Prejšnji teden smo našo najboljšo alpsko smučarko Tino Maze v Kranjski Gori obiskali tudi iz uredništva revije Lea in na s soncem obsijanem smučišču poklepetali o njenih prihajajočih načrtih.
Preberite si, ali jo bomo še lahko spremljali na tekmovanjih svetovne ravni in čemu se posveča v tem letu, ko si je od bele karavane vzela kratek oddih.
Tina, po 15 letih ste nekako zamenjali vlogo. Namesto na tekme ženskega smučanja ste se zadnjič odpravili na moško tekmo v Kitzbühel. Ali morda zdaj na smučanje gledate kaj drugače?
Glede nove vloge lahko rečem, da rada govorim o stvareh, ki jih poznam. Ne bi rada govorila neumnosti, zato se mi zdi pametno, da ostajam v športu, ki ga poznam in doživljam. V Kitzbühlu sicer nisem nastopila kot novinarka, tam sem bila podpornica slovenski ekipi in Andrei, ker z njimi sodeluje. Res sem vesela, da sem vsaj enkrat videla to tekmo, da sem doživela smučanje, ki je nekako hollywoodsko in izredno dobro organizirano. Kaj takšnega se je v ženskem smučanju nekajkrat zgodilo v Zagrebu, kjer je bila tekma organizirana na tej ravni, je pa res, da če organizator pripelje dve ali tri hollywoodske zvezde, se avtomatsko zgodi drugačno vzdušje.
Pri smučanju je torej na eni strani blišč, na drugi pa gladiatorstvo. Letos smo zaradi poškodb 'izgubili' kar nekaj dobrih smučarjev, kar je v resnici slabo za ta šport, kajne?
Se strinjam. Tudi sama sem šokirana nad tem, kar se dogaja, in poskušam analizirati, zakaj je tako. Prav zdaj pripravljam tudi blog, ki sem ga sicer začela pisati pred dvema dnevoma, ampak vzroki so lahko najrazličnejši, tako da mi ga še ni uspelo končati. Mislim pa, da bo moje razmišljanje pomagalo pri razlagi, zakaj se poškodbe dogajajo. Če samo pogledamo – družabna omrežja so bila pri meni velik moteči element, po drugi strani pa 'beg' od realnosti. Ker se tam nekako sprostiš in pišeš, izražaš mnenje, dobiš pozitiven odziv in stvari te hitro zasvojijo. Potem so tu še tehnologija in materiali, ki gredo v ekstremno smer, ampak potem, ko prideš na takšno progo, kot je v Kitzbühlu, kjer je tako in tako že vse zelo ekstremno, bi bilo morda bolje, da imaš manj ekstremen material ... Kot pravim, res gre za skupek dejavnikov, ki pri tem igrajo veliko vlogo.
Vemo, kaj vam je v preteklosti pomenilo prizorišče tekmovanja v St. Moritzu, vemo tudi, da ste se tja radi vračali. Letos se tja odpravljate v vlogi strokovne sodelavke v cilju. Kako gledate na to švicarsko prizorišče?
Kot sem rekla, se v tej vlogi odlično počutim. Govoriti o nečem, kar tako dobro poznaš, je zelo domače. St. Moritz poznam, vem, kakšna je proga, čeprav so jo nekajkrat spreminjali. Zanimivo mi je v tej novi vlogi opazovati vsakega tekmovalca posebej in videti, kakšne so situacije, kako se pripravlja, kje ima rezerve ... Prej sem se ukvarjala samo sama s sabo, ker vrhunski šport to tudi zahteva, ta nova vloga pa je nekako razbremenjujoča. Končno nisem jaz tista, s katero se ukvarjam, ampak lahko le opazujem druge in s svojimi izkušnjami napeljem kakšen zanimiv pogovor. Eurosport ima res dober slogan – Fuel your passion – ker mislim, da je strast res najpomembnejša stvar, ki jo šport od tebe zahteva. In če bom lahko skozi svoje komentarje in pogovore s tekmovalci to tudi predstavila, potem je to zame užitek.
Letos boste na svetovnem prvenstvu komentatorka – se morda prihodnje leto vidite spet na smučeh?
Nimam vizije za tako daleč. Ta moja ideja o nadaljevanju še zori. V določenih stvareh se sploh ne vidim več, zdaj, ko smučam na prostem, mi je všeč sproščeno gibanje, ki ga lahko razviješ pri prostem smučanju. Sicer ga lahko razviješ tudi pri smuku ali superveleslalomu, medtem ko pri slalomu in veleslalomu ne. Na slalom zdaj gledam kot zabijanje v eno stvar, ki te moti na poti do cilja, in moram reči, da mi to ni preveč pri srcu. Superveleslalom in smuk pa ja, ampak če hočeš to delati, moraš trenirati tudi drugo. Ideja o tem, kaj in kako, še zori.
Kaj pa diploma?
Diploma gre v pravo smer, dejstvo pa je, da potrebujem čas za to. Recimo tri strnjene tedne dela, brez dogodkov in obveznosti, ki jih imam. Seveda to z veseljem počnem, ampak diploma me zahteva v celoti, ker lahko le tako razvijem neko razmišljanje in ga prenesem na papir. Delam v tej smeri in si želim končati do aprila.
Rekli ste, da ideja zori, hkrati pa omenili zavore ... Je torej kakšna možnost, da se vrnete?
Če hočeš smučati veleslalom, bo treba delati vse, razen slaloma. Je pa res, da sem bila navajena na ta ritem in to spremeniti je seveda drugače.
Pa če še nadaljujemo – ali ste si dali morda kakšne terminske okvire? Recimo, do kdaj se boste odločili za naslednji korak in do kdaj bo zamisel zorela?
Vedno čakam, da mi ljudje določijo termine. Želim si, da bi mi nekdo rekel, do takrat moraš povedati, pa mi nobeden ne reče. (smeh) Rada imam roke, tudi za diplomo sem rekla mentorjem, naj mi povejo, do kdaj naj jo napišem, a so mi rekli, naj si sama določim. Jasno je, da ne morem ljudi puščati v dvomih, ker si želim še vedno ukvarjati s smučanjem, želim si še smučati. Pogrešam smučanje, pogrešam zavoje, tekmovalnost ... Tega 'zabijanja' v količke pa žal ne.
Če želite tekmovati, pa morate verjetno že veliko pred začetkom sezone začeti trenirati, kajne?
Absolutno. Če si ne zastaviš, da boš tekmoval, ne potrebuješ vrhunskega programa, ampak je dovolj, da se samo vzdržuješ v dobri kondiciji. Torej da sem ves čas pod budnim očesom Andree in da se naprej izkoristijo moj potencial, občutki, ki jih doživljam in jih lahko delim s tekmovalkami in podjetji, ki delajo v smučanju.
Koliko pa ste zdaj telesno aktivni?
Zadnje čase sem toliko smučala, kot prej nisem, ker sem vedno trenirala. Pri prostem smučanju pa narediš ogromno. Bila sem na testu smuči, preden sem šla tja, sem se fizično pripravila, ker moji zavoji zahtevajo fizično pripravljenost. Zdaj hodim v fitnes, naredim trebušnjake, delam na zadnji loži. Ko grem na teren, se moram ogreti, ker moje telo to preprosto potrebuje, da preventivno preprečujem poškodbe. Nisem se še nikoli poškodovala in tudi zdaj se ne želim. Smučanje je zahteven šport. Sploh ko ga znaš, ko ga imaš v glavi in znaš zavoje – glava ti reče, da moraš tako narediti, in telo temu sledi, tudi če ni pripravljeno za to. Kolena so me zadnje čase kar bolela, ker nimam toliko mišične mase, kot sem jo imela prej.
Zdaj ste imeli čas tudi za druge stvari. Vas je kakšna stvar toliko pritegnila kot alpsko smučanje?
Letos poleti sva šla z Andreo na Cinque Torri (gorovje v Dolomitih, op. a.). In to je bil res najlepši dan. Bilo je tako, kot bi zmagala na olimpijskih igrah, ker je priti tja gor ... sicer sem bila pred tem spodaj eno uro z izpadi, jokala sem, zakaj moram delati to ... ko prideš na vrh, pa je občutek nepopisen. Te stvari so me res navdušile in upam, da bomo tudi letos še kaj ponovili. Vedno imam asociacijo na trening in težko je tako hitro preklopiti na normalno življenje.
Ali kdaj sanjate o smučanju?
Ne, nikoli.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču