Televizijska voditeljica Ivana Šundov je letošnje praznike doživljala nekoliko drugače kot prejšnja leta. Veseli december je v zadnjih letih ne razveseljuje tako, kot jo je včasih. Kljub temu pa ga poskuša v čarobnem vzdušju pričarati za hčerki Niko in Zaro, s katerima je že skoraj tri leta sama.
Ivana ima že od jeseni polne roke dela. Ob šolskih obveznostih, ki jih imata njeni hčerki Nika in Zara, ter obšolskih dejavnostih se Ivana še posveča televizijskim in novinarskim aktivnostim. "Jesen je zame pravzaprav večji začetek novega ciklusa kot začetek novega leta. Najprej in najbolj zato, ker so poleti daljše počitnice in za njimi pride novo šolsko leto, potem pa tudi zato, ker se ravno po teh počitnicah in dopustih začnejo novi načrti in ideje. Ne nazadnje 1. januarja niti nimam posebnih želja ali načrtov v stilu 'po novem letu bom/ne bom'. No, šolsko polletje se počasi končuje, in kot kaže, ga bosta tako Zara (6. razred) kot Nika (7. razred) uspešno končali z odliko. Nič zelo pretresljivega ni bilo letos v šoli, če izvzamemo, da se je Nika srečala z novima predmetoma, s fiziko in kemijo. Zara me je letos prav prijetno presenetila, saj je manj otročja in po eni strani celo bolj samostojna od Nike, čeprav je mlajša. Nikoli ne pozabi vzeti ključa, vedno si vse pripravi vnaprej itd. Poleg tega je Zara zjutraj bolj zanesljiva od alarma," nam pove Ivana.
Dekleta so se na začetku decembra že pripravila na praznično vzdušje in dom okrasila z božičnimi okraski. "Na začetku decembra okrasimo stanovanje v 'zimsko pravljico', toda drevesce krasimo šele na predvečer božiča. Takrat postavimo tudi jaslice. Zdi se mi lepo, da deklici še vedno z veseljem pričakujeta ta obred, zato se ne obremenjujem s komercialnimi pritiski in vse tri uživamo v pričakovanju praznika. Štiriindvajsetega se dopoldne ponavadi dobimo s prijatelji v mestu, kjer je vedno zelo, zelo veselo. Zdi se, kot da so čisto vsi ljudje v središču mesta in med njimi smeh, pozdravi, glasba, sreča v očeh. Popoldne, ko okrasimo smrečico, ki ni posekana v gozdu, prižgemo doma vse lučke in luč miru. Ko sta bili Nika in Zara še mlajši, smo hodili k družinski polnočnici ob 20. uri, lani pa sta šli prvič z menoj na pravo polnočnico in to smo naredile tudi letos. Prva asociacija na božič je vedno družina. Vedno smo ga praznovali v družinskem krogu in tudi letos je bilo tako. Največkrat pri starših, pa tudi pri meni ali sestri. Ker je bila mama pred kratkim operirana in še vedno okreva, smo se tik pred zdajci odločili, kje bomo praznovali, pa tudi potice letos prvič ni spekla mama. Vsa leta do zdaj so bile potice izključno v njeni domeni, in sicer za ožjo in širšo družino, za vse je spekla, letos pa je bilo drugače. Sestra se je sama ponudila, da bo to tokrat njena sladka dolžnost, in po maminih navodilih ter zaradi njenih kuharskih sposobnosti je bila odlična, me pa smo poskrbele za druge piškote. Vsekakor sva s sestro izpeljali tako, da smo bili spet vsi skupaj."
Seveda pod jelko niso manjkala niti darila. Decembra, ko pridejo kar trije dobri možje, je tudi Niko in Zaro obiskal sprva Miklavž, ta prihod pa je nekaj posebnega, saj ima Nika na isti dan tudi god. "Zgodbo o Miklavžu in o tem, kaj je nosil in komu, deklici že dolgo poznata. Čeprav ne verjameta več vanj in v njegovo spremstvo, ne pišeta več pisem, ne zbiramo več ves mesec plusov in minusov, a kljub temu pričakujeta pismo zanju, ki ga sveti Miklavž ni pozabil napisati niti letos. Ob sladkarijah ju je čakalo pismo, ki sem jima ga napisala, in verjamem, da je to tisto, česar se bolj veselita. Zjutraj sta me pozdravili z 'dobro jutro, sveti Miklavž', potem pa sta me po prebranem pismu prekrili z objemi in poljubi. Sladkarije pa sta se odločili razdeliti, kar me je zelo razveselilo," razkrije Ivana. "Glede daril ne delamo nikoli velike zgodbe. Pozornosti štejejo. Seveda so vse vnukinje oz. naše hčerke v družini pri tem najpomembnejše, toda dajemo jim zgled, da sta družina in ljubezen, ki nas povezuje, ob zdravju največje darilo."
Ob vseh radostih, ki jih prinaša veseli december, pa ima Ivana tudi pomisleke. "December me na svojstven način tudi utruja. Rada imam srečanja s prijatelji v mestnih centrih, tako v Zagrebu kot v Ljubljani, priznam. Toda iz leta v leto se to spreminja v eno samo prodajo tega in onega. Okraske začnejo prodajati že jeseni in občutek imam, kot da nas silijo preskočiti ta tako lep, v čudovite barve odet letni čas. Poleg tega potrošništvo ljudi spravlja v obup in depresijo. Ni skrivnost, kakšno je stanje pri večini državljanov. Stvari, ki štejejo največ, pa ni mogoče kupiti. Veselilo bi me, da bi se o tem govorilo še bolj in da bi čim več ljudi to tudi zares dojelo. Morda bi bilo manj 'lažnega blišča' in več iskrenih pogledov, stiskov rok, iskrenih čustev in človeške topline, človeškosti," doda Ivana.
Kje in kako bo preživela najdaljšo noč v letu, tudi sama še ne ve. "Še vedno ne vem, kje bom letos za silvestrovo. Lani sem vodila novoletni program v Opatiji, predlanskim letela v tujino, letos pa se z vsemi prijateljicami, kolegicami in kolegi še sprašujemo, kam se bomo dali. (smeh) Po mojem bo odločitev padla v zadnjem hipu. Prijateljica bo dobila obisk iz Kanade in vabi, da praznujemo skupaj, spet drugi si želijo nekam drugam. Ne obremenjujem se s tem, silvestrovo mi ne pomeni tako veliko. Odločila se bom vsekakor tako, da bo prav in lepo tudi za moji hčerki." Zadnja tri leta se Ivana namreč trudi, da bi hčerki čim manj občutili razvezo družine. Ivana o tem še ni govorila in za revijo Story je zaupala, kako težko je, ko se družina razide. "Res je, že tretje leto smo družina Zara, Nika in jaz. O tem se je sicer šušljalo, toda izjave o tem nisem dala še nikoli do zdaj. Zara in Nika sta dovolj veliki in razumni deklici in ravno zaradi njiju čutim dolžnost, saj jima ne želim prizadejati dodatne in nepotrebne bolečine ter stiske. Otroci znajo biti zelo okrutni. Zara sicer ni imela težav, saj je v njenem razredu več kot pol staršev razvezanih, Nika pa je imela nekaj vprašanj, ki so vdirala v njena čustva. K sreči ni dolgo trajalo," pove Ivana.
"Za ta korak se nisem odločila čez noč, toda v življenju pač ne gre vse po načrtih, poleg tega pa je treba prevzeti odgovornost zase, za svoje odločitve in ravnanje. Dolgo je trajalo, toda očitati si nimam česa. Poskusila sem zdržati zaradi otrok, na koncu pa sem prav zaradi njiju morala narediti tisto, kar bi morala že prej." Javno spregovoriti o ločitvi ni lahek korak. Vsak razvezan par ima svojo zgodbo in svoje težave. "Nisem strokovnjak za družinske zadeve, toda čas, v katerem živimo, in izzivi, s katerimi se danes srečujejo pari, so zagotovo drugačni od tistih, s katerimi so se spoprijeli naši starši in stari starši. Takrat so bile težave le ovira, ki jo je bilo treba premagati, manj pa razlog za odhod, toda vsak zakon je primer zase in nikakor ne gre posploševati. Neka meja mora obstajati in vsak zase ve, do kdaj se je še pripravljen truditi in vztrajati. Ni edinstvene formule za uspešen zakon," še doda Ivana. "Zdaj živimo vsekakor bolj mirno in lepo življenje. V naših vsakodnevnih, ne samo novoletnih željah pa sta zajeta, tako kot vsa leta prej, zdravje in sreča za nas ter za vse, ki jih imamo rade. Poleg tega bi bilo lepo, da bi ljudje živeli bolj ozaveščeno v korist sebi, soljudem in planetu, na katerem živimo," še za konec doda Ivana.
- Napisala MIMA
- Foto Šime Eškinja
- Stajling Lea Karpan
- Pričeska GT salon
- Make-up Studio MUA
- Interjer Mushroom
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
