Tenorist Martin Sušnik poje že od malega

Solist opere SNG Maribor s svojim glasom oživlja številne vloge oper, s katerimi navdušuje na različnih glasbenih odrih.

Martin, že od otroštva živite v Sloveniji, čeprav ste se rodili v Avstraliji. Jo še kdaj obiščete?

Za zdaj mi to še ni uspelo, vsekakor pa upam, da bom kmalu spet odpotoval tja.

Kakšna je vaša življenjska zgodba. Kako to, da ste iz Avstralije prišli v Slovenijo?

Starša sta v letih pred mojim rojstvom želela oditi v Avstralijo, znanci so jih vabili, ker je bilo življenje tam lepše in boljše. Vendar je bilo po nekaj letih domotožje le prehudo, stari starši so ostareli in potrebovali pomoč, zato sta se starša odločila za vrnitev.

Slovenijo ste sprejeli kot svoj dom. Živite v Ljubljani in delate v Mariboru. Kako ste se znašli še v tej kombinaciji?

Pravzaprav to ni tako zapleteno. Naš poklic od nas pričakuje, da se na delo pripravimo doma, tako da približno 50 % dela opravim doma – učenje novega materiala, besedil ... Vseeno se pa kar nekaj prevozim. Ampak mi ni težko, saj v službi delam tisto, kar me najbolj veseli. Se pa tudi zgodi, ko sem preutrujen, da bi se vozil, takrat si rajši najamem sobo v hotelu in prespim. Sem pa kar previden, kadar je nogometna tekma med Mariborom in Olimpijo.

Glede na to, da živite v Ljubljani, kako usklajujete svoje delo in kako so potem videti vaši dnevi?

Kot rečeno, kar nekaj dela opravim doma. Zjutraj dostikrat peljem otroka v šolo, potem pa dopoldne in popoldne posvetim študiju. To obsega tehnične vaje, petje, učenje tekstov kot tudi poslušanje profesionalnih posnetkov pa tudi posnetke z naših vaj. Kadar imamo vaje v Mariboru, velikokrat na poti v avtu odmeva kak posnetek opere, ki jo ravno študiram. Tam pa imamo različne vaje – sam s pianistom, skupaj z drugimi solisti, zborom, dirigentom in orkestrom in pa seveda režijske vaje.

Če se vrneva na začetke vašega glasbenega ustvarjanja. Kako ste sploh zajadrali v petje? Kdo vas je navdušil in se morda spomnite svojega prvega nastopa?

Vsi smo doma vedno peli. Ko sem bil majhen, sva z bratom veliko skupaj prepevala, z družino smo peli ob božičnih praznikih. Mislim, da je bil eden prvih nastopov, ko sem na neki poroki zapel Ave Marijo, takrat sem bil še deški sopran. Sanjaril sem, da bi morda lahko postal dunajski deček. Vedno sem bil povezan z glasbo – učil sem se igrati klavir in orgle, sam sem se učil igrati na kitaro in flavto; vedno sem pel v kakšnem zboru. Za petje so me navdušili profesorji vokalne tehnike tako na orgelski šoli kot na pedagoški fakulteti. In potem sem res šel najprej na glasbeno šolo k prof. Barbari Nagode, nato pa še na Akademijo za glasbo v Ljubljani k prof. Piji Brodnik.

Med študijem ste prejeli Prešernovo nagrado in svečano listino za izredne študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Je bila to potrditev, da ste na pravi poti? In kako se je potem odvijala vaša pot na glasbenih odrih?

Ja, to sta bili zame veliki potrditvi. Vsak človek je kdaj v dvomih, da dela prav in dobro. Zato so bile vse nagrade, ki sem jih kdaj prejel, vedno spodbuda in motivacija za še bolj trdo delo. Operne odre sem najprej osvajal kot honorarni sodelavec v zboru ljubljanske Opere in kot solist za manjše vloge. In tako sem tudi dobil priložnost v neki koprodukciji, da sem pel manjšo vlogo in sem z njo gostoval v pariških Operi Comique in Operi Versailles. Potem sem dobil priložnost v mariborski Operi. Tu sem zdaj že skoraj šest let, odpel sem pa 21 različnih vlog – od manjših do glavnih.

Nastopili ste v številnih operah. Kot tenorist s svojim glasom oživite zgodbe številnih likov. Katere operne vloge so bile za vas najtežje ali so bile za vas dober izziv?

Vsaka vloga prinaša svoj izziv. Vsekakor je bil med težjimi vlogami Loge (Rensko zlato), ker sem se prvič srečal z Wagnerjevo glasbo, veliko količino teksta in povsem drugačnim karakterjem lika, kot so po navadi tenorske vloge. Med težjimi je bila tudi vloga Lindora (Italijanka v Alžiru), ker je bila stilsko in tehnično zahtevna. Vsake vloge se lotim z nekakšno radovednostjo in spoznavam svoje zmožnosti.

Liki, ki jih pojejo tenorji, so nekako junaki, osebe, okoli katerih se napletajo ljubezenske zgodbe. Katera je bila vaša zadnja vloga in kako ste se nanjo pripravljali? V kakšni zgodbi se je znašel junak?

Zadnja vloga, ki sem jo poustvaril, je bil pesnik Rodolfo v Puccinijevi operi La Bohème. Priprave na vlogo so se dejansko začele že med študijem na Akademiji, ko sem naštudiral vsem poznano arijo Rodolfa, pa duet z Mimi in Marcellom. Nekako pol leta pred premiero sem študiral še vse preostale dele, se 'udomačil' z Rodolfom in njegovim karakterjem. Pesnik Rodolfo živi v Parizu, v stanovanju skupaj še s tremi študenti. Denarja nimajo, imajo pa veliko prijateljstvo. Rodolfo se zaljubi v šiviljo Mimi, ko se po spletu okoliščin srečata. Idealist Rodolfo prekine zvezo z bolno Mimi, ker ve, da ji ne more nuditi udobja in da ljubezen sama ni dovolj za življenje. Vseeno še vedno razmišlja o njej. Na smrt bolna Mimi proti koncu opere pride nazaj k Rodolfu, izpovesta si globoko ljubezen in Mimi pomirjena umre.

Katere vloge pa vam osebno najbolj ležijo?

Pri srcu so mi vloge mladih in zaljubljenih fantov – Ernesto (Don Pasquale), Nemorino (Ljubezenski napoj), Alfredo (La Traviata) in Rodolfo (La Bohème).

Gostovali ste na številnih evropskih koncertnih odrih. Naj omeniva Kraljevo opero Versailles, opero Comique v Parizu, HNK Zagreb, SNG opera in balet Ljubljana ... Kateri odri po svetu so na vas naredili največ vtisa in v kateri operi bi v prihodnosti še želeli pustiti svoj pečat?

Ko sem prvič stopil na oder Opere Comique, sem ostal brez sape. Spomnim se tistega spoštovanja, ki sem ga čutil v sebi. Stal sem na istem odru, kot so stali največji operni pevci. In stal sem na odru skupaj s svetovno priznanimi pevci. In to si še želim v prihodnosti, da bi lahko spoznal odre večjih opernih hiš in da bi imel priložnost peti s slavnimi opernimi pevci.

Nedavno ste na 14. tekmovanju v opernem petju Giovanni Martinelli – Aureliano Pertile v Montagnani v Italiji osvojili 1. nagrado. Kaj vam kot pevcu tovrstna potrditev pomeni?

Predvsem priznanje, da to, kar delam, delam dobro. In da tako strokovna žirija kot publika nagrajujeta moje delo.

Kako ste se pripravljali na tekmovanje in kakšno stopnjo zahtevnosti so od tekmovalcev pričakovali organizatorji? Koliko časa ste se tudi sami pripravljali na tekmovanje?

Menim, da je bila stopnja zahtevnosti kar visoka. Na tekmovanju je bilo približno 40 pevcev z vsega sveta – Azije, Južne Amerike in Evrope. Na tekmovanjih dostikrat gledajo tudi na starost pevca, jaz pa nisem več med najmlajšimi. Sem pevec, ki ima kar veliko naštudiranega repertoarja, ki ga redno vadim. Tako da bi težko rekel, da sem prav temu tekmovanju posebej posvetil.

V SNG Maribor vas lahko v decembru poslušamo še v La Traviati, januarja v La Bòheme ... Kaj vas še čaka v letu 2018?

Leto 2018 mi bo verjetno najprej prineslo gostovanje v Moskvi – po zmagi na tekmovanju sem dobil povabilo, da bi pel Rodolfa v novi produkciji v Moskvi. V Mariboru pa pripravljamo v aprilu premiero Bellinijeve Mesečnice. Upam tudi, da se bo pokazalo še kaj, saj imam napovedanih še nekaj avdicij v tujini.

Imate sami pred nastopi kakšen poseben ritual? Se držite kakšnih protokolov?

Predvsem hočem imeti svoj mir. Dostikrat mi je žena pred premiero rekla, naj že grem od doma, da ne prenašam stresa na svojo družino. Tako sem dostikrat dve ali tri ure pred predstavo v teatru, v miru s kakim kolegom popijem kavo, se upojem in skoncentriram na predstavo.

Ostane pri vsem tem delu še kaj za vaše proste trenutke? V čem uživate, kaj imate radi in kako preživite čas zase?

Seveda. Ravno takrat, ko nimamo veliko vaj v gledališču, si lahko prilagodim dan in delam, kar me veseli. Takrat dostikrat s kakim prijateljem skočim na badminton, skvoš, na Šmarno goro ali pa na kak kolesarski izlet. 

Besedilo: Mima // Foto: SNG Maribor

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del