Teja Fištravec Špoljar je v fotografiji našla način za izražanje sveta, kot ga vidi skozi fotografijo. Z ujetimi trenutki, ki jih lovi v fotografski objektiv, lahko izrazi sebe in svoj pogled na svet.
Njena strast je tako povezana z zgodbami ljudi, ki so ji dani.
Story: Teja, kako ste zajadrali v svet fotografije in to združili s tem, kar počnete?
Moj svet fotografije se je v bistvu rojeval precej dolgo, čeprav ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bil vedno nekako pred očmi. Fotografsko delo me je od nekdaj fasciniralo. Mislim, da me je bilo le strah pomisliti, da bi se morda lahko tudi jaz s tem profesionalno ukvarjala. Velik navdih na moji fotografski poti je bil sošolec Tibor Golob, čigar začetke sem spremljala in občudovala. Po končanem študiju sem se odločila, da bom s fotografijo poskusila tudi sama. Sprva je bilo mišljeno kot hobi, a me je fotografija tako zelo motivirala, da sem se odločila, da bom poskusila tudi profesionalno. Seveda se ne dojemam kot profesionalko - ne še, ampak menim, da bom z delom vedno bližje temu cilju, saj trenutno vlagam samo v to.
Story: Kaj vas pri fotografiji najbolj navdušuje? Katere fotografije so še posebej velik izziv, kaj radi ulovite, kakšne motive iščete?
Sprva me je najbolj navduševala poročna fotografija in nič drugega. Šele pozneje so me začeli pritegovati tudi pari in boudoir fotografija, ki se sicer precej razlikuje od poročne. Zato sem se na začetku 'vrgla' skoraj v vse žanre in želela ugotoviti, kaj mi najbolj ustreza, v čem sem najboljša. Zelo sem se zgledovala po tujih uspešnih fotografih - še vedno se - saj mi je prav njihovo delo največji izziv. Najbolj me osreči, ko vidim, koliko je moje delo napredovalo od začetka do danes. V objektiv najraje ulovim spontane trenutke in čustva, spontan nasmeh ali pogled pri parih in poročni fotografiji. Pri boudoir so bolj pomembni poze ter igranje s sencami in svetlobo. Če bi morala izbrati, bi se težko odločila.
Story: Kaj vam pomeni fotografija?
Trenutno je to moj edini večji življenjski projekt, ki se mu želim posvečati in ob katerem se bom razvijala kot oseba in umetnica. Po drugi strani pa mi je fotografija neki ventil, skozi katerega lahko izrazim sebe in svoj pogled na svet. Tukaj je še posebej pomembna obdelava fotografije, ki je skoraj enaka umetnost kot fotografija in ki jo prav tako še vedno izpopolnjujem. Priznati moram, da mi je obdelava včasih večji užitek, saj lahko komaj tam vidim, kakšen bo končni produkt.
Story: Kako gledate danes na poplavo fotografov in kakovost fotografije?
Dokler se sama nisem začela aktivno ukvarjati s tem, niti vedela nisem, kako veliko konkurenco imam v Sloveniji oziroma kolikšna poplava profesionalnih in amaterskih fotografov sploh obstaja. Na začetku mi je to celo vzelo malo motivacije, ampak vedela sem, da noben profesionalni fotograf ni postal dober čez noč. Tudi najboljši so morali nekje začeti in predvsem vztrajati ob konkurenci. Mislim, da je ravno to odlika dobrega fotografa, in sicer da ga konkurenca ne moti toliko, ampak ga celo motivira. Tega se zdaj zavedam tudi sama in me ta poplava fotografov ne moti več toliko. Tolaži me tudi, da obstaja toliko različnih okusov za fotografijo, kot je ljudi samih. Z leti pridobiš občinstvo, ki mu je všeč tvoj stil in ki ti sledi.
Story: Fotografirate družine, pare, poroke ... V zraku čutite ljubezen. Kako se to izraža na fotografiji?
Ja, ljubezen in intimo najraje lovim v objektiv. Prav zato najraje slikam poroke, pare in v zadnjem času tudi boudoir, kjer je intima še posebej poudarjena. Opažam, da so najbolj 'všečkane' tiste slike, pri katerih mi najbolje uspe ujeti pristni intimni, ljubeč trenutek med dvema. Ko ljudje pogledamo neko fotografijo, začutimo, ali je pristno ali ne. In ljudje na splošno obožujejo slike, na katerih je v ospredju ljubezen.
Story: Kaj je v vašem delu najtežje?
Če mislimo tukaj na fotografijo kot službo, je najtežje samemu sebi narediti dobro promocijo. Ta igra izjemno veliko vlogo, še posebej, ker je trg prenasičen. Ko prideš do točke, da izstopaš, in ljudje prepoznajo tvoj stil in tebe kot fotografa, veš, da uspešno izvajaš marketing. To seveda pomeni, da moraš imeti poleg fotografske tudi marketinško žilico in dobro poznati to področje.
Story: Znašli ste se tudi pred novim izzivom, in sicer fotografiranjem kulinaričnih dobrot. Nam zaupate, kako je, ko se lotiš tovrstnega izziva?
Vsak stil fotografije je malo drugačen, moraš ga osvojiti, vedeti, kateri vidik je pomemben, na kaj biti pozoren, kako s svetlobo. Sicer se nikoli prej nisem ukvarjala s fotografiranjem hrane, ampak sem se, kot pri drugi fotografiji, sproti učila in izpopolnjevala sama. Ko delaš s hrano, so še posebej pomembni videz, okrasitev, scena okoli glavne jedi. Ljudje, ki profesionalno fotografirajo hrano, imajo za postavitev scene zaposlene ljudi, ki so to študirali. V mojem primeru sva z avtorico kulinaričnih jedi sceno postavljali sami in delali po lastnih idejah. S končnim produktom sva obe zelo zadovoljni.
Story: Koliko je v poplavi digitalnih medijev navadna fotografija še cenjena in koliko je še prisotna v fizični obliki?
Opažam, da kljub digitalizaciji fotografije ljudje še vedno radi razvijejo neki delež fotografij. Tudi sama sem privrženka fotografije v fizični obliki. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika, ampak zame fotografija v fizični obliki pomeni večnost. Obstaja v realnem svetu, ne le v digitalnem. Zdi se mi, da v zadnjem času fotografija postaja bolj cenjena in tudi priljubljena, saj pametni telefoni (še) ne zmorejo tega, kar zmorejo fotoaparati DSLR. Prav tako fotografija ni odvisna le od zmogljivosti in znamke fotoaparata, ampak predvsem od fotografa, njegovega znanja in smisla za fotografijo.
Besedilo: MIMA // Fotografije Osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
