Tim Kores o ločitvi, ki je zaznamovala njegovo življenje

Tim Kores o ločitvi, ki je zaznamovala njegovo življenje (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
21. 1. 2016

O glasbeniku Timu Koresu je bilo v zadnjih letih povedanega veliko in še več. A tokrat ga je Story spoznal v popolnoma novi luči. Nežni in prav nič 'plejbojevski', kot bi številni pričakovali. Tokrat smo se z zgovornim 26-letnikom namreč poglobili v njegovo otroštvo in to, kako je ločitev staršev za vedno zapečatila njegovo kariero.

Tim se je na svoje preselil pri 23 letih, in kot pravi, bo zdaj naredil vse, da bo na svojem tudi ostal.
“Kaj naj rečem, kar nekaj je deklet, s katerimi bi si predstavljal prihodnost in za katere bi rekel, da bi lahko bile mame mojim otrokom, nisem pa zaljubljen, če me to sprašujete.”

Čeprav smo s Timom zdaj že na 'ti', ga je vsakič lepo videti. S tistim širokim nasmehom in mariborskim naglasom, zaradi katerega včasih zamudimo kakšno besedo, in tudi, da ne pozabimo, z vedno polno zakladnico zgodb in prigod preteklih dni. Tokrat s pripovedjo sicer res nismo bili aktualni, smo se pa na hitro dotaknili tudi njegovega ljubezenskega življenja, ki je, kot bi lahko pričakovali, pestro.

Story: Tim, nikoli niste veliko govoril o tem. V resnici nismo niti vedeli, da so vaši starši ločeni. Kdaj se je zgodilo?

Ločili so se, ko sem imel 14 let. In ja, kot bi lahko vsak otrok, čigar starši so se ločili, povedal, je bilo tudi meni težko. Morda še toliko bolj, ker se je to zgodilo ravno v letih, ko si nekako najbolj občutljiv. Vendar je vsaka stvar za nekaj dobra in tako zdaj vedno pravim, da se morda nikoli ne bi ukvarjal z glasbo, če se starši ne bi ločili. Morda bi bil namesto glasbenik zdaj priden študent in nikoli ne bi šel v te vode, se odločil za neko alternativo.

Story: Zakaj tako mislite?

Ker je bila glasba zame takrat beg iz realnosti, saj sem moral zaradi tega hitro odrasti. Prehitro. Imam še dve mlajši sestri in takrat sem jima tudi nekako postal 'oče' ali vsaj nadomestna očetovska figura v okolju, kjer smo živeli. Ni bilo enostavno, ni pa tudi 'ne vem kaj', svet se ni podrl. Imel sem težave v šoli, bil sem uporniški zaradi tega ... Saj veste, kako to gre.

Story: Potem glasba v vas pred tem v resnici ni živela?

Ne, da ni živela, rekel bi, da je pred tem nisem razumel. Nikoli ne škodi biti malo depresiven, potem glasbo slišiš čisto drugače, se lahko poistovetiš z avtorjem. V tebi nekaj 'sproži'. Vedel sem, da imam posluh in da glasbo poslušam drugače kot večina takratnih vrstnikov. Vem, da sem že kot mali glasbo seciral - v smislu, da sem najprej poslušal samo kitaro, potem samo vokal, samo bobne itd. Ko pa so se starši ločili, je glasba postala moja nova realnost oziroma beg od nje, odvisno, v kakšnih trenutkih sem jo potreboval.

Story: Zaradi česa pa ste se pred takratno realnostjo hoteli skriti?

Ko jih imaš štirinajst, ne razmišljaš tako kot zdaj. Zdaj bi mi bilo za kakšno stvar zagotovo žal. Ampak ko je oče dobil novo partnerico in mama novega partnerja, sem vedno vsemu nasprotoval. Saj veste, kako to gre, iz nekega otročjega principa. Glasba pa je bila takrat samo moja in samo glasbe mi nihče ni pokvaril. Po tem so me prijatelji povabili, da bi skupaj igrali v nekem bendu in tako se je začelo. Rokenrol.

Story: Kako pa ste potem sprejeli nove partnerje staršev?

Ni bilo lahko sprejeti v družino nekoga, ki ga prej nisi poznal. Ko nekdo tako naenkrat, z danes na jutri, postane del tvoje družine. V šali smo si pozneje govorili 'instant mama in ata', oni nam 'instant otroci'. Ko sem imel 14 let, sem poskušal razumeti, spraševal sem se, kako naj vse to sprejmem ... Starši se prej niso prepirali, no, vsaj pred nami ne, da bi lahko rekel, da sem to pričakoval. In seveda je bilo zaradi tega potem težje sprejeti nekoga novega. In seveda ga na začetku nisi maral, tudi če si mu s tem naredil krivico, ker je bil povsem v redu. Sta imeli pa s sprejemanjem nekoliko več težav sestri, kar je razumljivo, saj sta bili mlajši. Mislim, da imamo moški v sebi to, da se lažje sprijaznimo s stvarmi, in tako se tudi jaz s tem pravzaprav ne obremenjujem več. Vse je tako, kot mora biti.

Story: Pri kom pa ste s sestrami živeli? Pri mami ali očetu?

Po zakonu je bilo tako, da smo živeli pri mami, ko sem bil starejši, sem vikende včasih preživel pri očetu, pozneje pa sem se tako ali tako znal že sam odločiti o tem, kje bom preživel svoj čas. Vendar je takšno usklajevanje zelo zahtevno. Ko si malo pri očetu in malo pri mami, imaš v resnici dva doma, pa tudi nobenega obenem. Spomnim se, da mi je kolega, kitarist, takrat ponudil prenočišče in sem en teden živel pri njem. To je bilo sicer super zabavno. Sem pa za veliko stvari sam kriv, saj sem bil za nekatere odločitve preprosto premlad in prebutast.

Story: Vemo, da imata z očetom sicer poseben odnos. Mislite, da je prav ta ločitev vplivala na poglobitev vajinih vezi?

V resnici si zdaj sploh ne predstavljam, da ne bi bila ločena. Ker ločitev lahko, recimo, starše med seboj odveže, otroke pa poveže. Mislim, da zdaj cenim trenutke, ki so pred ločitvijo bili samoumevni. Z očetom sva se na trenutke res malo videla in seveda je zaradi tega v skupnem času potem toliko boljše, kvaliteten čas, polno smeha, kakšne modre debate ... Samo dobre stvari v glavnem.

Story: Otroci ločenih staršev navadno govorijo o tem, da starši včasih uporabijo domiselne tehnike za pridobivanje naklonjenosti. Je bilo tako tudi pri vas? Morda s kakšnimi darili ali čim podobnim?

V resnici nisem bil materialističen otrok. Veliko več kot to mi je pomenilo, da se je vsak po svoje potrudil, ne pa, kdo mi je kupil večje darilo. Mogoče je mama bolj gledala na to, kaj si želim, oče pa, kaj naj bi si želel, ampak v tem smislu ni bilo nikoli začutiti tekmovalnosti. In če se navežem na darila, mislim, da smo tudi otroci z veseljem poskrbeli za to, kaj bomo komu podarili, sploh če smo lahko komu kakšno ušpičili. (smeh)

Story: Kaj pa obiski?

Ko sem hotel obiskati očeta, sem to storil zato, ker sem si to želel. Ne zato, ker bi me o tem kdo prepričeval. To je družina, pa četudi je ločena. Je pa res, da smo se velikokrat prepirali glede tega, kdo bo pri kom na kosilu, ker smo vseeno usklajevali med dvema in oba sta enako pomembna. To je enako, kot bi te kdo kot otroka vprašal: "Koga imaš raje, mamo ali očeta?" Ja ... oba.

Story: Pa je kdo komu kdaj zameril?

Seveda so bile tudi zamere. Mi smo bili malo najstniki in starši so poiskali malce najstnika v sebi, pa je bilo, česar jim nihče ne zameri, tako bi vsak reagiral. To je čisto naravno in niso lahke stvari ... To so teme, na katere se ne moreš pripraviti, to moraš samo prestati.

Story: Kje pa ste potem otroci letos preživeli praznike?

Zdaj s tem ni več problema, ampak pred leti je bilo okrog božiča vedno malo napetosti, ker sta seveda oba hotela, da praznike preživimo z njima, mi pa bi bili teoretično pri obeh. Na koncu smo navadno pol božiča preživeli pri enem, drugo polovico pri drugem in tako naprej ... Sicer pa starša govorita in komunicirata, je pa vseeno super, ko se je na kakšnem od maturantskih plesov sester združilo samo nas pet. Malo nostalgije.

Story: In če sva že pri tem - se vam morda zdi, da je prav ločitev staršev zapečatila vaš status 'plejboja' in šarmerja, ki vam ga mediji tako radi nadenejo?

Ja, bi bilo lahko kar res. Vem, da se o meni govori kot o šarmerju, ampak tako pač je. Do zdaj sem imel tri zveze in pri vseh treh sem brcnil v temo in še me ni izučilo. (smeh)

Story: Se torej bojite, da bi tudi vas doletela podobna usoda?

Seveda. Bojiš se, da se bo stvar ponovila, obenem pa nočeš, da se tvojim otrokom dogaja to, kar se je tebi. Ni prav, da včasih ljudem nisem dal možnosti. Enostavno sem bil tako navajen in velikokrat sem nad ljudmi obupal že ob prvi napakici. Se pa zdaj zavedam, da imam kakšno takšno napako tudi jaz, vendar so jo drugi pri meni sprejeli, jaz pa pri njih ne. Tako ali tako pa sem preveč izbirčen. Ni 'popolnega' partnerja in vedno se moraš prilagajati. Ni princesk v lepih oblekah in princev na belih konjih. Sem le podalpski kmet, ki išče svojo kmetico. (smeh)

Story: In ko sva že pri ljubezni. Kakšno posebno dekle greje vaše srce?

(smeh) Kaj naj rečem, kar nekaj je deklet, s katerimi bi si predstavljal prihodnost in za katere bi rekel, da bi lahko bile mame mojim otrokom, nisem pa zaljubljen, če me to sprašujete. Vsa dekleta, ki so v redu, imajo fante. Bo treba še malo počakati in kakšno večerjo pri meni skuhati.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj

Značke: Tim Kores
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story03/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 03/2015

Story 03/2015, od 14. 01. 2016