Bogomir Gajser: Uresničile so se mu sanje!

Bogomir Gajser: Uresničile so se mu sanje! (foto: MIMA) MIMA
Vir: Lady
24. 9. 2016

Zgodba uspešnega sina, svetovnega prvaka v motokrosu MX2 2015, ne bi bila tako odmevna, če ne bi Tim pri svojih 20 letih nagnal strahu v kosti sotekmovalcem v razredu višje. Prvič v karieri smo ga letošnje leto lahko spremljali na tekmah MXGP, kjer je suvereno osvajal stopničke. Štiri dni pred 20. rojstnim dnevom so se mu uresničile sanje. Postal je svetovni prvak in potrdil začrtano pot.

Tim je na predzadnji dirki v Charlottu osvojil drugo mesto in s tem potrdil neulovljivo prednost. Zdaj ga čaka le še zadnja dirka, ki se bo odvijala na prizorišču Glen Helen v ZDA. Seveda uspeha ne bi bilo brez trdega garanja. In to ve tudi Tim. Ter seveda podpore vse družine, ki mu nesebično stoji ob strani. Ključen člen Timove verige in uspeha je njegov oče Bogomir Gajser, ki je njegov trener, vodja in učitelj.

► Bogo, tudi vaša motokrosistična kariera je pestra. Bili ste jugoslovanski državni prvak in še danes tekmujete pri veteranih. Kako doživljate vso to strast, ko spremljate svojega sina?

Meni se zdi, da je ta strast danes še večja. Ko grem s Timom na trening, mu pomagam in ga namerno "zapiram". Ne pustim ga, da bi tako zlahka prišel mimo mene (smeh). Tim je svetovni prvak in redno ga spremljam na treningih (na motorju). S tem vzdržujem svojo kondicijo, počutim se dobro, izgubim kak­šen kilogram in pazim, da se ne zredim (smeh). Saj veste, da pri svojih letih paziš na svojo linijo in izgledaš drugače (smeh). Ko hodiva na trening, ga tudi gledam in se mu med pavzo pridružim.

► Pa mu pokažete kakšne trike?

Ne, pokazati mu jih ne morem, mu jih pa povem. Pokazati mu ne znam vsega tega. In tako je bilo, ko je bil tudi mlajši. Jaz nikoli nisem znal narediti nekaterih stvari, vedel pa sem, kaj mora narediti. In prav to je pri nas nekaj posebnega. To sem ga učil, ko je bil star 6, 7 let, čeprav nisem imel pojma o vsem tem. Tega nisem znal, ker mi ni nihče pokazal, vedel pa sem. To je tisto nekaj, kar imaš v sebi. Pa ne govorimo samo o skokih, linijah. Kam moraš prileteti, da ne padeš v tiste luknje, kjer vsi letijo, kako se moraš odriniti, kako daleč moraš skočiti, da ne izgubljaš časa ... Vse to ...

► Ko je bil Tim mlajši, je vstajal ob ranih jutranjih urah. Še preden se je začela šola, je odhajal na

treninge. Ste ga tudi vi takrat spremljali?

Ne. Sam je hodil. Vedel je, kak­šen program ima, in tega je naredil. V bistvu mi nikoli ni bilo treba biti zraven njega.

► Pa je bilo kdaj tudi tako, da je potreboval kakšno motivacijo in ste mu sami rekli, da naj gre trenirat?

Bilo je ravno obratno. Problem je bil, da sem mu moral braniti treninge. Ni nehal. Niti se nisva kdaj kregala o tem, da mora trenirati. Vedno sva se kregala o tem, ker si je on želel še več.

► Kje ste si nabirali vse

to znanje, ki ga danes predajate nanj?

Iz svojega življenja. Nikoli nisem nikjer nič prebral, nikjer nisem dobil informacij ali imel kakšnega učitelja. Nobenega ni bilo nikjer. Vse je prišlo iz mojega življenja. Zdaj že 32 let vozim motokros, ko sem začel, sem se vozil kot 'stara baba'. Vsi so se iz mene delali norca (kako sem se držal na motorju). Potem sem delal na sebi, iskal tehnike in se izpopolnjeval. Nisem dosegel naziva svetovnega prvaka, ampak dal pa sem vse svoje znanje Timu. Tako je. Dobil sem to kot neki dar. Kot pošten dober človek.

► Pa je težje delati pod tak­šnimi pogoji? Vseeno sta naveza, kot ste rekli, oče – sin.

Ja. Prednost je, če znaš obračati vse te manjše konflikte. Recimo, po drugi strani pa ga tudi drugače spremljaš. Bolj si pazljiv na njegovo fizično in zdravstveno pripravljenost. Veliko bolj skrbiš za svojega otroka. V najinem primeru sem ga moral brzdati. Skrbim, da bo po končani karieri zdrav. Vse to spremljam in gledam, kako niha. No, če se vrnem na to, ko je začel trenirati pred šolo. Potem sem mu to prepovedal, ker je bilo enostavno preveč.

► Kaj pa vajino razmišljanje – ujemanje na progi?

Seveda. Poznava drug drugega. Nekaj podobnega se je zgodilo v Katarju. Ko sem videl, kaj dela na progi. Potem sem mu rekel, s čim se je obremenjeval na progi in kaj ga je to stalo. Vem, kaj se plete v njegovi glavi, in tukaj sva kompatibilna.

► Dejali ste, da so se vam pri 50 letih uresničile nekatere sanje. Nam jih zaupate?

Poroka, otrok, svetovni prvak ... Kaj hočeš lepšega. In to je primer, ki je povezan s tem, če si pošten. Bog ti povrne. Midva z Vesno (druga žena) sva prišla skupaj, ko mi je priznala, da nikoli več ne bo mogla imeti otrok. Glede na to, da sva jih oba že imela, sva to tudi sprejela. Molil sem za srečo in najine želje. In ko je prvič zanosila, so zdravniki rekli, da to ni mogoče. Nič nam ni bilo jasno. Potem so ji rekli (ko je bila noseča z našo Aljo), da bo morala vso nosečnost preležati v bolnišnici. Ni se tega držala in do zadnjega dneva uživala. En teden prej, preden je rodila, smo bili na tekmi na Nizozemskem in zadnji dan pred porodom sva se predajala strastem. In potem sva dobila otroka. Nato je rekla, da bi se poročila. Bili smo brez denarja in rekel sem, da ni pravi trenutek, saj si je želela veliko gostijo. Prosil sem jo, če lahko počaka do mojega 50. leta. Predvsem s praktičnega vidika, da bi praznoval abrahama in še poroko (smeh). Zabrusila mi je, da deset let že ne bo čakala. No, pa je (smeh). Približeval se je moj 50. rojstni dan, ko sva se peljala iz Ljubljane. Ustavila sva se na Trojanah, ko sem ji rekel, da bi se poročila. Potem pa mi je rekla, da bi imela še enega otroka. Rekel sem, da če je ona za to, potem sem jaz tudi. Saj veste, ženska se mora odločiti, in če nama bo Bog dal še enega otroka pri 50 letih, bo to res čudež. Najmlajša Neja je zdaj stara 21 mesecev. Dobil sem vse in tega ne moreš dobiti samo tako. Tega ne moreš kupiti.

Tragična smrt sina

"To so vse stvari, o katerih bom morda res enkrat napisal knjigo. To, kar se mi je dogajalo v življenju, je nepojmljivo. Od tega, da sem našel denar v žepu, pa ga nikoli nisem založil, do nekaterih drugih neverjetnih zgodb. Ponosen sem na vse, kar se mi je zgodilo, in če bi moral, bi ubral natančno enako pot. To mi je bilo na tak način dano. Vse dobro in tudi slabo. Bog me spremlja. Če si dober človek, te ne bo pustil na cedilu. Vedno te preizkuša. Ali si močen ali se boš prodal. In to je življenjska preizkušnja. Šele potem prihaja poplačilo. Ampak malo je takšnih, ki to zdržijo. Tudi tragedija, ko sem povozil svojega sina. Če bi takrat obupal, če bi zavozil svoje življenje ali naredil samomor, bi ljudje rekli, da je to normalno. In res je za naše človeško razmišljanje. Ko pa sem se usedel na motor in vozil z istim motorjem motokros, sem bil v njihovih očeh norec. Govorili so, da se mi je zmešalo, da sem znorel ... Ampak ne vedo pa, da je to drugače povezano. Moj sin je skozi ob meni, ampak ljudje tega ne dojamejo, ne razumejo. Razumeš samo ti, ki si to skusil. Moj otrok mi še danes stoji ob strani pri vsem tem, kar počnem. Ponosen sem na vse. Tako, da knjiga če bo, bo ob pravem času. Kaj bo in kako, ne morem reči. Ko bo prišel njen čas, bo."

Tekst: Mihaela M. Kocbek

Priporočamo