Tara Zupančič zna poiskati svoj mir, tudi ko je tempo res hud

Tara Zupančič in njen lovilec sanj. Sama pa zna sanje prenesti tudi v resničnost. (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
21. 6. 2020

TV-voditeljica Tara Zupančič je polna presenečenj. Zvečer nas s televizijskih zaslonov nagovori kot elegantna mlada dama, prefinjena in urejena do zadnje podrobnosti. Že naslednji dan pa jo lahko vidite, kako v udobnih oblačilih, z ruto na glavi, v kopalnici polaga ploščice. Izjemno prijetna sogovornica, ki jo zanima mnogo stvari, se ne boji trdega dela in se rada sprošča v gozdu ...

Na televiziji ste vedno elegantni in kot iz škatlice. Nihče ne bi rekel, da imate raje moška opravila …

Res je, raje imam moška opravila kot tista v kuhinji. Tega sem navajena že od malih nog. Moj dedi je bil zidar in je doma nenehno brkljal, rad je delal z lesom in nasploh je znal vse popraviti. In ker sem se mu vedno motala okoli nog, sem se od njega ogromno naučila. Poleg tega sva z mami živeli sami in sem ji morala vedno pomagati, ko je kaj popravljala. Od tega, da sem z njo menjala žarnice, do tega, da sva nekoč sami popravili pralni stroj, ki je puščal. Sicer pa so vedno rekli, da sem imela raje avtomobilčke kot barbike. V bistvu sem nekakšen 'tom boy'.

Imate trenutno tudi kaj opravkov okoli hiše?Tara Zupančič

Ravno zdaj se ukvarjam s predelavo letne kuhinje. Potem ko sem se lotila male renovacije kopalniške kadi – položila sem nove ploščice v kombinaciji z mozaikom – sem zdaj zadolžena za kuhinjski pult, ki bo prav tako iz keramike. Mozaiki so neki posebni način izražanja in ustvarjanja, ko razbite delčke sestaviš skupaj, spet vse skupaj dobi smisel. Včasih sem izdelovala ogledala in podstavke za skodelice, zdaj pa je bil čas za malo večji 'keramičarski' projekt. Sicer sem se morala dodatno izobraziti, za nasvet vprašati kakšnega mojstra in pogledati kak video na YouTubu, vendar smo se na koncu cementno lepilo, fugirna masa in jaz kar dobro ujeli. (smeh)

Ste bili tako ustvarjalni tudi med karanteno, ko se je za nekaj časa vse ustavilo?

To pomlad bi morala imeti dve službi. Zvezde plešejo in Pop in, ki bi ga delala dva dni na teden. Najbrž samo še spala ne bi na Pop TV-ju, saj so Zvezde plešejo projekt, ki ga ustvarjamo ves teden, povsem prosto imamo le ob ponedeljkih. To obdobje, ki je bilo pred menoj, bi bilo sicer zelo naporno, a sem se nanj pripravila, tako psihično kot fizično – oborožena z vso voljo in vnemo ... No, pa je prišla karantena, ki je moje delo malo spremenila.

Kako pa ste izvedeli, da oddaje nekaj časa ne bo?

Prvo oddajo smo oddelali, brez gledalcev, seveda. Sama nisem opazila tolikšne razlike, čeprav sem se je bala. Ampak v studiu ni bilo tako zelo vroče kot prej in zelo hitro sem odmislila, da pravzaprav ni nikogar v studiu. Je res, da je za plesalce to težje, saj energija ljudi naredi svoje. To je bilo v nedeljo, v četrtek pa sem izvedela, da se oddaja za nekaj časa prekinja. Uf, tega res nihče ni pričakoval. Ostali smo doma in tisti teden je umrl še moj dedi. Na neki način mi je razglasitev karantene ravno v tem času pomagala, da sem lahko misli usmerila vase in se v miru poslovila od njega. Zelo težko bi bilo takrat 'igrati' navdušeno voditeljico brez skrbi. Ampak seveda, tudi to bi speljala, če bi bilo treba.

Se pravi, da se je za vas karantena začela žalostno …

Ja, res je, pa vendar sem si že dan po razglasitvi rekla, da moram na vse skupaj gledati pozitivno. Čeprav mi je bilo v nekem smislu tisti trenutek odvzeto vse, mi je bilo po drugi strani veliko dano. Izolacijo sem vzela kot neke vrste darilo, podarjeni čas, da se lotim stvari, za katere prej nisem imela časa. Tako sem si vzela čas za obnovo okolice hiše, za rožice, lovilce sanj in keramičarske izdelke. Končno sem se začela učiti igrati kitaro. Pridno vadim in mi gre kar dobro – vsaj pravijo tako. (smeh) Zdaj že kaj zaigram. Je pa težko, moraš biti vztrajen. Upam pa, da bo moj cilj – igranje na plaži in piknikih - tako letos bližje kot kdajkoli.

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi počeli kaj drugega in da ne bi bila televizija vaša prva služba?

Sem kar znana po tem, da se lotim veliko stvari – včasih kar preveč. Veliko stvari me zanima, sploh kar se tiče oblikovanja, ustvarjanja in vsemogočega izdelovanja. Trenutno se lotevam izdelovanja izdelkov iz recikliranih cerad Tricikel – torbe, denarnice, etuije za računalnike. Sodelujem še z dvema prijateljema, moje delo je oblikovanje dizajnov, ki se potem natisnejo na že omenjene cerade. Ampak to je le hobi, od tega se ne da živeti, internetna prodaja in sem in tja kak Artmarket sejem.

Tara Zupančič

V bistvu pri vas videz vara - tako nežna ženska, ki po drugi strani dela vse mogoče.

Najbrž to drži. Sicer sem po izobrazbi diplomirana kozmetičarka. V to šolo sem šla zaradi ljubezni do eteričnih olj, in ne za to, da bi me zanimala nega ali masaže. Sem se pa pozneje izobraževala na področju dizajna, ko sem ugotovila, da me to bolj veseli - pet let sem risala pohištvo za parfumerije in razkošne, svetovno priznane kozmetične znamke, kot so Guerlain, Hugo Boss, Dior in podobno. Naučila sem se uporabljati vse oblikovalske programe in sem svojo ustvarjalno žilico popeljala tudi v te vode. Seveda sem morala delati tudi v delavnici in sestavljati pohištvo, če sem hotela potem narisati 3D ali tehnično risbo pohištva. Uh, še prej pa sem delala v podjetju za svetlobne napise, kjer sem delala table za avtoceste. Spet precej moško delo. (smeh)

Kako to, da vas je potem pot popeljala v povsem druge vode, kot je televizija?

Pred leti me je Jože Potrebuješ povabil k oddaji Popolna poroka. Takrat mi je producent dejal, da ko enkrat zavohaš televizijo, ne moreš več brez nje, da te zasvoji. Takrat sem si mislila, da mene že ne bo … pa me je. Sploh, če si tak človek kot jaz, svoboden in kreativen, ki težko nekje sedi od devetih do petih. Rada imam bolj dinamično delo, kar televizija zagotovo je.

Imate pa toliko znanj, da mogoče kdaj zajadrate tudi v druge vode?

Vse je mogoče, seveda, in sem na to pripravljena. Poleg tega se zavedam, da je televizija posel, ki danes je, jutri pa lahko, da ga ne bo več. Že zdaj se je to izkazalo. V mojem primeru, če ne bi bila finančno pripravljena, bi mi med karanteno trda predla. Vedno je treba imeti nekaj na strani. Za eksistenco je pač treba poskrbeti. Babica mi je vedno govorila: Tara 'šparaj'! in danes sem ji zelo hvaležna. Sicer je bilo težko, zlasti ko sem živela v najetih stanovanjih, a sem se lani nekako organizirala. Če bi me skrbelo, da bom jutri lačna, zagotovo te karantene ne bi mogla tako svobodno preživeti, kot sem jo. Poleg tega pa sem mirno počela vse tisto, kar me veseli. Lahko bi rekla, da mi je karantena dobro dela. Za naprej bomo pa videli, mogoče res za neko obdobje celo zamenjam poklic.

Torej vas za prihodnost ni strah?

Za nobeno delo me ni strah poprijeti. Res sem se v teh letih naučila toliko stvari, da se lahko podam v katerokoli področje. Pa tudi, kjer je volja, se vse da. Ne bom pa ničesar napovedovala – po navadi se vse izteče, kot se mora. Zvezde plešejo se mogoče vračajo jeseni, ampak nimamo še te informacije. Pop in pa je tudi za zdaj okrnjen, se pa s porodniške vrača Ota Širca Roš, tako da se moje leto tukaj izteče.

Zdite se mi človek, ki stoji z nogami trdno na tleh …

To je res, čeprav imam tudi jaz svoje 'vesolje' in verjamem v mnogo mističnih energij. Tudi jaz znam zaplavati med oblake. Preden se je zgodilo vse to z virusom in karanteno, se mi je zdelo, da so ljudje izjemno razdraženi. Nepotrpežljivi, tečni, celo zlobni. V vsem življenju se nisem s toliko ljudmi skregala, kolikor sem se zadnji mesec pred karanteno. Jaz res nisem človek, ki bi se prepiral, z mano se je težko 'zapeti', pa vendarle. Preveč vsega, preveč divjanja in hlastanja. To je bilo res noro. In zato se mi je včasih zazdelo, da je narava rekla STOP, ljudje, umirite se, usedite se, zadihajte, drugače se vam bo zmešalo. Vse je za nekaj prav, pa če se sliši še tako klišejsko.

