Čeprav smo se s Taro Zupančič srečali prvič, smo jo kljub velikim sončnim očalom spoznali že na daleč. Le redkokatera ženska bi na ulici samo s svojo pojavo vzbudila toliko pozornosti in le redkokateri lepotica bi nas s pogovorom bolj presenetila. Ni čudno, da je omrežila tudi Jana Plestenjaka! In tudi o njem je spregovorila!
Tara je veliko več kot lepotica z modnih brvi in televizijskih zaslonov, je namreč ustvarjalka in mojstrica domačih hišnih opravil, ki ne skriva dejstva, da ji v življenju ni bilo vedno postlano z rožicami. V enem bolj iskrenih pogovorov smo se namreč dotaknili njene preteklosti, ustvarjalnosti in ljubezenskega življenja, ki ga je z Janom Plestenjakom v zadnjem času tako elegantno ovila v tančico skrivnostnosti.
Spoznali smo vas kot manekenko in televizijsko voditeljico, sicer pa je vaša karierna pot precej drugačna, kajne?
Ja, drugače začrtana, tudi od Popolne poroke naprej, ki je bila moja prva televizijska izkušnja. Začela sem kot manekenka, imela sem 15 let, ampak nikoli ni bil to moj življenjski cilj, nikoli si tega nisem želela. V smislu, da bi imela željo v tem ostati, si zgraditi kariero v tujini. Res nikoli.
Pa je bilo prav manekenstvo vaš pravi vir zaslužka, ko ste se pri 17 letih preselili na svoje?
Sprva sem delala tudi v diskoteki in v kavarni na Bledu. Pa v proizvodnji svetlobnih napisov in še kje. Delo v manekenstvu mi pa je seveda zelo prav prišlo v tistem času, ko je bilo težko. Ker je bilo dodatno delo in ker je bilo zame nekaj novega. Pa še fajn sem se počutila. Ko začneš v tem svetu, ti je vse 'vav'. Sicer je to lep poklic, in ko sprejmem še kakšno delo, ga še vedno naredim profesionalno in z veseljem.
Sicer pa ste odrasli na vasi, kajne?
Tako je. Na Gorenjskem. V Ljubljano sem se preselila, ko sem začela hoditi na faks, in sicer na biotehniško fakulteto. Ampak sem po mesecu dni pustila, ker sem videla, da to ni zame. In tudi takrat mi življenje v mestu ni bilo po godu. Grozno mi je bilo. Spomnim se, da sem živela v Šiški, sploh se nisem mogla navaditi. Čez nekaj let sem se preselila v Trnovo, kjer sem nekaj časa živela in se takrat komaj navadila tega mestnega življenja. Takrat sem tudi odkrila ljubke drobne skrivnosti mesta. V sebi pa sem brez dvoma vaško dekle, uživam v okolju, kjer je narava.
Rišete abstraktne vzorce. Kako pa se potem razlikujejo motivi, ki prihajajo iz tega 'temačnega kotička', od tistih, ki nastajajo ob lepih mislih?
V resnici ni nekih razlik, morda v barvah, čeprav imam veliko črnine. Ampak mislim, da se na ta način morda izraža tudi neka dvojnost, ki jo nosim v sebi. V smislu, da znam biti zelo ljubeča, hkrati pa nekako zelo hladna in zaprta vase. Z njo se velikokrat srečam in verjetno se odraža tudi v mojih vzorcih.
Sicer pa je ustvarjanje del vas od nekdaj, kajne?
Ja, res je. Od osnovne šole, vrtca, spomnim se likovnih tečajev, ki sem jih imela zelo rada. Doma sem z Bohinjske Bele, kjer sva z mojim starim atom stalno delala kaj iz lesa. Še danes ima tam delavnico za ustvarjanje. Spomnim se, da sva si velikokrat delo razdelila tako, da je on nekaj izdelal, jaz pa sem to porisala. Spomnim se tudi risanja po stenah vrtnih utic. Vse sem pobarvala. Zdaj, ko jih gledam, skoraj ne morem verjeti, da so tako lepe. Čez leta sem potem to na različne načine razvijala, malo vmes opustila, se pa spomnim, da sem vse svoje izdelke podarila. In če zdaj kakšno stvar najdem, se prav dobro počutim in mi je žal, da nisem več stvari spravila. Sicer pa sem se tako ali tako v zadnjem času spet našla v ustvarjanju, ker veliko ustvarjam na keramiko. Imam neki svoj stil, ki odraža nekaj v meni.
Katera pa je bila vam najljubša skodelica, ki ste jo izdelali? Sicer še vedno velja, da večino svojih izdelkov podarite?
Še vedno. Verjetno mi največ pomeni komplet, ki sem ga podarila staremu atu in stari mami. Ker imata oba skupaj rojstni dan, oba sta stara čez osemdeset let in oba pijeta kavo vsak dan. Tako sem njima narisala skodelici in napisala: 'za najboljšo mamo na svetu' in 'za najboljšega ata na svetu'. In sta bila oba tako očarana. Čeprav je čisto klišejski stavek, ampak ko to daš nekomu starejšemu, ki ni vsak dan bombardiran s citati, jih to kar gane. Zdaj vsak dan pijeta kavo iz njih.
Kaj pa Jan, je že dobil svojo skodelico?
Jo je dobil. In tudi ta spada med tiste skodelice, ki so mi zelo pri srcu.
Pa ste si kdaj predstavljali, da bi iz ljubezni do ustvarjanja razvili kariero?
Zdaj se tudi malo bolj posvečam svoji blagovni znamki Varishana. Sicer je to moj projekt že nekaj časa, ampak mislim, da določene stvari potrebujejo malce več časa, da se razvijejo. Ni vedno pravi čas za vse. Si pa tega želim, ker na to gledam kot na talent, na nekaj, kar mi je bilo dano, in mislim, da ga je vredno razvijati. V nobeni stvari nisi takoj dober.
Področje specializacije pa skodelice?
Mogoče ne samo skodelice. Moje poslikave so lahko del marsičesa, tudi tekstila. So seveda tudi grafično obdelane, kar mi ponuja mnogo možnosti za razvoj. Torej, lahko se aplicirajo na les, na plastiko, mislim, da bi lahko v prihodnosti naredila tudi kakšen malo bolj resen produkt, ker tudi sama delam na tem področju. Mogoče kaj v zvezi s pohištvom.
Pa lahko vaše izdelke že kje kupimo, vidimo?
Za zdaj še ne, razen na družabnih omrežjih, seveda. Gredo samo od človeka do človeka, bo pa v kratkem izdelana tudi spletna stran.
Pa si to ljubezen do ustvarjanja z Janom na kakršen koli način delita?
Ima zelo dobro oko za umetnost. Daje dobre konstruktivne kritike na moje izdelke. Pove, kaj mu je in kaj mu ni všeč.
Kaj pa sicer, se vam zdi, da drži trditev, da si za sopotnika izberemo človeka, ki na neki način spominja na očeta?
Mislim, da bi praviloma moralo biti tako. Ampak zato, ker ti je oče predstavlja neki steber v življenju. Prav je, da se zgledujemo po starših, ampak mora biti v osnovi ta odnos dober, zgrajen in čist. Jaz sem otrok ločenih staršev, tako da očeta nisem imela toliko blizu. Sicer je bil vedno nekje prisoten, ampak drugačen odnos razviješ. Svojih partnerjev nikoli nisem primerjala z njim, ker nimam tako izrazitega odnosa z očetom. Zagotovo pa iščemo varnost, ki nam jo partner lahko ponudi, tako kot pričakuješ od očeta, da je on tisti, ki te bo brezpogojno pazil.
Pa se vam zdi, da ste zaradi tega, ker so bili vaši starši ločeni, imeli na začetku nekako grenak priokus do ljubezni, zaupanja v moške?
