Navdihujoča zgodba o vzponih in padcih priljubljene pevke, ki je slavo zamenjala za iskanje življenjskega smisla.
Pred nekaj tedni sem med ležanjem na plaži slišala glas punce, ki je prepevala verze: Ti nemaš prava na mene, ti si ih imao stotine (ti nimaš pravica do mene, ker si jih imel sto, op. a.). Nisem mogla verjeti, da nekdo prepeva pesem, ki sem jo v otroštvu neštetokrat poslušala, čeprav nisem razumela njenega sporočila. Moje nerazumevanje besedila ni bilo posledica neznanja jezika, ampak pomanjkanja ljubezenskih izkušenj. Toda takrat mi ni bila pomembna sporočilna vrednost pesmi. Pomembno je bilo, da jo je izvajala najljubša pevka moje mladosti – Tajči.
Še danes, ko poslušam njene pesmi, sem očarana nad njimi, ker me nemudoma prestavijo v nedolžen, otroški svet, kjer sem sanjarila o princu iz sanj in bila prepričana, da je za našo generacijo (zadnjo generacijo pionirjev) poskrbljeno: Če bomo pridni, delavni, pošteni in vztrajni. Nekaterim srečnim posameznikom so se sanje uresničile. Številnim pa na žalost ne.
Kaj pa se je zgodilo s Tajči, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja živela sanje številnih deklic? Je našla princa iz svojih sanj, o katerem je prepevala v priljubljeni baladi Dvije zvjezdice? Glede na to, da se je leta 1999 poročila in ima danes tri otroke, predvidevam, da je našla srečo v ljubezni. Toda preden je našla ljubezen svojega življenja, je morala prisluhniti sebi, okrepiti svojo samozavest in najti ljubezen do sebe.
Navidezno pravljična zgodba
Svetlolasa pevka je bila rojena 1. julija 1970 kot Tatjana Matejaš. Projekt Tajči je nastal pod vodstvom Zrinka Tutića, ki je pozneje odkril Severino. Za njen neverjeteni uspeh je bila usodna pesem Hajde da ludujemo, s katero je zmagala na Jugoviziji v Zadru. Zmaga ji je omogočila, da je leta 1990 v Zagrebu predstavljala Jugoslavijo na izboru za Evrovizijo in zasedla 7. mesto. Nemudoma je osvojila srca poslušalcev in pesem je postala izjemna uspešnica. Številni še danes znamo njeno besedilo (in koreografijo) na pamet.
Tajči je od četrtega leta trdo delala, da bi postala dobra glasbenica in izvajalka. Obiskovala je konservatorij za glasbo, igralski tečaj, pela je v očetovi glasbeni skupini, snemala otroške radijske in televizijske pesmi, nastopala na glasbenih festivalih in dogodkih. Toda ko je dosegla vrhunec slave, je pustila vse in odšla v Ameriko. S to odločitvijo je presenetila in razočarala številne oboževalce. A če bi ostala, bi razočarala sebe, saj ne bi nikdar zaživela v skladu s svojimi željami.
V Ameriko je odšla leta 1991. Sprva je živela pri sestrah karmeličankah v Los Angelesu, ki so jo naučile, kako utišati tuja pričakovanja, se umiriti in obnoviti svoje resnične bistvo. Z njihovo pomočjo je spoznala svojega moža Matthewa Camerona, ki je delal kot producent koncertov za sestre karmeličanke. Takrat je namreč igrala v muzikalih in večinoma je dobivala neustrezne vloge. Glavna sestra ji je dala njegovo poslovno vizitko, na kateri je pisalo 'filmski producent', in ji predlagala, da se poveže z njim, ker prihaja iz dobre katoliške družine in bo zagotovo našel primerno vlogo zanjo. Po njunem prvem srečanju je potrebovala dva meseca, da je sprejela njegovo povabilo na zmenek. Leto pozneje sta se poročila v Zagrebu in zdaj s tremi sinovi živita v Nashvillu. Toda njena zgodba nima le svetle, pravljične plati.
