Pokončna drža v svetu šovbiznisa je za občutljive duše včasih pravi izziv. Močni karakterji, veliki egi, pritiski in urniki brez pravega konca veliko ljudi pripeljejo na rob obupa, kar pa ne velja za televizijsko voditeljico Taro Zupančič.
Je nasmejana in sproščena, in ko malce 'zavije' po gorenjsko, je videti, kot da ima vse skupaj v malem prstu. In ja, takšna iskrenost je vedno bolj ogrožena vrsta. Prav zato smo se s priljubljeno voditeljico tokrat pogovarjali o ne tako lepih dogodkih v njenem življenju ter o tem, kaj ji kot ženski vliva moč.
Story: Tara, pravijo, da si moraš v svetu šovbiznisa ustvariti trdo kožo, sicer si lahko hitro prizadet. Je bilo tudi pri vas tako in ali so vas zdaj izkušnje že utrdile?
Naučila sem se predvsem selekcionirati komentarje in mnenja. Zavedam se, da vsem ne moreš biti všeč, še manj pa je prav, da bi vsem ugajal. Konstruktivne kritike od ljudi, ki vedo, kaj delajo, mi samo omogočajo napredek. Me pa, čisto po človeško, vsaka kritika zaboli in vsaka pohvala razveseli. Se pa prav tako dobro zavedam, da smo ljudje narejeni za to, da komentiramo, vsi mi, ki so jim komentarji namenjeni, pa, da razmišljamo s svojo glavo. Se mi pa zdi, da imamo ženske težjo nalogo, da nas na splošno bolj ocenjujejo kot moške. Za šovbiznis moraš biti močan v tem smislu, da se zavedaš, da boš na poti do uspeha prišel do trenutkov, ko ne boš najboljši. Do trenutkov, ko se boš zavedal, da to še ni to. Takrat moraš ohraniti trdo kožo in se spomniti, zakaj sploh to počneš.
Tudi sama nisem vedela, ali mi bo tako velika naloga, kot so bile Zvezde plešejo, uspela. Ali se bom znašla, bom napredovala, bom v tem našla samo sebe. Potihoma sem upala, da mi to ne bo prineslo le dragocene izkušenje v televizijskem svetu, temveč prav tako vplivalo na razvoj moje osebnosti. To se je tudi zgodilo. Postala sem bolj odločna, začela sem verjeti vase. Nekako zdaj verjamem, da je tudi to del mojega poslanstva, saj sem del nečesa, kar ljudem spreminja življenja. Kaj drugega pa nas hrani kot to, da v sočloveku prebujamo čustva, se s tem povezujemo in nas to rine naprej? Kot sem že rekla, tudi moje zvezde so na tistem delčku neba, ki je tam gori zame, začele plesati.
Story: Rekli ste, da vas je ta izkušnja tudi oblikovala ... Kaj v življenju pa vas je najbolj utrdilo?
Verjetno najbolj tisto, ko sem pri sedemnajstih postala samostojna. No, vse tiste stvari, ki so se zgodile, preden sem morala postati samostojna. (smeh)
Story: Bi se strinjali, da vsak potrebuje malo distance s starši, da lahko sestavi najboljše odnose?
Pri meni se je zgodilo podobno in se strinjam s tem, ker ko postaviš distanco in svoje meje, se tudi kot oseba zgradiš in postaviš. Neodvisno od 'pametovanj' v stilu 'to je zate dobro'. Pač narediš sam tako, kot čutiš. Ko se opečeš, daš svojim staršem prav in jih zato bolj spoštuješ. (smeh)
Story: Ko ste bili stari štiri leta, sta se starša ločila. Se česa spominjate?
Teh časov se spominjam, ampak takrat me to ni preveč prizadelo. Na neki način sem se imela še 'fajn', ker sem kar naenkrat imela dve družini. V moje življenje so prišli novi ljudje, ki so mi pokazali drugačno ljubezen.
Story: Kaj pa, ko ste odraščali? Ste to odločitev staršema kdaj zamerili?
Pozneje so bile seveda stvari drugačne, med odraščanjem se je ta uporniška plat zbudila in nehote sem obsojala starša. Najbolj pa se je vse skupaj pokazalo pri mojih odnosih s partnerji, tam sem začutila, da mi je očetovska figura manjkala.
Story: Pa morda zdaj prav zaradi svojih izkušenj drugače vidite in razumete odnos s Tomijem in njegovima otrokoma?
Zagotovo. Velikokrat se spomnim na to, da sem kot neki popolnoma drugačen človek za njiju lahko velika pridobitev. Lahko sem prijateljica, ki jima svet pokaže v drugačni luči. Ne boljši ali slabši, ampak drugačni.
Story: Sicer pa se problemi velikokrat pojavijo prav takrat, ko v družino prideta nova partnerja staršev. Kako ste vi to sprejemali?
Očetovo partnerico sem sprejela takoj. Izhajala je iz velike družine, ki je bila družina v pravem pomenu besede. Nedeljska kosila, praznovanja, obletnice ... Vse so počeli skupaj, objemali so se, si izkazovali ljubezen. To mi je bilo precej tuje, saj tega v naši družini nismo poznali. Ampak prek tega, da sem bila kar naenkrat tudi jaz del njihove ljubeče skupnosti, sem tudi sama počasi podirala zidove in v mojo 'prvo' družino z leti vnesla to toplino.
Story: Pa morda lahko kaj svetujete tistim, ki se s tovrstno situacijo ne spopadajo najbolje? Kaj je pri tem najpomembnejše?
Dokler nisi v taki situaciji, si lahko pameten. Potem pa je kar težko, vsaj na začetku. Marsikaj spoznaš o sebi, marsikaj o svojih mejah in zmožnostih. A čas prinese marsikaj - ali ugotoviš, da to ni zate, ali pa se v tem času potrpljenja razvijejo lepi odnosi. Potem je vse lažje. Če je ljubezen dovolj močna, bo premagala vse ovire, pa naj se sliši še tako klišejsko. V trenutkih, ko se ne znajdeš, te namreč rešuje le ta občutek. Občutek ljubezni in upanje, da bo vse v redu.
Story: Po ločitvi ste živeli z mamo, kajne? Verjetno je prav ona postala vaša 'skala', kajne?
Ja, 12 let sva bili sami. Mami me je naučila tega, da smo ženske močna bitja in da pravzaprav lahko ženska sama popravi pralni stroj, do tega, da se tudi v samoti lahko počuti dobro, izpopolnjeno, in ne osamljeno. Je pa zanimivo to, da sem ravno to pozneje še kako potrebovala.
Story: Pa imate v spominu kakšen poseben trenutek, ko ste v mami videli 'levinjo'?
Ne samo trenutki, to je ona. Moja mati je zelo močna oseba. Vztrajna in borbena. Skozi vse težke stvari v življenju je šla sama, skozi vse je morala zbrati pogum in se iz čistega dna dvigniti visoko, brez pomoči in z velikim strahom. Pa se je, vedno, in še danes je tako.
Story: Kako pa je bilo videti vajino skupno življenje, mlada mamica in navihana pubertetnica?
Uporniška najstnica s preveč bujno domišljijo, umetniškim navdihom in malo izkrivljeno predstavo o ljubezni in družini. Ja, bilo je pestro. Ampak sem bila pa vseskozi zelo priden otrok, v šoli odličnjakinja, na ulici vljudna in skrbna do vseh okoli sebe. Kar dobro sva pluli skozi to obdobje, kakšna kazen mi seveda ni ušla, ampak kaj pa je najstnik brez 'house arresta'?
Story: Kaj pa babica? Če se ne motim, ste tudi pri svojih starih starših kot otrok preživeli veliko časa, kajne?
Veliko sem bila pri starih starših na Bohinjski Beli, res je. Vasica, narava, prijatelji iz osnovnošolskih klopi, hiške na drevesih, gugalnice sredi poljan, vsi naši skriti otroški svetovi in palačinke od stare mame. Pravljično. Zato sem se pozneje veliko vračala, tudi takrat, ko mi je bilo hudo. Stara mama mi je bila v oporo, prav tako teta. Ja, predvsem ženske v naši družini so 'ta gajstne', bi rekli po gorenjsko. (smeh)
Story: Na kaj pa ste pri svojih prednicah najbolj ponosni?
Naša družina je kar velika in v njej je veliko markantnih in samostojnih, posebnih žensk. Ponosna sem na to, da so vse nekaj posebnega in niso nikoli želele živeti tako, kot jim je narekoval svet. Sledile so lastnim željam in verjele, da zmorejo prav vse, pa četudi same.
Story: Pa imate poleg svojih prednic še kakšne druge velike ženske v svojem življenju, ki vas navdihujejo?
Ja, navdihuje me mnogo žensk. Včasih vidim navdih v mladem umetniškem dekletu z iskricami v očeh, pa v strogih ženskah na vodilnih položajih, ki se vsak dan bojujejo z volkovi. Z njimi se srečujem v poslu in v vsakdanjiku. Zame ni večje pohvale, sprejemanja in odobravanja, če jo prejmem od postavljene ženske, ki točno ve, kaj hoče od življenja. Občudujem jih in so nekaj, kar si želim postati.
Story: Tara, čeprav ste doživeli že veliko, ste kljub vsemu še zelo mladi. Pa vseeno, še govorite o tem, kaj bi bili, 'ko boste veliki'? Še sanjate?
Upam, da ne bom nikoli nehala sanjati. Zame so sanje narejene iz večnih stvari. Kot da njihova lepota živi in živi in nikakor ne more zbledeti. Kot da so sanje večje od nas, mi pa jih z malimi zmagami na poti ves čas lovimo.
Story: Pa bi lahko rekli, da zdaj živite svoje sanje?
Lahko bi rekla, da jih živim. Da dobivajo z vsakim izzivom in uspehom novo obliko ter da sem srečna in hvaležna, ker imam priložnost, da sem jim vseskozi za petami.
Kaja Milanič
