Sociologinja, piarovka in registrirana lobistka Tina Gaber, ki se v zadnjem času znajde tudi v svetu kriptovalut, je že nekaj časa srečno zaljubljena.
Njeno srce je zaigralo, ko je spoznala svojega Klemna. Tokrat sva se pogovarjali o tem, kaj ji ljubezen pomeni in kaj danes kot sociologinja meni o tako občutljivih temah, kot sta ljubezen in partnerstvo.
Story: Tina, že nekaj časa vaš nasmeh na obrazu riše postavni Klemen Nicoletti. Nam zaupate, kako sta se spoznala in s čim vas je očaral?
Kako sta se prekrižali najini usodi, se nama še danes zdi zanimivo, toda za bralce najbrž povsem dolgočasno, zato bi zadržala zase. Klemen je eden od najneverjetnejših ljudi, kar sem jih spoznala. Zelo sem hvaležna, da je prišel v moje življenje. Spremenil mi je pogled na svet.
Story: Prej niste nikoli javno izpostavljali zasebnega življenja ...
Sem, saj sem načeloma zelo odkrita oseba in me ni sram sredi trga zavpiti, da sem noro zaljubljena ali pa zelo, zelo žalostna. Sploh ker sem imela res pohvale vredne fante. Večji problem je to, da večkrat nisem mogla vplivati na to, kaj pišejo mediji, zato raje ne povem nič. Neresnica, tudi v medijih, me zelo zaboli in na to se ne bom nikoli navadila. Ljubezen buri človeško domišljijo in ljudje bomo vedno radi prebirali o tej temi. Bodisi bodo to ljubki članki o tem, kako je nekdo srečen, in nas bodo navdahnili z vero, da še obstajajo pravljice, ali pa bodo zgodbe o razvezah, pri katerih se bomo potolažili, da imamo vsi na tem svetu iste težave. Toda tudi jaz, če že, raje berem, kot nastopam v teh satirah. (smeh)
Story: Kaj je za vas ljubezen?
Nekoč sem prebrala, da je ljubezen čustvo in prav nič več. Takoj ko ga spremenimo v 'transakcijo', pretrgamo povezavo s tem, kar v resnici čutimo. S tem se strinjam.
Story: Verjamete v brezpogojno ljubezen?
V brezpogojno ljubezen med partnerjema ne verjamem, saj partner že na začetku izpolni določene pogoje, da se sploh zaljubimo. Brezpogojno ljubiš otroka, pa še to ni nujno.
Story: Glede na to, da ste na neki način še vedno javna oseba, vas partner tako tudi jemlje in podpira?
V vsem, za kar se odločim, me podpira, s tem mi nekako izkaže spoštovanje in zaupanje v moje odločitve. Sama seveda poskrbim, da so razumne.
Story: Kaj vam je v partnerstvu na prvem mestu?
Vse.
Story: In kaj danes menite o medsebojnih odnosih, ki se krhajo hitreje, kot nastanejo?
Vedno se spomnim na sliko 90-letnega para, ki so ga vprašali, kako sta vse do danes ohranila ljubezen. Odgovorila sta, da sta živela v času, "ko so se pokvarjene stvari popravile, ne vrgle stran".Vsi si želimo ljubezen. Tisti, ki to zanika, ga je najbrž strah. A zdi se mi, da danes nehote iščemo enostavno ljubezen, če to ni, nam je odveč, se ustrašimo, jo zavržemo. Nekoč si spoznal osebo, in še preden je v tvojem domu 'razpakirala' vse svoje slabosti, dvome, strahove in nadležne navade, si bil poročen. Danes imamo ves svet na dlani in le nekaj klikov nas loči od novih možnosti, ki si jih poleg tega seveda še do popolnosti idealiziramo v glavi.
Story: Imamo napačne predstave o ljubezni?
V kolektivni zavesti Zahoda naj bi bilo tako ali tako najbolj razširjeno erotično pojmovanje ljubezni, tisto hrepenenje, tista nora strast. Z ljubeznijo želimo preseči neki svoj 'jaz'. Naše predstave o ljubezni so navsezadnje skupek spominov iz otroštva, dobrih in slabih osebnih izkušenj, idealiziranih pričakovanj itd. Ko se med vse to prepletejo še klišeji, ki nam jih ustvarjajo mediji in trg, pa različni srce parajoči filmi in romantične jokave knjižne uspešnice, je to precejšnje breme. Saj veste, že vsaka otroška pravljica se konča z "... in živela sta srečno do konca svojih dni". Sta res? Ko si na tej osnovi ustvarimo predstavo o ljubezni, smo najbrž obsojeni na to, da bomo vse življenje bolj ali manj brez nje.
Story: Torej je problem v nas samih?
Ustvarjamo si nestvarna pričakovanja. Lovimo svoje sanje, a hkrati nismo pripravljeni vlagati vsega, kar je potrebno, da bi delovali v razmerju. Želimo vse, kar je enostavno in udobno, iščemo neko vznemirjenje v življenju, nekoga za zabavo, tudi če ta boli, ne pa nekoga, ki nas razume v najgloblji tišini. Raje iščemo nekoga, ob katerem se počutimo bolj žive, instant zadovoljitev. Ko razburjenje izgine, odkrijemo, da nismo pripravljeni na vsakdanje življenje. Na neki način tudi verjamem, da je monogamija nenaravna, a hkrati je največja zabava ravno v tem, ko se ji trudimo biti pripadni. Kaj ni res?
Story: Se morda tudi ne odpremo dovolj kot osebe, ki bi se morale predati?
Z vsemi temi razočaranji se sčasoma tudi težje odpremo, seveda. Dostikrat sami sebe ne razumemo ali se težko 'prenašamo', kako nas bo nekdo drug, si mislimo. Zato smo velikokrat neiskreni, bojimo se biti to, kar v resnici smo. Menjamo partnerje, a vedno znova nastajajo isti problemi. Ne zavedamo pa se, da smo mi tisti skupni imenovalec in da partnerji le zrcalijo naše težave, v katere se ne upamo poglobiti.
Story: Kako hiter tempo usklajujete s partnerjem?
Verjamem v prioritete. Če mi je bolj pomembno to, da imam zlikane nogavice, kot da sem eno uro več v objemu partnerja, je z mano nekaj narobe. Če razumete - moje nogavice so včasih malo zmečkane in vse so črne, ker ne vidim smisla v iskanju parov, a na drugi strani mojemu Klemnu redkeje manjka pozornosti. Le če sva skregana, se ves dan lahko ukvarjam le z nogavicami. (smeh) Trudila se bom, da bom tudi otročkom čim večkrat ploskala na nastopu v vrtcu, ne pa da bom trenutke zapravljala na predolgih, neučinkovitih sestankih, ki bi se lahko že zdavnaj zaključili. Zavedam se, da človek večkrat nima izbire, a spoznala sem tudi mnogo ljudi, ki jo imajo, pa bežijo od doma.
Story: Si s Klemnom želita otroka?
Uf, Klemen bi ga imel že včeraj. (smeh)
Story: Kakšna oseba oz. partnerica ste?
Naučila sem se, da 'so osebe, ki mislijo, in osebe, ki čutijo'. Jaz čutim vse in vsakogar v prostoru. Sem oseba z ekstremno močnimi čustvi. Ko sem vesela, lahko neznancu skočim v objem, ko sem žalostna, se počutim, da sem z eno nogo že v grobu. Ko sem jezna, sem mali psiho. (smeh) A nikoli ne gojim zamer in hitro pozabim. Ne maram neke jeze v sebi, ker vem, da trpim samo jaz in nihče drug. Poznam ogromno ljudi in z vsemi sem v prav prijetnih odnosih. A hkrati sem oseba, ki gre na pet pijač letno, neki površinski pogovori me 'ubijajo'. (smeh) To vedo vsi, a to povem na tako simpatičen način, da mi nihče nikoli ne zameri, ker jim je hkrati jasno, da bom prva v vrsti, če bo kdo kdaj karkoli potreboval. Potem pa je tu nekaj tistih 'mojih ljudi', ki jih imam neopisljivo rada, in oni to vedo in zanje dam vse na tem svetu.
