Pred dnevi se nam je ponudila priložnost, da smo sedli na sopotniški sedež reli dirkača Tima Novaka, ki nas je zapeljal po progi v Lučinah. Čeprav smo se med vožnjo raje prepustili občutkov in hitrosti, pa smo se ob koncu, obogateni z novo izkušnjo, usedli na bližnji travnik in poklepetali s simpatičnim fantom, ki mu hitrost ni tuja.
Tim že vse od malih nog goji veliko ljubezen do avtomobilizma. Leta 2004 si je ogledal prvo dirko, vse od tega pa ga je svet jeklenih konjičkov in hitrosti posrkal vase. V družbi očeta in brata je tako obiskal številne tekme, kmalu pa tudi sam sedel za volan avtomobila. "Najprej sem bil gledalec, s treningi in vožnjami pa sem se učil. Ko sem dopolnil 18 let, sem odpeljal svoj prvi reli," nam je zaupal fant, ki prihaja iz Lesc. V začetku je tako vozil povsem za zabavo, brez načrtov za prihodnost. Vendar pa se mu je to obrestovalo, saj je pokazal velik talent. Že v drugi sezoni je tako postal mladinski državni prvak, z letom 2014 pa se je udeležil izbora FIA in si tako prislužil vstopnico za elitno šolo za dirkače. "Na šolanju so nas učili o fizični in psihični pripravi, ekipnem delu. Šolanje pa je vključevalo tudi dinamično vožnjo in tehnike. Spoznal sem metode in analize pred dirko in po njej. Napredek je bil očiten tudi pri rezultatih, tako sem se relija lotil po profesionalni plati," pojasni Tim, ki je za volan avtomobila sedel, še preden je šel v avtošolo. Bilo mu je vsega 14 let, ko je prvič poprijel za volan avtomobila, pred tem je vozil tudi formulo.
"Inštruktorja je bilo strah, da bom divji. Pa vendar sem izučen dirkač, zato nisem imel težav. Malo sem se moral navaditi na oznake," prizna med pogovorom študent fakultete za strojništvo. Znanje, ki ga je pridobil med študijem, pa mu pri reliju ne pride kaj dosti prav. Za njegovega opel adama namreč poskrbijo kar mehaniki. To pa še ne pomeni, da mu je to področje povsem tuje. Z nekaj malenkostmi je seznanjen tudi sam, vendar pa je to bolj posledica let, ki jih je preživel v avtomehanični delavnici: "Pri študiju se naučiš predvsem reda in discipline." Ambiciozni dirkač pa ne želi, da njegovo študijsko znanje ostane zgolj pri teoriji, zato se je pred tremi leti priključil projektu Formula Študent. Zadnji dve leti mu pripada mesto vodje. "To vzame veliko časa. Tako se moram dobro organizirati, da ne zapostavljam ne relija ne študija. Projekt omogoča, da teoretično znanje pretvoriš v praktično. Razširjen je povsod po Evropi, zato smo se ga lotili tudi v Ljubljani. Tekmovanje obsega zahteven tehnični pravilnik, po katerem se moraš vsako leto ravnati," nam pojasni Tim. Prvi dve formuli, ki sta plod dela študentov, sta bili bencinski, letos pa so ustvarili še električno.
"Razvoj gre v smeri elektrifikacije vozil, tako smo se tega lotili tudi sami. Meni sicer bolj diši bencin," z nasmehom prizna dirkač in doda, da je tudi elektrika po svoje zanimiva, čeprav ni povsem prepričan, da je prihodnost, v tem obsegu, res v elektriki. "Že sama proizvodnja električne baterije je zelo potrošna. Zdaj se več energije vloži v električen avto, od izdelave do vožnje, kot pa v bencinskega. Seveda ima elektrika svoje prednosti, vendar sem prepričan, da bodo vsaj še deset let hibridi tisti, ki bodo prednjačili na cestah. Tudi bencinski motorji imajo še veliko potenciala, predvsem njihov izkoristek," je prepričan Tim, po tem pa se je najin pogovor zasukal nazaj k reliju. Zadnje leto mu družbo na sovozniškem sedežu dela Uroš Ocvirk, leto pred tem sovoznica Lisa Stengl. Dekleta v tem športu so prava redkost, zato nas je zanimalo, ali se vloga glede na spol kako razlikuje.
"Mislim, da na mestu sovoznika ne odloča spol. Če opravi svojo nalogo, kot je treba, mi ni pomembno, ali je moški ali ženska. Ne vem, zakaj je tako malo voznic v tem svetu. V avtomoto športu med spoloma ni tako opaznih razlik. Ni treba biti super fit in močan. Prepričan sem, da je marsikatera športnica dosti bolj fit kot jaz. Za volan vrteti pa tudi ne potrebuješ surove moči. Morda je to še vedno neke vrste moška domena. Na žalost," svoje obžalovanje izrazi Oplov dirkač, ki je prepričan, da morda k temu nekaj prispeva tudi strah. Tudi sam se je na to sčasoma privadil, danes pa pred dirko občuti predvsem metuljčke. "Če to ni resno tekmovanje, me niti najmanj ni strah," nam zaupa in prizna, da bo dirkal, vse dokler ga bo to veselilo. V tem športu namreč ni starostne meje: "Dirkaš lahko, dokler se tako počutiš. Imaš zdravniške preglede, torej napol slep le ne moreš."
Kar poje, porabi
Najboljši trening so prav tekme. Med dirkami pa največkrat kolesari, s čimer vzdržuje kondicijo. "Predvsem gorsko kolesarjenje. Včasih še kak fitnes. Nič kaj specifičnega," pojasni Tim, ki ima srečo tudi pri prehrani: "Meni na to ni treba paziti. Imam srečo, kar pojem, tudi porabim."
Besedilo: N. A. // Fotografije: Uroš Modic
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču