Tanja Žagar: "Nočem zapravljati časa za slabo voljo"

Tanja Žagar: "Nočem zapravljati časa za slabo voljo" (foto: Lidija Mataja) Lidija Mataja
Vir: Jana
17. 8. 2017

Ena izmed najpriljubljenejših pevk slovenske zabavne glasbe že od svojega štirinajstega leta niza uspehe na glasbenem področju.

Njena priljubljenost je posledica njenega profesionalnega in spoštljivega odnosa do poslušalcev. Zagotovo pa je njena vez z občinstvom posebna tudi zato, ker Tanja še danes žari enako kot na začetku svoje glasbene poti.

Z glasbo se ukvarjate že od otroštva. Izhajate iz glasbene družine?

Izhajam iz družine, kjer smo skoraj več peli, kot govorili. Starša obožujeta glasbo, oče pa se že vse življenje z njo tudi ljubiteljsko ukvarja. Kot deklica sem ga občudovala med igranjem sintetizatorja, ko pa ga ni bilo doma, sem to napravo vključila kar sama in z veseljem tipkala po črno-belih tipkah. Ko je nekega dne prišel domov, sem mu povedala, da imam presenečenje zanj. Takrat sem bila stara pet let. Zaigrala sem mu pesem Spanish eyes, ki sem se jo naučila po posluhu. Glede na to, da je takoj prepoznal pesem, nisem igrala slabo. Bil je zelo navdušen in vprašal me je, kdaj sem se to naučila. Odgovorila sem mu, da igram, ko ga ni doma. Pozneje sta me starša vprašala, ali bi želela obiskovati glasbeno šolo, in moj pritrdilni odgovor je bil tako prepričljiv, da sem še isto leto začela obiskovati glasbeno pripravnico, pri šestih letih pa sem se začela učiti igrati klavir.

Ste radi vadili klavir?

Zelo. Velikokrat so sosedje že navsezgodaj zjutraj, preden sem se odpravila v šolo, poslušali moj koncert. Spomnim se, kako radi so me poslušali prijatelji, s katerimi sem se vsak dan igrala na dvorišču pred blokom. Toda moj urnik je bil takšen, da sem po šoli doma vedno najprej naredila domačo nalogo, nato vadila klavir in šele za tem so bile na vrsti vragolije na igrišču. Živela sem v prvem nadstropju, zato so moji prijatelji radi sedeli pod mojim balkonom, jaz pa sem na stežaj odprla balkonska vrata in po vsaki odigrani skladbi dobila bučen aplavz z dvorišča. Igranje klavirja mi je bilo vedno v veselje, predvsem takrat, ko sem začela sama skladati in izlivati burna najstniška čustva v svoje melodije in besedila. Takrat sosedje niso več poslušali mojih jutranjih koncertov, ampak nočne. (smeh)

Od leta 1996 ste bili članica uspešne najstniške pop skupine Foxy Teens. Kako ste usklajevali nastope s šolskimi obveznostmi?

Vse skupaj sem usklajevala z veseljem. Sem dobra organizatorka, zato s tem nisem imela težav. Natrpanega urnika se ne ustrašim, ampak vedno poskušam vse urediti tako, da naredim čim več. Ko sem bila članica skupine Foxy Teens, sem imela v kombiju, s katerim smo se vozili na nastope, velikokrat zvezke in učbenike, da sem med vožnjo izkoristila čas za učenje, za katero pa sta me motivirali delo v skupini Foxy Teens in tudi srednješolska zaljubljenost, zaradi katere sem vsako jutro tekla v šolo.

So vas starši podpirali na glasbeni poti?

Staršem sem neizmerno hvaležna, da sta me tako srčno vzgajala in se tako trudila zame tudi na glasbenem področju. Vedno sta mi bila pripravljena pomagati, me podpirati, me voziti naokrog, se pogovarjati z mano o problemih. Takšna starša bi si zaslužil vsak otrok na tem svetu. Otroštvo in najstniško obdobje sem preživela tako sproščeno in neobremenjeno, da bi se z največjim veseljem še enkrat vrnila v tisto obdobje. Starša sta me vedno upoštevala, poslušala moje želje in me znala pravilno usmerjati. Brez njune velike podpore in pomoči se z glasbo, vsaj na takšen način kot zdaj, zagotovo ne bi mogla ukvarjati.

Ste imeli kdaj občutek, da ste bili zaradi številnih nastopov prikrajšani za brezskrbna najstniška leta?

Tega občutka nisem imela nikoli. Moj način življenja je bil sicer drugačen od vrstnikov, vendar sem v tem izjemno uživala. To ne pomeni, da se s sošolci in prijatelji nisem družila. Toda če sem imela delo s skupino Foxy Teens, sem na teh dogodkih manjkala ali pa sem se jim pridružila pozneje. Če se človek zna prilagoditi, ni nobenega problema. Zavedam pa se, da nas je producent in menedžer Miki Šarac, ki nam je vseh devet let stal ob strani, znal usmerjati na pravi način, ki je bil našim letom primeren. Lahko smo bile prave najstnice, z glasbo in imidžem, primernim našim letom.