Ja, brez dvoma. Jaz sem bila na začetku zelo hladna oseba. Skozi odnose, ki sem jih imela, sem dobivala toplino in v resnici prek njih to razvijala. To je zelo zanimivo, da sem tudi v svojo družino to vnesla, ker od njih tega nisem dobivala. Enostavno taki so, niso bili s tem vzgojeni. Nismo vsi odprti, topli in ljubeči. Moja družina me ima neskončno rada, ampak nisem prejemala toliko tega. In tudi tega sem se kar branila, dolgo. Ker mi je bilo to tuje. Čeprav si tega želiš, seveda. Ampak skozi leta sem to počasi razvijala, še zdaj pa naletim na ljudi, ob katerih vidim, koliko imajo tega v sebi in kako lahko to pokažejo. Ni jim težko, vendar obenem vem, da jaz še nisem tam.
Torej je bila vaša prva daljša zveza glede tega nekakšna prelomnica?
Ja, seveda. Tudi čustvena prelomnica, ker sem začela spoznavati pravzaprav to, da mora biti odnos veliko bolj ljubeč, kot sem si jaz predstavljala. Ampak je bila potem vsaka naslednja še bolj močna. No, vsaka je drugačna, ampak tudi ko odraščaš, se mi zdi, da so ti druge stvari v odnosu pomembne in drugače vidiš stvari. Sčasoma si želiš več stvari, ki jih opažaš na sebi, popraviti. Ne gledaš več samo na to, kaj dobiš, ampak tudi, kaj boš dal.
Nekaj časa je bila vajina zveza z Janom nekaj skrivnostnega ...
Midva se ne pojavljava na kakšnih dogodkih ali pa nekje, kjer veš, da bo veliko novinarjev. Ampak tako ali tako ljudje vidijo, zato pa tudi pridejo stvari na dan. S tem se nisem toliko ukvarjala, ker sem si rekla, da če bom še jaz o tem razmišljala in se skrivala ... Saj smo dovolj stari. Brez zveze je, da sam sebi povzročaš stres. Jan pa je tako ali tako miren.
Kaj pa, ko ste prvič povedali staršem, da ste dekle Jana Plestenjaka?
Ja, mami je bilo v resnici takoj v redu. Malce so bili šokirani, ampak dolgo nisem hotela na veliko govoriti o tem. Najprej sem pustila, da se malo poleže. Taka sem, da o stvareh, ki so malo bolj pomembne, ne govorim takoj. Raje pustim, da se malo uležejo, potrdijo.
Sedemindvajset let imate, ne? Zdi se mi, da govorim z veliko bolj odraslo žensko.
Ja, zdi se mi, da te tovrstne izkušnje kar izgradijo. Tudi počutim se starejša. Tako ali tako so stvari prišle zelo na hitro in v zelo kratkem obdobju sem morala odrasti. Sama. Pa čeprav v sebi nisem bila pripravljena. Ampak to te potem naredi. Če zdaj pogledam nazaj, sem za to pot hvaležna. Ni me strah ničesar, ker vem, da bom kjerkoli skrbela sama zase. Nikogar ne potrebujem. Sej tudi ni vedno lahko in lepo je imeti ljudi, ki ti v tistih obdobjih pomagajo in ti stojijo ob strani.
In še nekaj, kar res moram vprašati. Je tudi v resnici tako filmsko, kot si morda predstavljamo, ko te Jan Plestenjak povabi na zmenek?
Zagotovo ni to čisto običajen trenutek, seveda ne. Če že ne drugega, te zanima, kdo ta oseba je. Vznemirljivo, zanimivo, nepozabno, zagotovo si bom ta trenutek zapomnila za vedno.
Kaj pa ljubosumje? Vi ste na eni strani super lepotica, on pa eden najbolj zaželenih moških pri nas.
Nasploh se mi zdi, da je tako ali tako nekaj ljubosumja zdravega. To mora biti, če ni malo ljubosumja, ni naboja. Priznam, jaz sem kar ljubosumna oseba. Včasih že za malenkosti. Ampak tega velikokrat ne pokažem, ker nočem delati drame. In se mi ne zdi potrebno, ker to na neki način odraža nezaupanje v nas same. No, če bo treba, bom sigurno pokazala zobe, ampak do takrat bom ostala mirna. On pa verjetno tudi.
KAJA MILANIČ
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del