Story: Menite, da ljubezen traja vse življenje, ko človek najde boljšo polovico?
Trudim se, da sem sama seštevek obeh polovic, ker se mi zdi tvegano, da je moja celota odvisna od drugega človeka, čeprav mi to včasih ne gre najbolje od rok. Ljubezen traja, dokler pač obstaja to čustvo. Res pa je, da je utopično pričakovati, da bomo partnerja ves čas ljubili z enako intenziteto. Nihanje čustev je naravno. Pride dan, ko ne maram niti sebe, kaj šele njega, in pride dan, ko ga ljubim toliko, da kar boli.
Story: Koliko ima partner pravico posegati v življenje drugega in ga spreminjati? To se namreč velikokrat dogaja. Bi sami dopustili, da bi vas partner spreminjal?
Naučila sem se, da lahko spremenim samo sebe. Najraje tako, da me za to ne prosi partner, temveč sama čutim to potrebo. Občutek imam, da je partner v napačni zvezi, ko želi pretirano spreminjati neko osebo. Ko sem bila mlada, razočarana punca, mi je mami rekla: "Tina, če te ima rad, te bo imel rad točno tako, kot si. Če ne čuti tistega, kar bi moral, se lahko oviješ v celofan, pa ne bo pomagalo." In točno tako je.
Story: Kakšen je glede tega Klemen? In kaj vam je na njem tako všeč?
Njegova kraljica sem. Tak občutek ti da lahko le moški, ki je res iskreno samozavesten. In to je šarmantno, zato je on posledično moj kralj.
Story: Videli smo, da sta se preselila v hišo, čeprav ste že nekaj časa živeli tudi v svojem gospodinjstvu. Kako sta naredila ta korak?
Že od začetka sva živela skupaj, če je to to, ti ni treba čakati. Če to ni to, pa se lahko vedno odseliš. Meni osebno je bilo najlepše, ko sva iz hiše naredila dom, ki ima dušo. Tisto toplino, zavetje. Še posebej, ko sva uredila letni vrt in prijatelje povabila na piknik.
Story: Vidi se, da znate tudi uživati, čeprav oba trdno garata tudi na poslovnem področju. Si medsebojno pomagata?
Veliko delava skupaj, a obenem ravno toliko narazen, da ohranjava svobodo. Potovanja združujeva s poslom, ker sva si oba zastavila cilj, da ne želiva biti omejena na ure v dnevu in na določen kraj. Včasih mi paše, da s figo na glavi štiri dni ne stopim iz hiše, spet drugič v štirih dneh zamenjam tri države.
Story: V zadnjem času sta res obiskala ogromno držav, jih sploh še lahko preštejeta? Kaj vama pomenijo te trenutki?
Res sva bila aktivna, delovna in radovedna ter doživela toliko prigod, tako da se ne čudim, da je včasih edino bitje, katerega družbo si želim, moj pujs Marino. Obiščem njegovo kraljestvo pod Zemonom, gledam, kako hrusta peso, eno rečeva in to je to. Drugače pa ja, v tem letu sva bila že v 16 različnih državah. A ne doživljam jih kot turist, pač zamenjam lokacijo na Zemlji. Rada se vrnem v Slovenijo, doma je najlepše, a rada tudi potujem. Ko sem 'izgubljena' na drugem koncu sveta, med neznanci, občutim neki mir in sem nekako bolj 'sama s seboj'. Tak dober, svoboden, fajn občutek je!
Besedilo: Mihaela M. Kocbek \\ Foto: Helena Kermelj, osebni arhiv