Na glasbeni sceni ste že 20 let. Kaj je potrebno za uspeh na glasbenem področju?

Ker sem se želela z glasbo preživljati, sem se odločila za študij na Akademiji za glasbo in diplomirala sem iz smeri glasbena pedagogika. Glasbena izobrazba se mi zdi zelo pomembna, saj je zaradi tega moje delo veliko lažje, kot bi bilo sicer. Marsikaj lahko naredim sama. Ni pa zgolj glasbena izobrazba dovolj za uspeh. Predvsem se mi zdi pomembno, da človek razmišlja o sebi in da spozna, kaj hoče in česa noče. In da ne počneš tistega, česar nočeš, saj to zagotovo ne prinaša dolgoročnega uspeha. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da človek razmišlja s svojo glavo, saj je v medijskem svetu veliko 'prišepetovalcev', ki govorijo, analizirajo, svetujejo, ne da bi jih sploh kaj vprašal.

Poleg tega, da ste pevka, ste tudi učiteljica klavirja. Kako vam uspe usklajevati glasbeno kariero s poučevanjem klavirja?

V zasebni glasbeni šoli sem začela učiti kot srednješolka in v učiteljsko vlogo sem se takoj vživela. Že takrat sem učila vse starostne skupine, ne le otrok. Tudi dame in gospode pri šestdesetih in sedemdesetih. To je bila zame čudovita izkušnja. V zadnjem letniku akademije pa sem se zaposlila v GŠ Logatec, kjer se je letos zaključilo 13. leto mojega poučevanja. Všeč mi je, če je moj urnik poln in se veliko dogaja. Včasih res ni lahko vsega uskladiti, a vse se da, če se hoče.

Ste stroga učiteljica?

Ravno prav. Da ni nepotrebnih nesporazumov, se z učenci že na prvi uri pogovorimo o pravilih, ki veljajo v razredu, in teh se nato držimo celotno šolsko leto. Sicer pa moj način poučevanja poteka v zelo sproščenem vzdušju, v katerem otroci uživajo, se veliko smejijo, si upajo izraziti mnenje, se znebijo sramu in se na ure radi vračajo. Obožujem otroke, zato me to delo osrečuje.

Kaj vas je v otroštvu zanimalo poleg glasbe?

Želela sem biti umetnostna drsalka, plesalka, baletka, igralka, tudi učiteljica. V osnovni šoli sem obiskovala pevski zbor, dramski krožek, nekaj let sem hodila v plesno šolo, pa tudi na gimnastiko. Prav tako sem bila otroška manekenka in nekajkrat sem se sprehodila po modni brvi. Toda mati narava se je odločila, da bo s centimetri pri meni malo varčevala, in tako se je moja manekenska kariera končala. V drugem razredu osnovne šole sem na šoli opravila avdicijo za snemanje radijskih iger in pravljic na RTV Slovenija. Vse osnovnošolsko obdobje sem posojala glas različnim vlogam, pravljičnim junakom in zanimivo je, da sem velikokrat igrala tudi fantovske vloge.

S svojo založbo Gong Records že nekaj let organizirate Žagarijo, ki je izjemno uspešen dogodek. Kako je nastala ideja zanj?

Do zdaj smo imeli osem Žagarij, ki so nastale povsem spontano. Pred leti sem se namreč v nekem pogovoru s svojo ekipo šalila, da je najbolje, če najamemo avtobus in peljemo ljudi na izlet. Miki, ki je človek akcije in je vedno pripravljen na nove izzive, je v naslednjem trenutku rekel: »Točno to bomo naredili!« Začela sem se smejati, ker sem to najprej dojela kot šalo, a ker se mi pri smejanju ni pridružil, sem hitro dojela, da je stvar vzel resno, in kmalu nas je avtobus peljal na prvo Žagarijo v Prekmurje.

Kako se odločite, kje bo potekala Žagarija?

O vsem smo se odločali skupaj z mojo ekipo, ki je poskrbela za organizacijo. To je velik in zelo zahteven projekt, ki nas je vodil po naši lepi Sloveniji, saj je prečudovitih in zanimivih krajev, ki jih ne poznamo ali poznamo premalo, zelo veliko. Ljudje so bili zelo navdušeni, ko smo jih peljali v velenjski rudnik, saj je bil marsikdo v rudniku prvič v življenju. Obiskali smo tudi gradove, naravne znamenitosti, na večdnevno Žagarijo pa smo se dvakrat odpravili v Poreč. Ljudje so se z nami imeli lepo, bili so zadovoljni in kar nekaj je bilo takšnih, ki so se na naše avanture prijavili večkrat. Zame so bili to dogodki, na katerih sem lahko bolje spoznala svoje poslušalce, oni pa mene. Za zdaj je Žagarija na oddihu, verjamem pa, da tista osma, ki nas je peljala v Kostanjevico na Krki, ni bila zadnja.

Kaj je najlepša stvar, ki se vam je zgodila na koncertu?

Zelo veliko mi pomeni, kadar mi ljudje pripovedujejo o svojih zgodbah, ki so povezane s kakšno od mojih pesmi. Pred leti mi je pisalo dekle, ki dolgo ni imelo stika s svojim očetom. Toda ko je videla videospot za mojo pesem Tiho tiho čas beži, jo je to spodbudilo, da je po več letih poklicala očeta, mu povedala, da ga pogreša in ga ima rada. Tako sta spet navezala stik in prišla na moj koncert v Kamnik, kjer smo se po koncertu spoznali. Te zgodbe ne bom nikoli pozabila. Pred kratkim sem prepevala v domu za starejše občane v Ljubljani in po končanem nastopu je pristopil k meni gospod, ki mi je povedal, da ima 98 let in da je bil moj koncert zanj najlepši v življenju. Povedala sem mu, da ga čaka še lepši, saj mu pridem zapet, ko bo praznoval 100 let! Neskončno sem tudi vesela vsake risbice, ki mi jo mlajši oboževalci prinesejo na koncerte. Največkrat je na teh risbicah narisan oder, na njem pa deklica z rdečimi lasmi in mikrofonom v roki. Vse risbe imam shranjene v posebni mapi in vsakič, ko si jih ogledam, me nasmejijo. Čudovite spomine imam tudi z vseh nastopov v varstveno delovnih centrih, kjer vsakič znova dobim toliko objemov, poljubov in pozitivne energije, da se vedno znova rada vračam k njim.

Na koncertih veliko plešete, kar ni enostavno ob petju. Kako vzdržujete kondicijo?

Trenutno sem v odlični formi. Je pa res, da gre za posebno vrsto kondicije, ki se najbolje vzdržuje na odru. K dobri pripravljenosti pa prispevajo tudi sprehod, kolesarjenje, rolanje, vzpon na hrib, plesni trening.

Na rojstni dan ste na Facebooku s fotografijo potrdili, da ste noseči. Zakaj ste se odločili za to potezo?

Na svojem profilu na Facebooku redno objav­ljam slike, posnetke in informacije o svojih nastopih. Objava za moj rojstni dan ni bila nič drugačna od ostalih, le da je v tem času trebuš­ček zrasel in na sliki že vidno pozira z mano. Ne čutim pa potrebe po tako velikem cirkusu, kot so ga nekateri mediji zagnali zaradi moje nosečnosti. Nisem ne prva ne zadnja ženska, ki želi postati mama, sploh pa to nima nič opraviti z mojim glasbenim delom. Gre za moje zasebno življenje, katerega podrobnosti nimam želje in potrebe deliti z mediji.

Ste zaradi nosečnosti zmanjšali število nastopov?

Delamo tako in toliko, da lahko vse naredim enako profesionalno kot vselej do zdaj. Počutim se dobro, za zdaj ni nobenih problemov in upam, da tako tudi ostane.

Boste otroka spodbujali, če se bo želel ukvarjati z glasbo?

S čimerkoli se bo želel ali želela ukvarjati, bo imel ali imela mojo podporo in spodbudo. Najpomembnejše se mi zdi, da človek v življenju počne, kar ga veseli, kar mu daje navdih, saj je tako lahko zadovoljen in tudi uspešen.

Veljate za optimistično osebo. Od kod črpate moč takrat, ko se znajdete v težkih situacijah?

Vedno si rečem: »Tanja, gremo dalje, vse to so življenjske izkušnje!« Nočem zapravljati časa za slabo voljo, za pritoževanje in za to, da bi se smilila sama sebi. Pogosto upoštevam nasvet svojega očeta, ki pravi: »Imam dve roki, dve nogi, vidim, slišim, lahko delam, nisem lačen in ne žejen in imam streho nad glavo.« Vsi ljudje, ki imamo vse našteto, bi morali hoditi po svetu z velikim nasmehom na obrazu. Človek lahko namreč vedno najde razlog za pritoževanje. Ljudje, ki imajo prave probleme v življenju, so tisti, ki jih pestijo zdravstvene težave, a takšni so največkrat najbolj pozitivno naravnani. Imam prijatelja, ki je slep, pa ga niti enkrat v življenju nisem slišala govoriti o tem, kako je nekaj težko ali hudo, da česa ne zmore ali da je slabe volje. Ljudje v nesrečah in zaradi bolezni izgubljajo svoje najbližje. To je hudo! Zdi se mi, da je ustvarjanje težav iz vsega ostalega samo vzbujanje pozornosti.

Ena od vaših pesmi nosi naslov Lepo mi je. Zaradi česa vam je v življenju lepo?

Zaradi najbližjih. Ker se imamo neskončno radi, ker imamo lepe, spoštljive odnose in se veliko družimo. To pomeni, da skupaj ustvarjamo lepe spomine, ki ostanejo za vedno.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Lidija Mataja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri