se mi, da imam veliko priložnost pomagati ženskam, organizacijam pri razumevanju pomena ekipnega dela. Menim, da bom na novi poti ustvarila večjo dodano vrednost, kot če ostanem v podjetju.
Story: Svoje izkušnje bi radi delili z mladimi ženskimi podjetnicami. Ste na svoji poti naleteli na posameznike, ki so iskali vaš nasvet in so jim vaše smernice prišle prav?
Ženske že po naravi ocenjujemo, da naše poslanstvo obsega biti dobra mama, dobra gospodinja, dobra žena. Naše primarne naloge. Če nas karierna pot privlači še nekoliko bolj, že občutimo slabo vest. Če ne skuhamo kosila, ne gremo po otroke v vrtec … čutimo, da nam je spodletelo. Mislim, da je to brez smisla. Nesrečna mama otroku ne more zagotoviti sreče. Če pa je zadovoljna pri svojem delu, to zadovoljstvo nosi tudi domov. Svojemu otroku je zgled, saj bo nekoč tudi sam prihajal srečen iz službe.
Prav je, da se mame tega zavedajo. V vrtec po otroke lahko skočijo tudi babica, dedek, očka, stric … Tudi kosilo lahko skuha kdo drug, saj bodo tako svoji družini dale nekaj drugega. Pomembno je, da ženska najde nekaj, v čemer uživa. Četudi se odloči biti mama. S tem ni nič narobe. Čestitam ženskam, ki se odločijo le za materinstvo in temu namenijo vso svojo energijo. Pomembno je, da uživajo in se sprostijo.
Story: Se vam zdi, da je precej večji izziv biti ženska v sedanjem svetu v primerjavi s časom pred desetletji?
Mislim, da je danes lažje biti ženska, medtem ko smo v poslovnem svetu še vedno tako daleč, da med moškimi še vedno velja prepričanje, češ ženska ni prava voditeljica. Dosti se gibljem v moški družbi in čutim, da nas imajo moški za preveč materinske, premalo ciljno usmerjene in premalo osredotočene. To me moti! Mislim, da smo ženske s čustveno inteligenco dosti uspešnejše voditeljice kot moški.
Predvsem lahko ustvarimo boljšo kulturo v podjetju kot moški. Gospodarstveniki name gledajo kot na prisrčno, prijazno in iskreno žensko, vendar strogo v službi financ, prodaje in 'human resources' (kadrovskih zadev). Medtem ko je voditelj po njihovem mnenju vzvišen, preudaren, vsemogočen … To ni prav. Posledično v podjetjih ni srečnih ljudi, saj smo podlegli tem vsiljenim stereotipom. Moški danes premalokrat pustijo ženskam, da se dokažejo kot voditeljice.
Story: Se v družbi moških kolegov torej niste počutili enakovredno?
Seveda me obravnavajo kot enakovredno, ženska družba jim je ljuba, le na mestu vodje po njihovem mnenju nežnejši spol nima česa početi. V Sloveniji se del posla še vedno sklepa v gostilni, medtem ko se ženske ob določeni uri rade odpravimo domov, k družini. Nič nimam proti temu. Ženske nismo prave za sklepanje poslov v gostilni, čeprav sem prepričana, da je to na vseh ravneh povsem neprimerno. Danes se posli ne sklepajo v gostilni. Poslanstvo podjetja mora biti enako poslanstvu drugega podjetja, viziji. Gre za dve ekipi, ki se združita.
Story: Ženske smo še danes pogosto razpete med poslom in družino, medtem ko je moškim dovoljeno osredotočiti se predvsem na kariero. Ali tu nastane razkorak med spoloma?