Depresija in napadi tesnobe
V mladosti je bila močno osredotočena na glasbo in doseganje uspehov, zato se ni mogla razviti kot celovita oseba. Bila je namreč ujeta v pričakovanja drugih. Ko je postala slavna, se je znašla pod velikim pritiskom, saj je njena ekipa začela sprejemati odločitve namesto nje, ne samo glede glasbe, temveč tudi glede videza, saj so nanjo gledali kot na blagovno znamko. Postala je nesamozavestna in verjela je, da ni dovolj dobra, ker je bilo vedno nekaj na njej, kar je njena ekipa poskušala 'izboljšati'. Odločitev, da gre v Ameriko, je bila posledica želje, da se reši pred samouničenjem, okrepi samozavest in oblikuje lastno identiteto. Kljub slavi in dobremu življenju, ki ga je imela na površju, je bila namreč izjemno nesrečna. Čustveno in telesno je bila povsem izčrpana.
Pogosto je imela tudi napade tesnobe. Več let se je spopadala z depresijo, ki je sčasoma prerasla v resno anksiozno motnjo. Vse to se je dogajalo v času, ko je že imela družino. Dolgo je živela v zanikanju, ker je imela navzven lepo življenje, čudovitega moža in tri zdrave sinove. Sram jo je bilo priznati, da se je borila z depresijo, ki je sprva izvirala iz stresa in izčrpanosti. Potrebovala je veliko časa za okrevanje. Močno se je trudila utišati glasove, ki so jo obsojali, da ni dovolj dobra. Pri spopadanju s tesnobo ji je zelo pomagala vera, ki je pomemben del njenega življenja in afirmacija: »Jaz sem dovolj.«
Velikokrat jo je zaradi kritik in tujih pričakovanj navdajal tudi občutek, da ni lepa in vredna ljubezni. Na vrhuncu slave se je obremenjevala z zunanjim videzom, saj so njeno samopodobo poškodovali komentarji ljudi, ki jim je bila pomembna le njena tržna vrednost. Zanje ni obstajala Tatjana kot oseba, temveč le projekt Tajči. Štirideset let je potrebovala, da je sprejela svojo naravno lepoto in ovrgla prepričanje, da je lepa le, kadar je naličena. »Preveč časa sem posvetila občutku in prepričanju, da nisem dovolj. Poslušala sem komentarje ljudi, se primerjala s fotografsko obdelanimi podobami zvezdnikov in tudi sebe, in si naslikala precej grdo podobo o sebi.« Danes prepoznava lepoto v svojem naravnem videzu. Za to je v veliki meri zaslužen njen sin Blais, ki jo je nekega dne vprašal, zakaj se liči. Odgovorila mu je, da zato, ker želi biti lepa. Pogledal jo je s svojimi velikimi modrimi očmi, jo nežno objel in jo vprašal: Kdo ti je rekel, da nisi lepa brez ličil? Od ganjenosti ji je zastal dih in od takrat zelo redko uporablja ličila.
Zavedanje svoje edinstvenosti
Pevka, ki je preživela vzpone in padce, se zaveda, kako pomembno je slediti svojemu srcu in poskuša navdihovati tudi druge, da prisluhnejo sebi. Že nekaj let vodi oddajo Waking Up in America, kjer prikazuje ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami, ki so naredili preobrat. Še vedno se ukvarja z glasbo in prepeva predvsem duhovne pesmi. Glasbe namreč ni nikdar zapustila. »Zapustila sem položaj in status. Nikdar nisem nehala peti. Toda za to, da poješ in skozi glasbo pripoveduješ zgodbe, ki se dotaknejo ljudi, ne potrebuješ položaja,« je povedala. Na družinskih zabavah in koncertih občasno izvaja uspešnico Hajde da ludujemo. Toda danes pesem doživlja drugače, ker se zaveda, da ni več lutka, ki mora izpolnjevati pričakovanja drugih ljudi, temveč se zaveda svoje edinstvenosti.
Če bi 46-letna pevka lahko zavrtela čas nazaj, bi namreč 20-letni sebi svetovala: »Verjemi vase in ne dovoli nikomur, da te navda z občutki negotovosti in ti reče, da nisi dovolj dobra. Ni ti treba delati stvari, ki jih nočeš, da bi bila ljubljena. Poslušaj svoje srce in spoštuj sebe, ker si dovolj dobra.«
Besedilo: Danaja Lorenčič, Fotografije: Osebni Arhiv, Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču