Po zgodbo o uspehu prav posebne ženske smo tokrat morali onkraj naših meja, na Hrvaško. Ne zato, ker jih pri nas ne bi bilo dovolj, temveč zato, ker se Tina Kolovrat trudi prav ti dve državi povezati tako v promociji regije kot tudi v prihodnjih priložnostih na področju e-mobilnosti. Story se je tokrat na klepetu ustavil pri ženski s številnimi poslovnimi izkušnjami in razmišljanji, ki so tudi nas spomnile, da je resnično vse mogoče.
Story: Ste izredno podjetna in uspešna ženska. Se sebe že od nekdaj spominjate kot takšne, ste od nekdaj imeli ambicije za uspehe v poslovnem svetu?
Moj cilj je od nekdaj bil, da bi delala to, kar imam rada in bila v tem najboljša. Verjela sem, da bo zasluženi uspeh sledil. Menim, da je to edini način, da se lahko kakovostno opravi neko delo, čeprav mislim, da gre večina ljudi po ravno nasprotni poti. Zadajo si cilj, ob tem pa so celo slepo ambiciozni v doseganju tega cilja, čeprav kakovost njihovega dela tega sploh ne podpira.
Story: Kako pa se spomnite svoje poslovne poti. Kje ste začeli in kako hitro ste napredovali?
Začela sem še kot študentka. Po izobrazbi sem namreč krajinski arhitekt, takrat pa sem začela honorarno delati za Clarins, francosko kozmetično blagovno znamko, kjer sem od promotorke in vodje usposabljanja napredovala do položaja vodje blagovne znamke in pozneje tudi vodje regionalne prodaje in trženja za različne blagovne znamke, kot so Kenzo, Gucci, Versace, Lancôme in La Prairie. Napredovanje v podjetju je prišlo zelo spontano. Kot sem omenila, je bilo zame vedno najbolj pomembno to, da sem svoje delo kakovostno opravila, kar so ne nazadnje prepoznale tudi blagovne znamke, ki bi me sicer vsake dve ali tri leta prestavile na drugo delovno mesto.
Story: Kateri je bil vaš prvi velik izziv – glede na to, da ste začeli zelo mladi?
Rekla bi, da se je to zgodilo, ko sem naredila prvi veliki premik z enega poslovnega področja na popolnoma novo, na področje e-mobilnosti in organizacije Nikola Tesla EV Rally 2014, relija električnih vozil v državah brez obstoječe infrastrukture in majhnim številom električnih vozil. Skoraj vsi so bili prepričani (vključno z mojim možem), da smo nič manj in nič več kot nori. Na srečo smo se povezali s številnimi vodilnimi partnerji na področju e-mobilnosti v Sloveniji in na Hrvaškem, ki so priznali naš projekt in nam izkazali podporo, kar je bilo super glede na to, da smo pripravljali in delali nekaj novega. Ko te drugi prepoznajo, je zadovoljstvo ob uspehu še večje.
Story: Kaj pa je bila najboljša šola, ki ste jo dobili v življenju in v poslu?
Tako v življenju kot tudi v poslu sledim enakemu načelu: biti moraš iskren sam do sebe in delati to, kar imaš rad. Ne smeš se ozirati na to, kar drugi govorijo in kaj si drugi mislijo. V preteklosti sem tudi sama mislila, da je potreben kompromis, ampak zdaj je zame to le 'grda' beseda. Kompromis se velikokrat pretvori v žrtvovanje in mislim, da se v trenutku, ko začneš delati nekaj, česar v resnici ne želiš in v kar ne verjameš, tudi sam določiš, da ne moreš živeti dobro, s tem pa trud postane nesmiseln.
Story: Številne ženske se odločajo med kariero in družino. Pa je takšno odločanje resnično potrebno ali je mogoče imeti oboje?
Mislim, da ni treba izbrati med karierno potjo in družino, je pa težko uravnavati med njima. Predvsem morate imeti veliko podporo moža in staršev. Sama sem začela delati, ko je Lola imela 14 mesecev. Do takrat sem bila stoodstotno osredotočena nanjo, ampak po letu dni doma sem začela kljub neskončni ljubezni do otroka pogrešati svoje delo. Čeprav resnično gre za največjo ljubezen na svetu, mi je zares manjkalo poslovnih izzivov. Moj prehod s porodniške na delovno mesto sicer ni bil travmatičen, kot se je to zgodilo nekaterim mojim prijateljicam. Srečo imam, da delam v svojem podjetju in da sem to lahko storila takrat, ko mi je ustrezalo. Prva ločitev od nje se je sicer zgodila s petdnevnim oddihom s soprogom, ko se je vse začelo in končalo s solzami. Mojimi, ne njenimi. (smeh)
Story: Sicer pa je vaš mož tudi vaš partner v poslu, kajne? Številni se bojijo z zakoncem sodelovati tudi na poslovnem področju, kakšna pa je vaša izkušnja?
Če sem iskrena, se nikoli več ne bi odločila za ta korak. Ko delate skupaj, se posel nikoli ne konča. Sicer ne vem, ali gre to na račun tega, da projekti, pri katerih sodelujemo, niso ravno tipični ali je posel, v katerem smo, takšen, v vsakem primeru pa je težko narediti mejo, do kdaj sva poslovna partnerja in kdaj zakonca. Zlasti če imava različne poglede na trenutne okoliščine. Sicer pa sva se v zadnjem letu tudi midva poslovno malo razdvojila, ker soprog živi na dveh naslovih, med Zagrebom in Amsterdamom, saj imava tam podjetje, ki se ukvarja s projekti, vezanimi na e-mobilnost. Super je, da se nama zdaj delovne obveznosti le delno prekrivajo, ta krajevna oddaljenost pa dobro vpliva tudi na ljubezen, saj se med odsotnostjo začneš pogrešati in želeti partnerjeve družbe.
Story: Kako pa vseeno naredite ločnico?
Preden sva postala starša, je bilo to še težje, ampak spomnim se, da sem takrat uvedla pravilo, da se po 18. uri ne pogovarjava več o poslu. Tega se poskušava držati, in tudi če se pregrešiva, naju hčerka hitro spomni na to. Res je pametna in radovedna in zahteva, da se ji namenja vsa pozornost, kar je pravzaprav super, saj je treba vedeti, kje so meje.
Story: Kaj pa je po vašem mnenju stvar, ki jo mora ženska v poslovnem svetu imeti?
Mislim, da pogum. Ženske v poslu velikokrat postanejo agresivne, ker mislijo, da bodo s tem moškim pokazale, da so prav toliko sposobne kot oni. Na drugi strani pa so včasih veliko preveč skromne in nimajo poguma, da bi se postavile zase in si prizadevale za pošteno zasluženo nagrado. Treba se je zavedati svojih prednosti in tega, kaj lahko ponudiš, obenem pa zavrniti ponudbe, ki niso dovolj dobro plačane in nagrajene. Ženske iz strahu velikokrat naredimo prav to. Strah je sicer nekaj najslabšega v življenju, saj nam preprečuje, da bi izkoristili svoj pravi potencial. Tega nikoli ne bi smeli početi.
Story: Posel je še vedno večinoma v moški domeni. Ste imeli kdaj kakšno neprimerno izkušnjo v tem kontekstu?
Osebno se nikoli nisem znašla v neprijetnem položaju, če govorimo o šovinizmu in seksizmu. Sama sem izredno dobro sprejeta na področju, na katerem delam, čeprav je v sektorju e-mobilnosti 95 odstotkov moških.
Story: Zelo ste zavzeti, ko beseda nanese na promocijo Hrvaške. Katera je vaša najljubša skrivnost Hrvaške?
Ko pridem na Hrvaško, me vedno znova očara lepota moje države, saj lahko na tako majhnem prostoru najdeš toliko raznolikosti. Od notranjosti do šest tisoč kilometrov dolge obale. Najbolj pri srcu mi je Istra, predvsem notranjost, najbolj dobro čuvana skrivnost pa Kornati. Nič se ne more primerjati s sončnim zahodom, ki ga občuduješ z jadrnice, ali z restavracijo, v kateri jeste ribe, ki so pred le nekaj trenutki še domovale v morju.
Story: Delate na toliko različnih področjih. Je še kaj, česar niste poskusili, pa bi radi?
Nikoli ne veš, kam te življenje odnese. To je pravzaprav lepota življenja. Prepričana sem, da se bo v prihajajočih letih pred menoj znašel še kakšen nov izziv, več o tem pa lahko spregovorimo v kakšnem drugem intervjuju. (smeh)
Napisala Kaja Milanič, fotografije osebni arhiv, Primož Predalič
