Teja Glažar, igralka: "Moja mama je bila gospodovalna - to imam po njej!"

Rodili ste se v Varaždinu, odraščali pa ste v Mariboru. Imate lepe spomine na otroštvo?

Ne, moja mama je bila vdova in je ostala sama z dvema otrokoma. Nerada se spomin­jam svojega otroštva, lepe spomine imam le na jahanje in jahalni klub v Kamnici.

Kdo vas je navdušil za jahanje?

V kinu sem gledala film Velika nagrada, v katerem je Elizabeth Taylor igrala džokejko, ki je osvojila glavno nagrado. Naslednji dan sem se vpisala v jahalni klub, ampak takrat to ni bil priljubljen šport, zato si težko dobil opremo za jahanje. Pred tem sem se želela ukvarjati s padalstvom, vendar me niso sprejeli, ker sem bila premlada in sem imela premalo kilogramov. Za jahanje pa sem imela idealno postavo.

Je mama podpirala vaše navdušenje nad jahanjem?

Nekaj časa je zelo nasprotovala temu, ker je vse smrdelo po konjih, ko sem domov prinesla jahalne hlače in škornje. Toda pozneje ji je postalo všeč. Bila je namreč defektologinja in je na moje dirke pripeljala otroke iz zavoda. Tudi moja sestra se je ukvarjala z jahanjem in skupaj sva obiskovali jahalni klub, dokler nisem odšla v Zagreb, kjer sem potem jahala.

V Zagrebu ste obiskovali Srednjo šolo uporabnih umetnosti in oblikovanja – smer grafika in slikarstvo. Ste želeli postati slikarka?

Da, ampak očitno je usoda hotela drugače. Menda sem bila zelo nadarjena in v otroštvu sem pogosto risala na straniščni papir oziroma na karton. Tako so ugotovili, da sem nadarjena za risanje. Nisem pa imela potrpljenja za grafiko. Slikarstvo me je bolj zanimalo, vendar je bilo to takrat brezupno, edina možnost je bila, da bi poučevala na šoli. Toda tega nisem želela početi, ker nimam potrpljenja za to.

Kakšna je bila vaša prva igralska izkušnja?

Pri 16 letih, ko sem jahala v zagrebškem jahalnem klubu, so v Vojvodini snemali film Rimske device, kjer sta glavni vlogi igrala priljubljena angleška igralka Sylvia Syms in francoski igralec Louis Jourdan. Potrebovali so nekaj žensk, ki so znale jahati, zato so jugoslovanske konjeniške klube prosili, naj naberejo nekaj deklet, ki bi igrale v filmu. Z Ajdo Kalan (Lesjak) sva dobili vlogi in sva morali povedati nekaj stavkov v francoščini. Snemanje je potekalo v Parizu in takrat sva prvič potovali z letalom. Toda igralstvo me takrat še ni zanimalo, temveč je bilo zame pomembno, da sem jahala.

Kdaj vas je začelo zanimati igralstvo?

Pozneje, ko sem prišla v Ljubljano, kjer sem se želela vpisati na slikarstvo, čemur je moja mama nasprotovala, vendar nisem znala veliko drugih stvari. Nekdo mi je rekel, naj grem delat sprejemne izpite na AGRFT in sem se odločila, da poskusim. Pred sprejem­nimi izpiti nisem imela pojma o ničemer. Igralec Stanko Potisk, ki je bil z mano v jahalnem klubu v Kamnici, mi je prijazno ponudil pomoč pri učenju besedil. Nato sem šla opravljat sprejemne izpite, kjer sem govorila v čudnem narečju, ki je bilo nekakšna mešanica zagrebškega slenga in slovenščine. Presenečena sem bila, da so me sprejeli, saj so me vprašali, kateri slovenski igralci so moji vzorniki, pa nisem poznala nikogar. Z mamo in sestro sem si namreč ogledala kakšno opero ali balet, nikoli pa drame. Toda očitno sem prepričala žirijo, čeprav sem bila na sprejem­nih izpitih predrzna. Ko mi je Pino Mlakar rekel, naj igram kačo, sem mu namreč odvrnila, da tega ne bom naredila.

Ste na začetku svoje poklicne poti hrepeneli po velikih vlogah?

Nisem bila ambiciozna, pomembno mi je bilo, da nastopam in se zabavam. Bila sem zelo plašna, saj sem bila vzgojena v prepričanju, da se ne smeš siliti v ospredje, kar pa ni dobro za igralski poklic, kjer je zaželeno napihovanje ega. Nisem imela dobrih predpogojev za igralko, vendar sem se želela učiti in razvijati, zato sem odšla v Novo Gorico, saj sem vedela, da bom imela tam dobre razmere za delo. V Novi Gorici sem lahko igrala večje vloge, ker je bil tam manjši ansambel. Igrala sem najrazličnejše vloge, odigrala sem skoraj vse pravljice, od Pepelke do Ostržka, in v tem zelo uživala. Veliko sem se naučila po zaslugi različnih vlog. Odhod v Novo Gorico je bil zame odlična izbira, saj me tam ni nihče poznal in nisem imela treme.

Ste se v novem okolju hitro znašli in kmalu dobili prijatelje?

Za prijatelje sploh ni bilo časa, ker sem bila cele dneve v gledališču. V ansamblu smo bili le štirje igralci, zato je bilo ogromno dela.

Najbrž je bilo ob številnih predstavah in vajah izjemno težko skrbeti za hčerko.

Grozno je bilo, ker je bilo takrat v Novi Gorici zvečer nemogoče dobiti varstvo, saj ni bilo starejših ljudi, ampak so bili le mladi, zato sem morala hčerko vzeti s seboj v gledališče. Z mano je bila v garderobi, včasih so nanjo pazili soigralci in z nami je hodila na gostovanja. Imela je vagabundsko otroštvo, vendar je nisem mogla pustiti doma, ker se je vrgla na tla in se oprijela mojih nog, kadar sem morala oditi v gledališče. Toda pozneje je Tone Partljič priskrbel varstvo zanjo. Posodil nam je namreč svojo varuško, ker smo bili takrat v bolj obupnem položaju kot njegova družina. Tako je prišla k nam Verica, ki je bila takrat stara 16 let, in se je igrala z mojo hčerko Barbaro, kar mi je bilo v veliko pomoč. Na žalost je tako, da je treba izbirati med družino in kariero, saj je težko imeti otroke in uspešno kariero. Mojega moža skorajda ni bilo doma, ker je režiral različne predstave po Sloveniji. Moja mama pa je živela v Mariboru, kjer je še vedno hodila v službo.

Ste trdoživost in optimizem podedovali po svoji mami?

Ne vem, ker očeta nisem poznala, saj je izginil leta 1945, ko sem bila stara tri leta. Moja mama je bila gospodovalna, kar imam po njej, in ved­no je želela dokazati svoj prav. Moja babica pa je bila zelo stroga in je nisem imela rada, ker je za menoj metala polena in kričala, da sem fačuk.

Vaša babica najbrž ni bila navdih za vlogo babice Ane v Usodnem vinu.

Nikakor ne. (smeh) Babica me ni marala, ker sem bila podobna očetu, ki je bil Hrvat, in tega ni sprejela. Na vasi je bil velik odpor do tujcev in vse njeno sovraštvo do njega je padlo name.

Z vlogo babice Ane ste poželi navdušenje gledalcev. Vas je zelo presenetil tako pozitiven odziv?

Da, saj pred tem več let garaš v gledališču in te redko kdo opazi. Ko se pojaviš na televiziji, se stvari nenadoma spremenijo. Toda lik babice Ane sprva ni požel navdušenja, saj se je nekaterim novinarkam zdela preveč kontroverzna, ker je pila alkohol in preklinjala. Gledalcem pa je bila zelo všeč in sčasoma so tudi novinarji pokazali zanimanje zame.

Ste v scenarij posegali s svojimi predlogi?

Skoraj vse sem spremenila. (smeh) Babica Ana ne bi bila takšna, če mi režiserji ne bi tega dovolili. Nejc Levstik mi je pustil ogrom­no svobode, zato sem si pogosto izmišljevala traparije, ki bi jih lahko babica Ana ušpičila. (smeh) Ta vloga mi je bila v veliko veselje. Vanjo mi ni bilo treba vložiti veliko truda, ker sem igrala samo sebe. Tudi ustvarjalci serije Reka ljubezni mi omogočajo veliko svobode.

Kako ste se prelevili v vlogo Angelce, ki je povsem drugačna od babice Ane?

To mi ni bilo težko, vendar moram paziti, da sem bolj zoprna. Na snemanjih se moram nenehno opozarjati, da ne smem biti prijazna. Ko sem se začela pripravljati na Reko ljubezni, smo še vedno snemali Usodno vino, zato se je v Angelco včasih prikradla babica Ana, vendar me je režiser na to opozoril. Toda režiserji me še vedno kličejo babi Ana.

Zakaj si niste po snemanju Usodnega vina privoščili počitka?

Ker sem se navdušila nad ekipo. Režiserji in nekateri soigralci so namreč ostali enaki. Prav tako me je zelo zanimal lik Angelce, bolj kot Tereza, ki je prijazna. To zame ne bi bil izziv. Angelca pa mi je sčasoma postala všeč, ker je večplastna.

Kaj je za vas pri snemanju serije najtežje?

Vstajanje ob pol štirih zjutraj. To sovražim in samo zaradi tega bi nehala snemati. (smeh) Vse življenje sem se pritoževala nad tem, da imamo v gledališču vaje že ob desetih dopoldne, saj je takrat nemogoče ustvarjati. Zdaj pa bi dala vse, da bi lahko začela snemati ob desetih, ne pa ob petih zjutraj. Najhujše je bilo, ko sem ob petih zjutraj med snemanjem Usodnega vina jedla golaž, ker smo snemali prizor s kosilom.

Upokojili ste se pred dvema letoma, vendar kljub temu igrate v seriji in v predstavi Predsednice. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri predstavi o treh prijateljicah, upokojenih čistilkah, ki tekmujejo med seboj in se dokazujejo s preteklimi uspehi?

Predstavo je režiral moj sošolec z akademije Niko Goršič, in ker je bila za eno od vlog predvidena Milena Zupančič, me je to zelo pritegnilo, saj že več let nisva igrali skupaj. Želela sem se družiti in igrati z njo, saj sva se vedno zelo dobro razumeli. Toda ko smo začeli vaditi, je bilo izjemno naporno, saj sem ob tem snemala še serijo.

Dvakrat vas je zadela možganska kap. Ste zaradi tega začeli bolj ceniti življenje?

Manj se obremenjujem s stvarmi. Razveselim se vsakega dneva, ne glede na to, ali sije sonce ali ne. Pomembno je, da sem še vedno živa. Življenje je zelo dragoceno in rada živim. Hvaležna sem, da mi možganska kap ni pustila večjih posledic. Občasno me le zanaša med hojo in sem videti, kot bi bila pijana. (smeh) Toda sprva sploh nisem vedela, da me je zadela kap, saj sem se nenadoma znašla na kuhinjskih tleh, pred tem pa mi ni bilo slabo.

Kako skrbite zase? Namenite več časa sprehodom v naravi?

Ne, na snemanju se sprehajam od maske do garderobe. (smeh) Kadar sem prosta, operem perilo, pospravljam, poskrbim za svoje muce in se spočijem. Za rekreacijo sploh nimam časa. Kadar je možno, se dobim s hčerko, ki živi v Bruslju, vendar pride pogosto v Slovenijo.

Tudi vaša hči je bila igralka. Ste jo spodbujali pri odločitvi za igralski poklic?

Nisem pričakovala, da bo postala igralka, ker se je zanimala za medicino in farmacijo, potem pa jo je pritegnilo igralstvo in sva jo z možem podpirala pri tem. Toda sčasoma je odkrila, da to ni zanjo, in sem jo tudi pri tem podprla. Če nisi zadovoljen in si preveč občutljiv, je bolje, da počneš nekaj drugega. Tudi mene so kritike izjemno prizadele, zaradi ene sem želela narediti celo samomor. Pozneje pa sem se s kritikami naučila spoprijemati. Ustvarjalna občutljivost je pri igralskem poklicu pomembna, vendar ne smeš biti preveč občutljiv in dovoliti, da te kritike prizadenejo.

Vas je mož, ki je bil režiser, zelo podpiral na vaši poti?

Pravzaprav mi je to, da je bil režiser, bolj škodovalo kot koristilo, saj ni bilo tako kot danes, ko lahko režiserjeva žena igra glavno vlogo v njegovi predstavi. Takrat je bilo to nezaslišano. Večkrat so mi očitali, da sem kakšno vlogo dobila le zato, ker je bil moj mož režiser, čeprav sem si jo zaslužila. Ko sem igrala v njegovem filmu Poslednja postaja, so naju kritiki raztrgali.

Postali ste nepogrešljiva igralka v televizijskih serijah. Kaj bi počeli, če ne bi snemali serije? Bi uživali v pokoju?

Zagotovo se ne bi dolgočasila in srčno rada bi izkusila, kako je biti upokojen in do enajstih dopoldne brezskrbno poležavati v postelji. (smeh) Toda tik preden sem se upokojila, so me povabili k snemanju Usodnega vina, česar nikakor ne obžalujem. Veliko mi namreč pomeni odziv ljudi in skoraj vsak dan me kdo ustavi na ulici, ker se želi fotografirati z mano ali me kaj vprašati. In z veseljem si vzamem čas za fotografiranje ali kratek pogovor.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del