Glasbenica Tanja Žagar se že pospešeno pripravlja na koncert v začetku novembra in praznovanje desete obletnice samostojne kariere. V svojem delu uživa, nam pa je tudi zaupala, katere so tiste stvari, ki jo veselijo, in kako danes gleda na nekatera življenjska področja, ki se dotikajo družbe in posameznika.
Tanja, 13. novembra boste imeli v Hali Tivoli jubilejni koncert. Imate že tremo?
Glede na to, da gre za velik projekt, smo z glasbeno ekipo ves čas močno vpeti v priprave. To pomeni, da pospešeno delamo, da bomo na samem dogodku skupaj z občinstvom lahko maksimalno uživali brez treme! Le z veliko pozitivne vznemirjenosti in v pričakovanju nepozabnih občutkov, za katere verjamem, da se bodo na praznovanju desetletnice moje samostojne pevske poti zgodili.
Desetletnica samostojne kariere in vzporedno izid petega albuma. Ste si kdaj predstavljali, da boste tako dolgo vztrajali na glasbeni sceni?
Ali bom vztrajala, pri meni ni bilo nikoli vprašanje, saj sem človek, ki za svojimi odločitvami stoji. In ko sem se pred desetimi leti podala na samostojno pevsko pot, sem vedela, da bom morala zelo veliko, predvsem pa zelo vztrajno delati in zrelo premagovati vse ovire in težave, s katerimi se bom pri svojem delu srečevala. To počnem še danes z ogromno volje in delovne vneme. Ker so mi bili od nekdaj vzor izvajalci, ki uspešno delajo že desetletja in jih ljudje še vedno radi poslušajo, se zavedam, da sem po desetih letih samostojnega dela pravzaprav šele dobro na začetku. To pa pomeni, da sta prav vztrajnost in profesionalno delo tista, ki morata biti ves čas z menoj, če želim uspešno ustvarjati tudi v prihodnje. Ogromno motivacije pa mi vsekakor dajejo moji zvesti poslušalci, s katerimi smo v teh letih razvili drug do drugega zelo spoštljiv in pripaden odnos.
Ste profesorica glasbe. Deset let že poučujete klavir in otroški pevski zbor. Kaj vam delo z otroki in mladimi pomeni?
V Glasbeni šoli Logatec poučujem že 12. leto. Učim klavir, glasbeno pripravnico, predšolsko glasbeno vzgojo, otroški pevski zbor in korepetiram. To zame ni le delo, ampak posebno poslanstvo, saj se zelo dobro zavedam, koliko dobrega lahko pravi in srčni učitelj da otroku in kako veliko mu s svojim napačnim in površnim pristopom lahko vzame. Iz dneva v dan se trudim, da bi mlade ne le učila, ampak jim tudi vlivala pogum, samozavest in motivacijo! Da kljub oviram, s katerimi se srečujejo, ne bi obupali, ampak jih z mojo pomočjo uspešno premagovali. Ko sem bila v četrtem razredu nižje glasbene šole, sem zaradi moje takratne učiteljice klavirja želela nehati hoditi v glasbeno šolo, čeprav sem izredno rada igrala in vsak dan z veseljem in brez kakršnekoli prisile vadila. Pa sta k sreči moja starša takoj stopila v akcijo in mi poiskala novega profesorja. Vladimir Mlinarič me je motiviral in navdušil za nadaljevanje. In tudi ta izkušnja mi je dala vedeti, kako pomembno vlogo igra v življenju otroka njegov učitelj. Vesela sem, ker imamo z učenci in njihovimi starši lep, sproščen odnos, vsi moji učenci pa točno vedo, da v mojem razredu obstajajo jasna pravila, za katera se dogovorimo že prvo uro in ki jih, zato da boljše in lažje delamo, upoštevamo vsi brez izjeme. Tako da sem kot učiteljica ravno prav zabavno stroga, da v razredu vladata red in disciplina, začinjena z veliko smeha in dobre volje.
V vsem tem času ste zelo aktivni tudi na dobrodelnih področjih. Kako se vas dotaknejo zgodbe socialno šibkih ljudi?
Ljudem, ki res potrebujejo pomoč, sem vedno pripravljena pomagati. In ker je takšnih veliko, se dobrodelnih prireditev ter koncertov redno udeležujem in bom to z vsem srcem počela tudi v prihodnje. Prav je, da si pomagamo, in mislim, da se je treba zavedati, da lahko prav vsak od nas kdaj v življenju pride v položaj, ko bo morda potreboval pomoč drugih. Mi je pa včasih res kar malo hudo, ker se žal dandanes marsikdo ne zaveda, da prav vse, kar se kdo spomni, pa tudi ne more biti razlog za organizacijo dobrodelne prireditve.
Kako gledate na to, da se partnerski odnosi hitro ohlajajo in da je v družinah vse manj pogovorov?
Čeprav poznam veliko parov, ki so se v zadnjem času razšli, pa poznam tudi veliko takšnih, ki so skupaj že dolgo in se imajo še vedno neskončno radi. Pri teh zadevah se mi ne zdi ravno najbolj pametno biti preveč pameten, saj je partnerski odnos stvar zgolj in samo tistih dveh oseb, ki se imata ali pa sta se pač nekoč imela rada. Menim pa, da ni prav nobena tragedija, če se človeka, ki ne čutita več ljubezni, povezanosti, pripadnosti, zaupanja, privlačnosti, razideta. Pravzaprav mislim, da je prav, da v tem primeru drug drugemu pustita poiskati novo priložnost za novo ljubezen. Pomembno pa se mi zdi, da se razideta normalno, človeško. Glede pogovorov pa bi se strinjala, da jih je med vsemi nami premalo. Ne le v družinah, tudi med prijatelji, kolegi, sodelavci, partnerji. In prav zaradi premalo komunikacije velikokrat prihaja do nepotrebnih konfliktov in nesporazumov. Ki pa potem najbrž velikokrat pripeljejo tudi do razdora odnosov. Sem človek, ki se neskončno rada pogovarja. To bi lahko počela ure in ure. Premlevala bi najrazličnejše teme in še zlasti zanimivo zame postane takrat, ko imava s sogovornikom različne poglede in mnenja, saj se mi zdi, da se človek prav iz takšnih pogovorov največ nauči.
Kako dolgo bi vztrajali v vezi, ki bi vas omejevala?
Ne bi! Ker zame ljubezen ni postavljanje rekorda, kdo bo s kom dlje zdržal oziroma vztrajal. Sploh pa ljubezen in zdrav partnerski odnos zame ne pomenita postavljanja kakršnihkoli omejitev partnerju ali želje po tem, da ga spremeniš, preverjaš njegove ali njene žepe in telefone ... Ko se začne to dogajati, je po mojem mnenju prave ljubezni že zdavnaj konec.
Kaj je razlog, da ljudje postajajo ljubosumni in obsedeni s svojimi partnerji?
Razlogov za ljubosumje je najbrž več, odvisno od človeka do človeka. Mislim pa, da pomembno vlogo pri tem igra tudi vzgoja, saj je ljubosumje čustvo, ki se ne začne razvijati šele s partnerskim odnosom, ampak že v zgodnjih otroških letih.
Kaj pa menite o nasilju, ki ga nekateri preživljajo in doživljajo doma?
To je grozovito! Vedno se sprašujem, kaj je razlog, da se takšne grozote dogajajo. Saj se ljudje ne rodimo zlobni! Ne poznam nobenega otroka, ki je zloben, škodoželjen, nasilen brez razloga. Ki mu ne bi bilo lepo, če ga stisneš, ga pobožaš, ga pohvališ, mu poveš, da ga imaš rad. Kaj hudega se ti mora zgoditi, da se razviješ v nasilneža?! In potem se vedno vprašam, ali je človek, ki je pripravljen škodovati drugemu, ga prizadeti, ga poškodovati ... kdaj v življenju sploh doživel kaj lepega. Ga je sploh kdaj kdo objel? O tem velikokrat razmišljam. Kako hvaležna sem lahko staršem, ker sem imela tako lepo, srečno, brezskrbno otroštvo. Takšne starše, kot so moji, bi si zaslužil vsak otrok na tem svetu.
Kako gledate na to, da si dandanes že čedalje več ljudi poišče strokovno pomoč pri psihoterapevtih?
Najbrž se vsak od nas kdaj znajde tudi v vlogi psihoterapevta in lahko se zgodi, da bo vsak kdaj tudi sam potreboval tovrstno pomoč. V tem ne vidim nič slabega. Dobro in prav se mi zdi, da človek zna poiskati pomoč, ko jo potrebuje. Pa naj bo pri prijatelju, družini ali pa psihoterapevtu! Kdor je pripravljen reševati svoje težave, ima veliko večjo možnost, da jih bo tudi rešil. In ljudi, ki se ne vdajo, ampak rešujejo, vztrajajo in upajo, občudujem.