Tina (Kmetija išče lastnika) Tina, prva ženska, ki je izpadla iz resničnostnega šova Kmetija išče lastnika, je svoje življenje začela slabo, a prepričana je, da jo čakajo prijetnejši časi.
V šovu so največkrat omenjali vaše pretekle težave z drogo, saj ste bili nekoč že na igli. Je kateri od vaših nekdanjih prijateljev tragično končal?
Dva, ki sta bili v tistem obdobju moja najboljša prijatelja, v narekovajih, sta že umrla. Prvi zaradi prevelikega odmerka, drugi pa v prometni nesreči, ampak je bil tudi odvisnik. A takrat se te nevarnosti sploh ne zavedaš, da bi se zato kaj zamislil.
Je tudi vaše življenje že kdaj viselo na nitki zaradi droge?
Ja, ko sem vzela prevelik odmerek. To se je zgodilo štirikrat in šlo je res za las, ampak takrat sploh nič ne razmišljaš.
Kaj vas je rešilo?
Reševalci. Prvič, ko sem se predozirala s tableti, je sledilo pumpanje, našli pa so me na WC-ju. Najedla sem se tablet, hotela sem biti zadeta, ampak sem jih pojedla preveč in sem na WC-ju omedlela. Z rešilcem so me peljali v bolnišnico, dobila sem cevko v usta in 'tenk tenk tenk' so tabletke padale ven. Trikrat pa sem vzela prevelik odmerek heroina. Če bi bila takrat sama, me ne bi bilo več. Navadno nas je bilo več in smo se skupaj zadeli. Enkrat samkrat sem ostala v bolnišnici, sicer pa pridejo le reševalci in ti dajo injekcijo adrenalina, da prideš k sebi.
In potem?
Nič, rečeš hvala lepa in adijo. Pošljejo te domov.
Odvisnosti ste se poskušali tudi rešiti, prvič neuspešno.
Ja, pri 21 letih sem bila na detoksikaciji, takrat sem bila dva meseca čista, in ko sem se prvič po tem zadela, sem vzela prevelik odmerek, ker nisem računala, da je moje telo prečiščeno in da ne potrebujem toliko. Omedlela sem in takrat je bilo hudo, prišli so reševalci in me oživljali. Sicer pa sem samo prvič, ko sem vzela prevelik odmerek, pristala v bolnišnici in le takrat je prišel potem psiholog. Pa še ta me je spraševal le, zakaj sem delala samomor. Razložila sem mu, da nisem, da sem se hotela samo zadeti. Pravzaprav ti kaj veliko ne pomagajo, le govorijo, da moraš na zdravljenje.
Vaša želja je še vedno imeti turistično kmetijo, kjer bi pridelovali konjske specialitete, hkrati pa bi imeli pse, mačke in konje na pašniku. Ste torej ljubiteljica konj; bi jih potem zaklali?
No, konj ni hišni ljubljenec; tudi kravo in prašiča imamo v štali in ju potem zakoljemo. Na Jelenovem grebenu v Podčetrtku se na primer jeleni prosto sprehajajo, potem pa v gostilni dobiš jelenov medaljonček na krožnik. In to je zelo priljubljena gostilna! Verjamem, da marsikdo, ki bi šel jahat konja, potem ne bi šel na kakšno konjsko specialiteto, mogoče pa bi kdo prišel prav zaradi konjskega mesa. Take ponudbe v naših koncih, v Zasavju, ni.
Obvladate tri jezike, italijansko, angleško in nemško, in želite si najti službo v turizmu. Pa je turizem razvit v vaših koncih?
Imamo Ajdovski gradec in grad v Sevnici, ampak se ne dogaja veliko. Na gradu so kakšna razstava in civilne poroke. Tam je tudi neka kavarna, ki ima odpiralni čas le tri ure na dan, je pa škoda, saj je grad odlična razgledna točka.
Kaj pa menite o tem, da odvisnik vedno zamenja eno odvisnost za drugo? Imate tudi vi kakšno drugo odvisnost?
Vse je bolje, kot spuščati kemijo v telo. Mogoče so zdaj moja odvisnost cigarete. Kadim še vedno, tega se nisem odvadila in se niti nisem nikoli želela odvaditi. Pokadim 20 cigaret na dan. Odvisno tudi od situacije. Mislim, da ima človek lahko tudi kakšno razvado. Zelo rada delam na vrtu; doma imam svoj del vrta, rada grem na rolerje, rada klepetam s prijatelji, spoznavam nove ljudi. Drugih razvad nimam, da bi šla v skrajnosti, tudi hribolazništvo me ne pritegne. Rada smučam, v ekstreme pa ne grem.
Pijete alkohol?
Ja, poleti rada spijem kakšno pivo zvečer, če gremo na kakšno zabavo ali piknik. Da bi pila iz obupa ali slabe volje, to pa ne. Alkoholu se nisem popolnoma odrekla in ne bojim se, da bi ponovila pot: alkohol, trava, droga in na koncu spet igla.
Na forumih je veliko negativnih odzivov o vas kot o nekdanji odvisnici. So pa tudi nasprotni, naj vas spoštujejo in naj pazijo, da njihov otrok ne zapade v drogo. Imate kakšen nasvet za starše, kaj narediti, da se to ne zgodi?
Tega se ne da preprečiti tako, da otroku rečeš: To pa ni dobro za tvoje zdravje, ne počni tega. Že v zgodnjih letih je pomembno, da se z otrokom vzpostavi odnos zaupanja. S tem še bolj spoznavaš otroka, njegove gibe, razpoloženje in lažje ugotoviš spremembe. Če bi obstajala formula, potem ne bi bilo več odvisnikov. Če se to že zgodi, je treba najti pravo mero, ne zagnati totalne panike, kot da je konec sveta, ker ni. Zame je bil to začetek življenja. Najti je treba pravo mero umirjenosti, se usesti in pogovoriti. Dati otroku vedeti, da se svet ni sesul, če je naredil napako, da je vsa družina z njim, da mu pomaga.
Veliko družin se zaradi tega razdre.
Če zakon razpade, ker je otrok odvisnik, potem to po mojem mnenju že ni bil pravi zakon. Zakon mora temeljiti na drugih stvareh, ne pa na tem, ali bo otrok zdrav ali ne. Meni so starši postavili ultimat – ali greš v komuno ali pa na ulico. Takrat se mi je zdelo, da me ne marajo, da jim je vseeno zame, zdaj pa pravim: Hvala bogu!
Ste verni?
Sem. Tele križe imam iz komune. Nisem sicer vzoren vernik, ki hodi vsako nedeljo k maši. Ne maram ljudi, ki hodijo v cerkev samo zato, ker je božič ali velika noč. Odkar sem prišla iz komune, še nisem bila v cerkvi in tudi za veliko noč nisem bila, ker vera ni zaveza, da moraš v cerkev zato, ker je praznik. V cerkev se grem pomirit, tudi pri spovedi nisem bila že zelo dolgo. Verjamem pa, da je tam zunaj nekaj nadnaravnega.
Doma upoštevate verske običaje?
Ja, doma molimo pred jedjo. Mami in oče sta zelo verna, zato. Ne vem, ali bom to prenesla, ko bom živela sama, ker pa še živim pri njih,
to spoštujem.