Še danes so te vloge znotraj družine strogo razdeljene. A sama mislim, da je to povsem skregano s prihodnostjo. Nekateri moški uživajo v druženju z otroki, v kuhanju, starševstvu. Javnost postavlja omejitve ljudem, zakaj ne bi bila ženska, če ima to željo, karieristka? Po drugi strani pa tudi, zakaj ne bi bil moški, ki uživa v vzgoji otrok in kuhanju, zadolžen za domače gospodinjstvo in otroke? Poudariti bi želela, da ženska lahko postane, karkoli želi. Brez slabe vesti. Velikokrat me vprašajo, kako mi uspeva. Po otroke hodi babica, tudi za kosilo poskrbijo drugi. Bistvena mi je sreča, ki jo lahko prenašam na svoje otroke.
Če bi hitela iz službe, ponje v šolo, naprej za štedilnik … Pri tem ne bi bila srečna, kar bi občutila tudi moja otroka. Ideje se ne ustvarjajo na delovnem mestu, temveč takrat, ko je človek srečen! Pomembno je, da vsak posameznik najde kotiček, kjer se počuti srečnega. Nekaterim ustreza delo v naravi, spet drugim delo v pisarni. Prav tako mi je tuj omejen delavnik. Nekomu ustreza priti v službo po tem, ko odloži otroke in v miru poje zajtrk, spet drugi so radi zgodaj na delovnem mestu, saj jim to omogoča, da prej zapustijo pisarno. Zakaj pa ne? Ljudje si postavljamo preveliko omejitev.
Story: Za srečo je potrebno ravnotežje v življenju. Kako dolgo ste ga iskali sami?
Ne poznam ločnice med osebnim in poslovnim življenjem. V službo prihajaj srečen, iz službe prihajaj srečen. Obe komponenti te morata osrečevati. Sama sem dolgo iskala tisto, kar me bo veselilo, napolnilo z energijo. Ponosna sem, da že 20 let počnem tisto, kar me osrečuje. Že v mladih letih sem dobila možnost delati tisto, kar me osrečuje. Velik delež moje sreče je tudi moja družina, partner, ki me razume in podpira. Treba je najti svojo sorodno dušo, takrat najdemo svoje ravnotežje.
Story: Brez rame, na katero se je mogoče nasloniti, bi tudi sami težje stopali po tej poti. Bi se za nov korak odločili brez podpore soproga?
Seveda, najprej moraš začeti pri sebi. Če verjamem, da sem lahko dobra na tej poti, potem to svojim najbližjim tudi pokažem. Če ne verjameš vase, ne moreš pričakovati, da bodo vate verjeli drugi. Kadar tvoji bližnji vidijo, kaj te osrečuje, kaj ponuja izziv, potem začutijo to srečo in te podprejo. Moj mož je začutil mojo željo in jo podprl, če do tega ne bi prišlo, bi mi bilo jasno, da tudi sama nisem dovolj trdna v tej odločitvi. Mož me bo sicer spremljal tudi na novi poti, ravno o tem sem prej govorila. O ekipi, brez katere mi ne bi uspelo niti tokrat.
Story: Na družabnih omrežjih sem zasledila posnetek vašega sina, ki nagovarja svoje sovrstnike ob prekomerni uporabi sodobnih tehnoloških naprav. Tudi nanj prenašate svojo energijo?
Seveda, veliko se pogovarjamo in tako moj sin pride do številnih spoznanj, ki bi jih rad delil z vrstniki. Pogovarjali smo se o tem, da bi lahko bil zasvojen z igricami, in odločil se je, da to spoznanje prenese tudi na druge otroke. Mladi imajo danes veliko priložnosti za učenje, a dostikrat ne vedo, kje bi dobili potrebno znanje. Tudi sama sem bila nekoč izgubljena in sem tavala naokrog. Vsepovsod, a obenem nikjer. Mladi morajo najprej najti sebe, ne smejo se ozirati na mnenje drugih. Tudi sinovoma sem pustila, da se odločita po svoje. Nihče ne želi nadaljevati v našem podjetju, eden bi rad postal arhitekt, drugi kirurg. Pomembno je, da sta srečna! Otroci niso naša last.
Besedilo: Ilona Penzeš // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Gojmir Lešnjak - Gojc o svoji dolgi in bogati karieri
