Ko smo zaključili, smo si vsi trije priznali, da smo imeli tremo. Jaz, Tilen Artač in Svetlana Makarovič. Na mrzlo pomladno jutro, nekje v prestolnici, teden dni po Tilnovi osupljivi preobrazbi v našo vsestransko umetnico. V intervjuju, v katerem je bilo vsaj toliko smeha kot besed, je revija Story namreč ujela njune trenutke ob prvem snidenju, ki je tako prijazno začelo nov teden ...
Story: Pravkar sta se spoznala. Pa ste vi, Svetlana, že prej poznali Tilnovo delo?
Svetlana: Ne, v resnici sem bila čisto nepripravljena in o njem nisem vedela nič. Povedali so mi, da obstaja oddaja, v kateri se imitira, zato sem jo gledala. In zagledala sem sebe in si rekla, madona, kako dobro zgledam. (smeh) In kako sem duhovita. Nisem vedela. Potem pa sem videla, da je njegova Svetlana bolj meni podobna, kot sem jaz sama sebi. Nimam interneta ali Facebooka in se toliko s tem ne ukvarjam, so mi pa povedali, da Tilen igra čelo. In takoj sem si rekla, da je to en muzikalen škrat. (smeh)
Story: Kakšna pa se vam je zdela imitacija?
Svetlana: Ta imitacija je bila, če gledam skozi profesionalne mačje oči, vrhunska. Ker najlažje je narediti čim bolj avtentično imitacijo, obenem pa je Tilen dodal še majcen nagajiv element, da mi je dodal malce infantilno starčevskega šešljanja. (smeh) Je bilo pa v celoti to zelo spolzek teren, ker imitacija ne sme biti posmeh, ampak mora iti pod podobo tega, ki ga imitiraš. In videla sem, da me tale škrat (Tilen, op. a.) pozna. Jaz pa njega ne. Dokončno pa sem ga spoznala sinoči v vlogi Laibacha, ko sem videla, da je muc, ki je hotel rjoveti. Pa se ga nihče ni bal. Razen tiste temnopolte lepotice iz komisije ... No, jaz bi tako lepoto itak obdavčila. To ni način. (smeh)
Story: Pa je kljub temu imitaciji kaj manjkalo?
Svetlana: Nekaj pa res. Cigareta.
Tilen: To sem sicer obljubil, preden sem šel na oder. Da bom prižgal cigareto. Ampak nekako smo se posvetovali s strokovnjaki, da to ne bi šlo.
Svetlana: Ta pritisk na kadilce je tako ali tako konstanten. Jaz sem morala kirurgu pred operacijo kolka obljubiti, da med narkozo ne bom kadila. In ker vedno držim besedo, nisem kadila. In še potem, v sobi za intenzivno nego, nisem kadila. Ni bilo lahko, ampak sem potem nadoknadila. (smeh)
Tilen: (smeh)
Story: Prej ste rekli, da vam je bila Tilnova imitacija všeč ...
Svetlana: Kar zadeva tega, Tilna Artačka, sem takoj videla, da je škrat. Vem pa, da si škratje včasih privzamete človeško podobo. Vas poznam. Sem že srečala take. Eden je bil Klemen Bračko, drugi je Tomaž Lavrič in podobni. Škratje znajo biti nevarni. Nekaj drugega pa je, če ti je škrat naklonjen. In jaz sumim, da mi je naklonjen. Ker ta imitacija je bila prijazna. Sem si rekla: Madona, saj ta škrat me ima rad. Ali se pa tako dobro dela, da me ima rad." In zdaj ga bomo sprobali. Pa sem rekla, da se bom poročila z njim, da vidimo. Res je za spoznanje mlajši od mene, ampak na cigaretnih škatlicah piše, da kadilci umirajo mlajši. Zdaj je treba samo počakati, da se jaz toliko pomladim, da se bova izenačila. (smeh) Je pa seveda tudi pogoj, ki ga danes, na ta zaročni dan jasno izrazim. Poročim se z njim, če se navadi kaditi. Da postane kadilec. Vsaj pasivni.