Vam je v tej izolaciji manjkala družba pa zabave?

Niti malo, saj sem po naravi velika zapečkarica. Mi vsaj nihče ni rekel, da sem nenehno doma. Na zabavah in prireditvah me boste redko videli. Najraje imam domače piknike z ljudmi, ki jih imam rada, dobro hrano, kitaro ...

Že prej ste omenili kitaro. Vas je k temu spodbudil tudi fant Matevž, priznani glasbenik?

Ja, kitara je od nekdaj moj najljubši inštrument. Kot otrok sem pa sicer hotela igrati klavir, a me nikdar niso vpisali v glasbeno šolo. Spomnim se, da sem nekoč Božičku napisala, da želim sintesajzer. In kaj sem dobila? Bundo. Toliko o moji glasbeni karieri. A glasbo so mi že kot mali deklici močno približali, nenehno so me 'vlačili' po veselicah, kjer sem vedno pod odrom sama plesala. Pa tudi dedi je nenehno nekaj popeval. Glasba je magija. Kar se tiče kitare – imam doma dobrega učitelja, ki sicer vsake toliko zgubi živce, a je kar zadovoljen z mano.

Ste po naravi disciplinirani?

Bi rekla, da nisem, ampak moja dejanja govorijo drugače. Vedno rada stvari, ki se jih lotim, tudi dokončam. V šoli sem bila pridna in sem vedno naredila, kar je bilo treba. Ne maram, če kdo 'bluzi' in je neučinkovit. Rada stvari naredim do konca, kakovostno, da sem potem prosta in lahko nato kvalitetno počivam. Če nekaj ne naredim, imam kar slabo vest. V rokovnik si vsak dan napišem, kaj moram postoriti, in potem črtam storjeno. Če zvečer nimam vsega prečrtanega, sem kar malce nervozna – torej iz tega vidika sem kar mali 'konrolfrik'. Nedokončane stvari me res motijo.

Kako pa se ob vsem tem tempu, ki ga imate, sprostite?

Zelo rada grem v naravo, še posebej v gozd. Tam se povsem sprostim in resetiram, zamenjam slabe energije za čiste. Na srečo imam za hišo pot proti Toškemu čelu, super trasa za sprehod ali trening. To me povsem sprosti in mi da neverjetno energijo. Ne maram skupinskih vadb, raje imam doma svoj ritual in v miru naredim nekaj vaj. Rada pa tudi kolesarim, sicer s starim babičinim kolesom. Včasih se kar tako peljem po ulicah, opazujem vrtove, razmišljam, kakšno življenje imajo ljudje, ki jih srečujem, poslušam muziko in malo sanjam, to je pač tudi svojevrstna meditacija. Sicer pa roko na srce, koga ne sprostijo dober film, serija, kavč in pica? Tudi to zelo rada počnem, priznam!

Se zdite sebi kot edinka razvajeni?

Verjetno, malo že. Je pa res, da mi doma nikoli niso dajali potuhe, enostavno sem morala biti pridna in delati. Čeprav mi je šlo takrat to nemalokrat na živce, sem jim danes zelo hvaležna. Če bom kdaj imela svoje otroke, jim bom 'težila' do konca. Dobro, res je, da pravijo, da smo s tem, ko smo ženske postale tako samostojne, nekako poženščile moške, ampak mislim, da mora biti vsaka ženska močna. Če se ji 'bajta' podre na glavo, mora znati prijeti za opeko in si postaviti novo. Vsaj psihično, če ne fizično.

Res ste mlada ženska, polna presenečenj. Skrivate v rokavu še kakšen adut?

Imam še eno ljubezen, ki se mogoče malo bolj izraža zadnje leto – zelo rada imam namreč motorje. 'Čoperčke'.

Z družbo se skoraj vsak konec tedna odpeljemo nekam in raziskujemo Slovenijo. V tem zelo uživam, saj je doživetje res nekaj posebnega. Vidiš stvari, ki jih drugače sploh ne opaziš, vohaš zrak, začutiš svobodo ... Za zdaj sem še sopotnica, si pa želim tudi sama poprijeti za krmilo in odpeljati v sončni zahod. Torej, še eno znanje, ki ga bom skoraj zagotovo uresničila v kratkem. Karantena mi je prinesla mnogo novih znanj, in zakaj se ne bi lotili vsega, kar nam pogreje srce, in požene kri po žilah? Življenje prehitro mine in za vedno si bom zapomnila rek nekega modrega gospoda, ki je dejal: “Treba ga je 'srat', da nas ne bo na stara leta duša bolela …”

Napisala: Sandra Bratuša, Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri