Sociologinjo Tino Gaber, ki je pred kratkim magistrirala z odličjem, zanimajo različne sfere življenja. V ospredje postavlja medsebojne odnose, partnerska razmerja in veliko ljubezen do živali. Tina, ki je že nekaj časa v zvezi, je ob partnerju našla vse, kar potrebuje za to, da lahko reče, da je našla ljubezen svojega življenja.
Tina že kot sociologinja tovrstne teme obdeluje na povsem drugačen način in njihov pomen pripisuje številnim dejavnikom. "Sociologija me je veselila že v srednji šoli, ko sem obiskovala Gimnazijo Poljane. Zato sem tudi potem nadaljevala študij v tej smeri. Zanimajo me teme življenja, o odnosih in vzorcih iz otroštva, ki se posledično izražajo v življenju odrasle osebe. Tako lahko življenje in ljubezen spoznaš in dojemaš povsem drugače," pove Tina.
"Nekoč sem prebrala, da je ljubezen čustvo in prav nič več takoj ko ga spremenimo v 'transakcijo', pretrgamo povezavo s tem, kar v resnici čutimo. S tem se strinjam, čeprav ne verjamem v brezpogojno ljubezen med partnerjema. Saj partner že na samem začetku izpolni določene pogoje, da se sploh zaljubimo. Brezpogojno ljubiš otroka, pa še to ni nujno," doda.
"Danes se medsebojni odnosi resnično veliko hitreje krhajo, kot nastanejo, in vedno se spomnim na tisti 90-letni par, ko so ju vprašali, kako sta ohranila ljubezen vse do danes. Odgovorila sta, da sta živela v času, ko se je pokvarjene stvari popravilo, ne vrglo stran. Vsi si želimo ljubezni. Tisti, ki to zanika, ga je najbrž strah. A se mi zdi, da dandanes nehote iščemo preprosto ljubezen, če to ni, nam je odveč, se ustrašimo, jo zavržemo. Nekoč si spoznal osebo, in še preden je v tvojem domu razpakirala vse svoje slabosti, dvome, strahove in nadležne navade, si bil poročen. Danes imamo cel svet na dlani in le nekaj klikov nas loči do novih možnosti, ki si jih povrhu tega seveda še do popolnosti idealiziramo v glavi. Morda imamo napačne predstave o ljubezni. V kolektivni zavesti Zahoda naj bi bilo tako in tako najbolj razširjeno erotično pojmovanje ljubezni, tisto hrepenenje, tista nora strast. Z ljubeznijo želimo preseči svoj jaz. Naše predstave o ljubezni so navsezadnje skupek spominov iz otroštva, dobrih in slabih osebnih izkušenj, idealiziranih pričakovanj ... Ko se med vse to prepletejo še klišeji, ki nam jih ustvarjajo mediji in trg, pa razni srce parajoči filmi in romantične jokave knjižne uspešnice, je to precejšne breme. Saj veste, že vsaka otroška pravljica se konča z '... in živela sta srečno do konca svojih dni'. Sta res? Ko si na tej podlagi ustvarimo predstavo o ljubezni, smo najbrž obsojeni na to, da bomo vse življenje bolj ali manj brez nje. Ustvarjamo si nestvarna pričakovanja. Lovimo svoje sanje, a hkrati nismo pripravljeni vlagati vsega, kar je potrebno, da bi delovali v razmerju. Želimo vse, kar je preprosto in udobno, iščemo neko vznemirjenje v življenju, nekoga za zabavo, tudi če ta boli, ne pa nekoga, ki nas razume v najgloblji tišini. Raje iščemo nekoga, ob katerem se počutimo bolj žive, instantno zadovoljitev. Ko razburjenje izgine, odkrijemo, da nismo pripravljeni na vsakdanje življenje. Nekako tudi verjamem, da je monogamija nenaravna, a hkrati je največja zabava prav v tem, ko se ji trudimo biti pripadni. Ali ni res? Potem pa sledi še to, da se z vsemi temi razočaranji sčasoma tudi težje odpremo. Velikokrat sami sebe ne razumemo ali se težko prenašamo, kako nas bo kdo drug, si mislimo. Zato smo marsikdaj neiskreni, bojimo se biti to, kar v resnici smo. Menjamo partnerje, a vedno znova nastajajo iste težave. Ne zavedamo pa se, da smo mi tisti skupni imenovalec in da nam partnerji le zrcalijo naše težave, v katere se ne upamo poglobiti."
Tudi Tina doživlja posledice hitrega tempa, ki ga narekujeta družba in posel. Pomembne so ji prioritete, ki jih ljudje izbirajo za dosego svojih ciljev. "Verjamem v prioritete. Če mi je bolj pomembno, da imam zlikane nogavice, kot da sem eno uro več v objemu partnerja, potem je z mano nekaj narobe. Če razumete moje nogavice so včasih malo zmečkane in vse so črne, ker ne vidim smisla v iskanju parov, a na drugi strani mojemu partnerju redkeje manjka pozornosti. Edino, ko sva sprta, potem se ves dan lahko ukvarjam le z nogavicami. (smeh) Trudila se bom, da bom tudi otrokom čim večkrat ploskala na nastopu v vrtcu, ne da bom trenutke zapravljala na predolgih, neučinkovitih sestankih, ki bi se lahko že zdavnaj končali. Zavedam se, da človek večkrat nima izbire, a spoznala sem tudi mnogo ljudi, ki jo imajo, pa bežijo od doma."
Številni verjamejo, da ko se zgodi tista prava ljubezen, lahko traja do konca življenja in Tina je našla tisti pravi način, kako združiti seštevek obeh polovic partnerskega razmerja. "Sama se trudim, da združujem le to, čeprav se mi zdi tvegano, da je moja celota odvisna od drugega človeka. Ljubezen traja, dokler pač obstaja to čustvo. Res pa je, da je utopično pričakovati, da bomo svojega partnerja ves čas ljubili z enako intenziteto. Nihanje čustev je naravno. Pride dan, ko ne maram niti sebe, kaj šele njega, in pride dan, ko ga ljubim toliko, da kar boli."
Besedilo: MIMA // Fotografije: Aleš Kocbek
