Teo Collori: Kitara me uči življenja

Teo Collori: Kitara me uči življenja (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
22. 9. 2017

Jazz kitarist Teo Collori je sprva z Metodom Bankom posnel album uglasbene poezije Pesem o morju, nato postal član Magnificove zasedbe.

Glasbeno pot nadaljuje kot jazz glasbenik. Z avtorskim albumom Hot Club Piran, ki ga je posnel s skupino Momento Cigano v zvokih gipsy swinga, bo tudi sklenil 4. Evropsko jazz konferenco v Cankarjevem domu.

Story: Kako to, da ste si kot šolan jazz kitarist vzeli tri leta za preigravanje gipsy swinga?

Največ, kar odneseš od šole, je, da spoznaš kup dobrih glasbenikov, da ti obrt, določene informacije, izkušnje pa dobiš na odru. Koliko boš delal, je odvisno od tebe.

Story: Niste že prej obiskovali glasbene šole?

Nikoli nisem hodil v glasbeno šolo, kitaro sem začel igrati šele pri 15 letih v rokovski skupini. Kitaro igrati sem učil sam in šel na sprejemne izpite na konservatorij v Celovec, kjer so me vzeli. Prepričan sem, da sem se največ naučil skozi konstantno igranje v zelo različnih skupinah, sprva v hard rok-metal skupini ... Pravijo, da so dobri jazzerji tisti, ki so prej igrali rok, ker imajo jakost, niso pomehkuženi. Gipsy swing pa je izjemno zahteven stil.

Story: Kako, saj se sliši zelo lahkoten?

Da bi dobil to lahkotnost, moraš veliko preigravati, gre za bravuro, ki jo moraš osvojiti. Še po tem, ko dosežeš to tehnično znanje, moraš svoje igranje razčistiti in slediti melodiji. Moraš biti sposoben igrati nianse, z dinamiko in ritmiko, tako glasno kot tiho, hitro in počasi, nežno ter ostro.

Story: Vas je k jazzu pritegnila improvizacija?

Za improvizacijo moraš imeti pogum. Ne smeš biti tog. Zame je največja kvaliteta glasbenika v tem, da se zna v vsaki situaciji odzvati na to, kar se dogaja okoli njega, vidi, kaj mu nosi situacija, in se giblje znotraj tega, upošteva, kako reagirajo ostali glasbeniki, kakšno je vzdušje, navsezadnje je dobro biti pozoren, na kaj v danem trenutku reagirajo poslušalci, ker s tem steče komunikacija in si z njimi v stiku.

Story: So razlike pri odzivu različne publike?

Mislil sem, da je odvisno od publike, kakšno vzdušje nastane na koncertu, ampak odkar imam skupino Momento Cigano, s katero veliko vadimo, vidim, da je stvar v tem, kakšno kemijo imaš na odru. Kako se razumeš s skupino v smislu, ali skupaj dihamo, in kamorkoli gremo igrat, vedno pridemo do istega cilja.

Story: Ste se v ustvarjanju s skupino Momento Cigano našli?

Po mojem sem se našel, otresel sem se tudi vseh balastov, saj ne igram več pri Magnificu, pri nobeni drugi skupini, da se lahko izključno posvetim svojim stvarem. V skupini so glasbeniki, ki cvetijo, ker imajo svoje mesto. Gipsy swing pa sem preigraval tri leta, se ga učil, v bistvu študiral žanr, potem so skladbe začele same prihajati. Še sreča, da imam takšno skupino. Člani skupine smo postali družina, redno vadimo, čeprav program igramo že precej časa. Prave finese so se nam začele dogajati šele po treh letih skupnega igranja. Pazljivi smo drug na drugega, fokus smo odmaknili od sebe in imamo stvari pod nadzorom, da lahko sledimo zunanjim impulzom.

Story: Zakaj menite, da ljudje jazz pogosto dojemajo kot nekaj 'zateženega'?

To ima svoje ozadje, saj se dogaja, da ljudje, ki so sposobni igrati jazz, mislijo, da ni treba vaditi. Največji slovenski jazzerji imajo skupine, s katerimi imajo tri vaje in nastopajo, potem pa se čudijo, zakaj ni prave energije. Zaradi tega je pogosto rezultat prazna glasba, brez globine, ker je ne morejo imeti. Skupine ne obstajajo več, obstajajo sestavi, ad hoc skupine, ki se celo hvalijo, češ kako so v kratkem času nekaj pripravile. Vaje in druženje s člani skupine so obvezni.

Story: Lahko jazz primerjamo z življenjem?

Ravno pred kratkim sem razmišljal, kako me kitara že ves čas uči življenja, potrpežljivosti, strpnosti. Rečem si, da bom zvadil določeno pasažo, in jo vadim en mesec, pa ne gre, nato vadim nekaj drugega, nato grem nazaj nanjo in jo znam, ker sem vmes vadil nekaj drugega. Ja, je kot v življenju, ki te ves čas preseneča. Dokler nekam rineš, ne zrasteš. Moraš spustiti, da se ti zgodi nekaj drugega, in ko prideš nazaj, vidiš, da znaš.

Suzana Golubov

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story38/2017

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 38/2017

Story 38/2017, od 14. 09. 2017