Motokrosistična sezona se je komaj dobro zaključila, a to za mladega slovenskega dirkača Tima Gajserja ne napoveduje počitka.
Takoj po koncu sezone se namreč zanj začnejo priprave na novo, čaka pa ga tudi operacija, saj si je še pred začetkom sezone z dvojim zlomom poškodoval čeljust. Po okrevanju je na vrsti rehabilitacija, a januarja se bo že vrnil na motor, medtem ko bo lahko vsaj nekaj dni v decembru namenil najbližjim.
Sezona je za vami, vam je ob koncu že kaj popuščala motivacija?
Sicer poskušaš ostati motiviran skozi vso sezono, proti koncu pa vse bolj občutiš konec. Sezona je dolga, več kot 20 tekem samo na svetovnem nivoju, poleg tega še državno in tekme pred sezono. Proti koncu si že utrujen, ko vsak dan treniraš, potrebuješ počitek. Vsi smo le ljudje, ne roboti. Tudi jaz moram malo napolniti baterije.
Kakšni pa so načrti ob koncu sezone?
Najprej me čaka operacija zaradi padca pred začetkom minule sezone. Potem je na vrsti rehabilitacija. Zatem že sledijo priprave na novo sezono. No, prostega časa ne bo veliko.
Še pred začetkom tekmovanj ste ob padcu v Italiji utrpeli dvojni zlom čeljusti. Zdaj je na vrsti operacija. Kako to vpliva na športnika?
Po operaciji je vedno težko priti nazaj. Anestezija pusti posledice. Tako poskušaš čim prej pozabiti na vse. Slediš cilju v glavi, zato delaš in trdo treniraš.
Vas je ob tej poškodbi na startu morda kaj bolj strah?
Danes me ni več strah, ko stojim na startni črti. Prisotnega je veliko adrenalina, a z vsako sezono in s tekmami dobiš izkušnje. Tako veš, kaj pričakovati, kako telo odreagira, se poskušaš pripraviti.
Pa je v motokrosu bolj pomembna fizična ali psihična pripravljenost?
Glava je v vsakem športu najpomembnejša. Pa ne le v športu, temveč na splošno v življenju. Enostavno moraš verjeti vase, biti prepričan o tem, kar počneš. Če ne verjameš vase, kako bodo potem drugi? Zaupati moraš vase, verjeti v uspeh tudi, ko ga ni. No, ko ti gre slabše. Takrat moraš ostati še bolj motiviran, ne smeš obupati. Nadaljevati moraš s potjo.
A to ni nekaj, s čimer se rodiš?
Res je, to je odvisno od vsakega posameznika. Odvisno od tega, koliko je pripravljen žrtvovati za sanje, cilje, ki si jih je zadal.
Kaj pa je bilo v vašem primeru prelomnica? Kdaj ste počistili misli v glavi?
Tu se še kar lovim. Vem, kako, a mislim, da bo potrebnega še veliko dela. Ko sem bil svetovni prvak, je šlo vse kot po maslu, poškodbe pa so pustile posledice. Zadnji dve leti nista bili rožnati. Malo te vrže s tira, a počasi spet prihajam na stara pota, na pravo pot.
Za zmago pa ni pomembna le glava, temveč tudi kanček sreče. Verjamete v usodo?
Seveda. No, rad poudarjam, da se vse res zgodi z razlogom. Ko se zgodi nekaj slabega, moraš v tem najti nekaj dobrega. Moraš biti vesel, da ni bilo še hujše, da se je izšlo, kot se je. Se je že moralo. Iz vsega se lahko nekaj naučiš.
Ste vraževerni? Imate morda, preden se podate na pot, kakšno rutino?
Ne, včasih sem imel rutino pred tekmo, a sem to v glavi predelal. Veliko športnikov ima navade o oblačenju pred tekmo. Jaz sem imel svoje zaporedje oblačenja ščitnikov. Je nekaj, na kar se navadiš, in misliš, da ti pomaga. Potem dojameš, da ni pomembno. Pomembno je to, kar je v glavi, kako dobro si pripravljen.
Besedilo: N. A. // Fotografiji: Goran Antley, Honda Proracing