Pred dnevi smo imeli čudovito priložnost, da smo štajersko prestolnico raziskovali v družbi zasedbe The Frajle, srbske glasbene skupine, ki jo sestavljajo štiri dekleta – Marija Mirković, Nataša Mihajlović, Jelena in Nevena Buča. Simpatične punce bodo oktobra nastopile tudi v Mariboru, na dobrodelnem dogodku, ki razkriva njihovo veliko srce, ki je seglo tudi v Slovenijo.
Dekleta, najprej ste prevzela Srbijo, nato še Makedonijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Zdaj sledi še Slovenija?
Seveda, to je naša velika želja. Na naši strani na Facebooku nas ljudje lahko spremljajo, imamo tudi veliko oboževalcev iz Slovenije. Vaša država nam je zelo všeč, zato bi si želel čim večkrat nastopiti tu. Prvi koncert, ki nas čaka v prihodnjih mesecih, bo 14. oktobra v Stari dvorani mariborskega SNG. Organizira ga slovensko združenje za boj proti raku na dojki Europa Donna. To bo odlična priložnost, da pomagate tudi sami. Zelo se že veselimo tega koncerta, kjer bomo lahko tudi slovenskemu občinstvu predstavile svoje pesmi.
Kako pa vam je všeč državica na sončni strani Alp?
Zelo! Dva dneva smo preživele v Mariboru in si vzele čas za znamenitosti. Pred tem smo obiskale tudi Ljubljano pa tudi Bled. Slovenija je resnično čudovita, navdušuje nas tudi neokrnjena narava. Maribor nas spominja na Novi Sad, v katerem smo odraščale, zato se počutimo kot doma. Ljudje so zelo prijazni, kavarne pa so prijetno polne.
Ste torej tudi v mladostniških letih raziskovale slovenske naravne bisere in druge znamenitosti?
Seveda smo Slovenijo obiskale tudi kot turistke. Ko smo bile majhne, pa so nam Slovenijo na vsa usta hvalili naši starši, ki so jo pred tem že nekajkrat obiskali.
V Sloveniji ste postale bolj prepoznavne tudi po sodelovanju z Robertom Pešutom - Magnificom. Kako so se vaše poti križale?
Z Magnificom smo se srečale pred tremi leti, ko je pomagal pri pisanju naših pesmi, tako smo mu na pomoč priskočile tudi me. Slišite nas lahko na njegovem zadnjem albumu, v pesmi Cici Mici, ki je morda v Srbiji dosti neznana, medtem ko je v Sloveniji postala pravi hit. Med nami je zraslo lepo prijateljstvo in upamo, da bo trajalo še nekaj let.
Kaj pa po tej izkušnji menite o sodelovanju s slovenskimi avtorji?
No, Magnifico je sicer rojen v Srbiji, zato je naš temperament dokaj podoben. Pa vendar smo se preprosto zaljubili v glasbo drug drugega, začutila se je neka posebna energija. To se zgodi ali pa se ne. Obiskale smo njegov studio, ki gleda na ljubljanski Tivoli. Magnifico nam je pripovedoval o Sloveniji, tako da smo iz prve roke lahko izvedele, kako čudovita je. Tudi na podlagi njegove glasbe si lahko ustvariš vtis o Slovencih, saj je Magnifico v vašem prostoru zelo priljubljen. Je zlo simpatičen in šarmanten!
Kaj vse ste izvedele? Ste si ob tem ustvarile tudi svoj vtis o Slovencih?
Veliko pozornosti posvečate zdravju in naravi. Ugotovile smo, kako priljubljen je šport med Slovenci. Naši starši so si med enim izmed obiskov v Sloveniji privoščili ekspreso, in to pred več kot 40 leti, ko te na Balkanu še ni bilo. Vse prve stvari tako povezujemo s Slovenijo, saj ste precej bližje zahodu kot Srbija. Vsak narod ima svoje karakteristike! Kljub temu pa obstaja tudi veliko podobnosti, ena izmed njih je recimo arhitektura. Vaša mesta so podobna tako Vojvodini kot tudi Novemu Sadu in veseli nas, da ste tako čuvali te bisere, da jih lahko občudujemo še danes. Skupna nam je tudi ljubezen do glasbe. Glede na vse pa je največji čar prav v tem, da smo vsi edinstveni. Prav to je najlepši del potovanj, ko spoznavaš druge kulture, ljudi ...
Kako pa je na vaše ustvarjanje vplival Novi Sad – kraj, v katerem ste naredile prve glasbene korake?
Vsako mesto ima svoj ritem, melodijo. Ko odrastete v nekem okolju, ob neki glasbi, ki jo morda poslušajo vaši starši, se temu v prihodnosti le s težavo izognete. Glasbeniki iz Novega Sada smo si podobni, med nami obstajajo določene vzporednice. Mesto je čudovito, je blizu reke, veliko je zelenja. Prisluhnete lahko tradicionalnim tamburašem. Takšno mesto je rodilo številne umetnike, vse od glasbenikov do slikarjev, ki se lahko pohvalijo s svojo noto.
Verjetno je kamenček v vaš glasbeni mozaik, ki ga zaznamuje kitara, prispevala tudi dolgoletna tradicija tamburic?
Nevena: Zagotovo! Kitaro smo nekatere začele igrati že s 13 leti, saj so jo pred tem igrali že naši starši. Dekle, ki igra kitaro, ni ravno običajen prizor. Zato smo se razveselile, ko smo videle, da nas je vendarle več. Pri nas je tradicija, da ob druženju zadonijo zvoki tamburic, ki so zelo podobne kitari.
Marija: Sama se dobro spominjam kitare, ki smo jo imeli doma. Nekega dne je zmanjkalo elektrike, prebrali smo že vse knjige, televizije nismo mogli gledati. Ker nam je bilo dolgčas, me je oče začel učiti kitaro. Najprej so me hudo boleli prsti, dobila sem žulje, potem pa mi je igranje kitare zlezlo pod kožo. Postala je prva in glavna ljubezen mojega življenja.
Kakšni pa so bili vaši glasbeni začetki?
Dobro se jih spominjamo! Ko smo se odpravile na prvi glasbeni nastop v Črno goro, nismo šle z avtom, temveč kar z avtobusom. Nismo imele glasbene izobrazbe, vendar pa smo si nabrale že dosti kilometrine. Imele smo veliko ljubezen, željo do glasbe, ki je živa še danes. Med prvimi nastopi je med nami nastala neka posebna kemija, kar je bilo mogoče opaziti, kmalu pa so nam več pozornosti namenili tudi mediji. Zdaj smo skupaj že osem let.
Kljub glasbi pa je vsaka ubrala svojo študijsko pot. Vse od učiteljice francoščine, ekologinje pa do odvetnice.
Na žalost nismo imele priložnosti, da bi se vpisale v glasbeno šolo. Tako smo morale izbrati nekaj drugega, zato se je vsaka odločila za svoje izobraževanje. Študirale smo, naše misli pa so bile povsod drugje. Vedele smo, da se želimo posvetiti glasbi, pisati svoje avtorske pesmi ... Z veliko truda nam je to tudi uspelo.
Novi Sad vendarle ni majhen, kako ste se spoznale?
Vsaka izmed nas je imel svojo skupino, tako smo se spoznale že takrat. Bile smo lokalne izvajalke, nastopale na domačih koncertnih odrih. To smo želel spremeniti, poskusiti smo želele, kako bi zveneli štirje glasovi in dve kitari. Vse se je potem zgodilo zelo spontano. Skupaj smo odšle na morje, peljale smo Marijo, ki se je zaljubila v nekega frajerja. (smeh) Takrat smo krstile kitare in povsem nevede nastopile na nekaj odrih. Nismo vedele, da bomo ustvarile kariero, dokler nismo začele pisati prvih pesmi. Mislim, da nam ne bi uspelo brez kemije, ki je nastala med nami.
Kaj pa vas združuje še danes?
Mislimo, da predvsem neka osnovna energija. Veselje in dobra volja!
Anja Plesec Kontrec
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču