Tilen Pusar se po vzponih in kar nekaj padcih v lanskem letu podaja na samostojno glasbeno pot, o čemer je sanjal že kot otrok, zato zdaj le težko dojame, da se mu sanje počasi uresničujejo.
Ker mu glasba predstavlja hrano za dušo in prostor, v katerem se počuti najbolje, je zdaj njegova najbolj zvesta spremljevalka prav električna kitara.
Story: Glasba je že od nekdaj vaša strast, vendar pravite, da zanjo prej ni bilo časa. Zakaj?
Kar kakšnih 20 let je moralo miniti, da se je za uresničitev moje največje želje vse nastavilo. Na začetku je bil zagotovo kriv obupen šolski sistem, pozneje pa jaz sam, ker nisem življenja živel tako, kot sem si želel. V meni je tlelo in tlelo, dokler ni dokončno dozorelo.
Story: Od kod pa izvira vaše navdušenje za glasbo? Ste imeli že v otroštvu kakšne idole, po katerih ste se zgledovali?
Seveda, obožujem vsako bogato glasbo. Najbolj se me dotakne instrumentalna glasba, popelje me v globoka potovanja čustvenih razsežnosti.
Poslušal sem tudi Jimija Hendrixa, vendar mi je pozneje Mark Knopfler (Dire straits) postal mnogo bližji. Zadnjih 15 let pa poslušam v glavnem sebe. Igram si tako glasbo, kot jo želim poslušati.
Več v reviji Story.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