Tilen: (smeh)
Story: Pa ste o sebi v Tilnovi imitaciji odkrili kaj novega?
Svetlana: O, seveda. (smeh) Ta moja drža ...
Tilen: Ko sem bil v tem liku, sem se prepričal, da mi je šel ves studio zelo na živce. Predvidevam, da sem to prav naredil? A sem? Denis Avdić mi je šel zelo na živce. (smeh) Komisija mi je šla zelo zelo na živce ...
Svetlana: Si rekel tudi otroke ven, kajne? Hvala ti. (smeh) V resnici je tako, da sem in tja je kakšen otroček, ki je božanski. Kakšni otroci so res takšni srčki. Poznam ljudi, ki imajo tri otoke, ki so res krasni. Prav kot tri mucke. Vesela sem, da jih poznam.
Story: Zanimivo je, ker se pred nastopom pravzaprav nista srečala ...
Tilen: Treba je povedati, da je dobro imitacijo v tednu dni skoraj nemogoče narediti. Mislim, da mora imitacija zoreti. V prvi vrsti ti mora biti oseba, ki jo imitiraš, zanimiva, je pa tako, da to začutiš v trenutku ali pa ne. Jaz se nikoli ne ukvarjam z imitacijo tako, da bom lik naštudiral in se z njim ukvarjal en teden ali pa en mesec. To je ena sekunda. Ko gledaš lik prek medijev in razmišljaš, se preprosto zgodi en klik in začutiš njegov karakter. Včasih sam pridem do teh stvari, do načina, kako človek govori, kakšne besede uporablja, in šele potem ugotovim, da to v resnici dela. Ni mi ga treba preučevati, analizirati, ker samo začutiš. Na primer držo, kot imate vi ...
Story: Svetlana: Ne me vikati, no, zdaj sva pa res že na ti!
Tilen: ... recimo za to držo sploh nisem vedel. Jaz sem samo poskušal ujeti karakter in telo se je samo tako postavilo.
Story: Zanimivo. In če se vrnemo k škratom. Kako jih prepoznate?
Svetlana: Tako je. Jaz sem coprnica, upam, da vam je to jasno. Nisem nobena prekleta slaboumna vila, ker vile so butaste. To je dejstvo. Poglejte samo Sinjo vilo, ki je vse naredila za to, da bi pomagala tistemu butastemu Ostržku. In kaj je naredila? Spremenila ga je v človeka. Hujšega pa res lutki ne moreš narediti.
Story: In če smo že pri mladinski literaturi. Tilen, s katero Svetlanino pravljico ste se pa vi najprej srečali kot otrok?
Tilen: Kot otrok sem se srečeval ...
Svetlana: Čakaj malo, čakaj malo, saj me še objel ni. Pridi sem. Kaj se pa to pravi ... Kakšna zarota pa je to?
Tilen: Jaz sem to načrtoval drugače, ampak očitno sem s tem objemom zdaj to naredil.
Svetlana: Ja, tako se začne.
Tilen: Toliko izkušenj s tem še nimam. (smeh)
Svetlana: Nisem vedela, katero knjigo naj ti prinesem. Pa mi ti povej.
Tilen: Mislim, da sem še danes največji oboževalec Korenčkovega palčka. Tako, kot sem v oddaji tudi rekel. Mislim, da je on nacionalni junak.
Svetlana: Kdo to?
Tilen: Korenčkov palček.
Svetlana: Ja, to pa seveda.
Tilen: In še danes sem njegov veliki oboževalec.
Svetlana: Korenje pa ješ?
Tilen: Korenje jem, ja. (smeh) Zdaj imam nečaka, ki smo mu takoj priskrbeli pravljice. Se pa spomnim, da sem kot otrok imel kasete, in še vedno jih imam. Včasih poslušam, ko sem sam. Zdaj očitno ne bo več tako. (smeh)
Story: Zdaj jih boste lahko poslušali kar v živo ...
Tilen: No, saj bova videla. Mislim, da se ne bova toliko posvečala poslušanju kaset. (smeh)
Svetlana: Malo bova počakala.
Story: Katero pa ste potem nazadnje prebrali?
Tilen: Gala v galeriji. Ker sem nastopal z godalnim orkestrom in sem to zgodbico pripovedoval.
Story: Pa vi, Svetlana? Kdaj preberete kakšno svojo zgodbo?
Svetlana: Včasih jih tudi moram, recimo pred recitali. Ko vem, da moram govoriti na pamet, in s tem tudi malce dokazati, da popolnoma dementna še nisem. Takrat sem prisiljena tudi kaj ponoviti. Posebno prozo. Pri poeziji tega problema ni. Ravno zdaj se na primer pripravljam na Medeno pravljico, ki bo junija na gradu, kjer imajo Medeni festival.
Story: In če se za hip ustavimo pri njej, pri Medeni pravljici. Kako nastajajo vaša dela, kako je nastala tale?
Svetlana: Napisala sem jo z ogorčenjem nad ljubitelji medu. Ker med je zame nekaj strašnega. Moj prvi živčni zlom, ki se ga spomnim, se je zgodil, ko sem bila še majhna. Bila sem tečna in so mi na kruh namazali med in me poslali ven. Zunaj je bila burja in jaz sem imele dolge kite. Ena kita se mi je razpletla in tisti lasje so se prilepili na med, med mi je začel teči za rokav prevelike mamine jope in začela sem vreščati. In vreščala sem toliko časa, da je mama prišla ven. To je bil prvi lepi dogodek z medom. Moja mati Otilija je oboževala med. Potem pa je to dozorelo, kamorkoli pogledaš. Nekoč je brat v šotoru prevrnil kozarec z medom, in to je bil drugi živčni zlom, ki se ga spomnim. Ne samo moj, ampak tudi bratov, zaradi moje reakcije na to. Torej, Medena pravljica je nastala kot en simpatičen medved, ki ga čebele opikajo. Ker čebela je golazen in mrčes.
Story: In če govorimo o vas kot o mali deklici. Kako se spominjate Svetlane kot desetletne deklice?
Svetlana: Jokala sem, preklinjala sem in pretepala sem se z brati. Bila sem predmestno dete in naučila sem se pretepati in preklinjati, kletvice pa so tako ali tako sol jezika. Ponavadi sem špricala šolo, pobegnila sem na Šišenski hrib, kjer sta bila travnik in potok, in tam sem se naučila največ. Veliko več kot v šoli. In zato sem še danes precej neizobražena, kar zadeva zgodovino, zemljepis in podobne stvari. Poznam pa rastline, poznam gozd, različno lubje različnih dreves. Včasih sem ves dan prebila v gozdu, poskušala jesti različne stvari. In enkrat se je tudi slabo končalo, ker tiste jagode niso bile dobre. Potem pa sem bila kar naenkrat stara 77 let. Kako je do tega prišlo ...
Tilen: ... se še danes ne ve. (smeh)
Story: No, danes smo vas zmotili na tole ponedeljkovo jutro. Kaj pa navadno počneta ob ponedeljkih?
Svetlana: Kadim, včasih pripravljam zajtrk, jemljem aspirin protect, da me ne bi še enkrat zadela kap. Po tej tableti je treba še nekaj pojesti. In ko to naredim, je najtežje opravljeno. Kaj hudega se potem ne zgodi več. To pa mene tudi zanima, kaj Tilen počne.
Tilen: Ponedeljki niso dan za počitek, saj učim čelo na glasbeni šoli. Sem se pa v javnosti prvič pojavil, ko sem bil star 18 let, in sicer z nastopom na Radiu GaGa s Sašem Hribarjem, s katerim sodelujeva še danes. Z Juretom Godlerjem veliko sodelujeva, začela pa sva v oddaji HriBar.
Svetlana: So mi povedali, ja, da me tam nekaj oponašaš. Ampak nisem nikoli gledala.
Tilen: Pa čelo poučujem.
Svetlana: Znaš tako dobro igrati čelo, da ga poučuješ?
Tilen: Ja.
Svetlana: Katero glasbo pa najraje igraš?
Tilen: S Klemenom Bračkom veliko sodelujeva, ko ste ga ravno prej omenili. Pri Simboličnem orkestru smo igrali veliko skupaj.
Svetlana: Ti si bil pri simbolikih?
Tilen: Tudi, ja.
Svetlana: Čakaj, čakaj, tebe bom pa še uporabila. Tridesetega junija imamo na Blejskem gradu koncert Mačje oči. A bi prišel zraven?
Tilen: Lahko, seveda.
Svetlana: A bi res?
Tilen: Ja. (smeh)
Svetlana: O, fino. Dobiš še en kadilski poljub. A bova skupaj zapela? A se boš oblekel vame?
Tilen: Bom. Za kostum, v katerem sem nastopil kot vi, sem že rekel, da ga odkupim.
Story: Kako lepo. Zdaj se bosta morala potem večkrat sestati?
Tilen: Če bomo hoteli vaditi. (smeh)
Svetlana: Zaroka naju obvezuje. Paziti morava le, da ne bova zanosila. Saj boš pazil, ne? (smeh)
Story: No, in če se samo malce vrnem. Kako je Sašo Hribar pokomentiral vaš nastop?
Tilen: Sašo gleda vse oddaje Znanega obraza in po vsaki oddaji mi pove svoje mnenje. Ga pa tudi pokličem. In vedno pove vse zelo na mestu glede nastopa ter imitacije in glede gospe Svetlane je bil zelo zadovoljen. A vam preberem SMS?
Story: Ja, prosim.
Tilen: On mi navadno napiše 'kul', za Svetlano pa je napisal 'v nulo'. (smeh)
Story: Kratko in jedrnato. Oba sta umetnika, vsak v svoji smeri. Prej smo govorili o gozdovih, o naravi, se vam zdi, da obstajajo kraji, kjer ste bolj kreativni kot drugje?
Svetlana: Ne.
Tilen: Ko sem študiral na Akademiji za glasbo v Zagrebu pri zelo znanem pedagogu Valterju Dešpalju, smo vedno pred kakšnim velikim koncertom, na primer na dubrovniškem festivalu, šli za 14 dni na Mljet. V nacionalni park, k jezeru, kjer smo intenzivno vadili. Absolutno pa ne morem reči, da si tam bolj ustvarjalen. Lahko si bolj delaven, ker nimaš toliko distrakcij. So samo narava, ti in inštrument.
Story: Svetlana, pa tudi vi kdaj koga oponašate?
Svetlana: Mislim, da znam biti predvsem posmehljiva včasih, ko je treba. Zelo rada oponašam poslance iz parlamenta, seveda je jasno, iz katere stranke, in kar uživam včasih, ko med prijatelji zaigram koga. Tilen, mislila sem, da si igralec.
Tilen: Ne, jaz sem se od nekdaj ukvarjal z glasbo, sem se pa zraven ukvarjal še z drugimi stvarmi.
Svetlana: Veš, kaj bi mene zanimalo? A poznaš kaj moje grenke poezije?
Tilen: Poznam, ampak za konkretno debato o tem pa premalo. (smeh)
Svetlana: Ja, ker si še mucek. Imaš še čas. Počakaj, da se jaz pomladim in ti malce dozoriš. (smeh)
Story: Svetlana, od nekdaj ste veljali za damo, ki je vzbujala veliko pozornosti. Kako težko pa je pridobiti vašo naklonjenost?
Svetlana: Mačke so 'must'. Mislim, da vse živali, razen čebel.
Tilen: Kaj pa je s temi čebelami. Ne razumem čisto tega.
Svetlana: Prvič. Slišala sem, da je krasno in zdravo, da zjutraj bos tečeš po rosni travi. V travi je čebela. Jaz to vem. Tako se je začelo ... Kaj pa je na medu tako čudovitega? Tam je žuželka, ki žre cvetni prah in potem sesiri to v lepljivo stvar. Zdaj je pa to treba lizati. Medvedje so sicer simpatični ...
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley, Aljoša Kravanja/POP TV
