Tina Pavlin je sodobna umetnica, ki poleg šivanja oblikovalskih oblačil z unikatnimi potiski obvlada še kostumografijo, strastno pa se predaja tudi risanju in slikanju.
Kako bi opisali svoje ustvarjalne začetke oziroma kdaj ste se prvič zavedeli, da ste ustvarjalna duša in da brez ustvarjanja v vašem življenju ne bo šlo?
Kdaj sem se zavedela te ustvarjalnosti ... Hm, rekla bi, da v obdobju osnovne šole, kjer je bil likovni pouk nekaj enostavnega. Potem še to, ko sem kar začela zbirati različne papirje z različnimi teksturami in strukturami, seveda so sledili tudi kamni, na morju sem vedno iskala zgodbe v njih. Kdaj pa sem ugotovila, da bo to moje življenje, hm … Ne vem, ali bi lahko rekla, da to veš. Potrditev sem dobila v obdobju dijaških in pozneje študentskih del, kjer so mi bile stvari zanimive, ampak vedno sem se vrnila k skicirki oziroma pozneje k tiskanju in šivanju.
Kdo pa vas je naučil šivati?
Mislim, da me je naučila stara mama, ker je imela več časa kot oče, ki je tudi znal kaj zašiti, in seveda je imel slavno Bagatovo Ružo (star šivalni stroj Bagat Ruža je v svojem času osvojil številna srca jugoslovanskih šivilj, op. a.), ki jo še danes uporabljam.
Kaj pa ste šivali?
Najprej je bila kakšna oblekica za punčko, potem v osnovni šoli sem si zašila krilce iz džinsa z resicami.
Kaj pa danes, kako bi opisali slog svojih kolekcij – kaj je značilno za kose, ki jih ustvarite?
Slog … Vse je preveliko, kolega iz Zoofe se šali, da jaz naredim eno serijo oblačil, on bi iz iste metraže naredil dve. (smeh) Kroji so precej preprosti s kakšnim zanimivim detajlom, pa seveda potiski, ki se zgodijo, ko imam oblačilo skrojeno. Nanj s tehniko sitotiska potiskam elemente, ki tvorijo grafiko.
Kaj pa kroji – videti so zelo preprosti, a kosi vseeno izražajo nekaj posebnega, samosvojega. Kako to dosežete?
Ja, kroji so enostavni, potem so ti detajli, ki pridejo z blagom – recimo črte je fino malo nagubati, da se naredi ali valovanje ali zamiki, da niso samo črte. Potem pa, če črte dovolijo grafiko, jih še hitro potiskam.
Je res, da se oblačite zgolj v črno?
Ja … Vendar sem lani dodala malo rdeče in bele. Pa drugače, če fizično zmešamo barve – seveda v pravih razmerjih –, dobimo črno, tako da v črni so vse barve. (smeh)
Vas navdihuje svoboda?
Bi rekla, da me navdihuje mati narava.
Je morda ravno ta navdih za številne ptice v vaših umetniških delih?
Ta svoboda je prišla kot ena varianta pri pticah. Nekako skozi ptice in tudi pri drugih risbah, grafikah, izražam emocije. In ja, te ptice, polne svobode, so prišle v hribih, ko se glava izprazni, telo zadiha in potem pridejo one ...
Kako pa se lotevate novih kreacij, kakšen je ustvarjalni postopek, je svoboden – gre od skice naprej ali poteka kako drugače?
Nove kreacije se rodijo iz skice na papirju, kdaj iz samega blaga in nekaj improvizacije, kdaj pa se zgodi tudi kakšna napaka, ki je lahko zanimiva. Če pa delam po temi, moram izbrati določen material, ki pade ravno prav mehko ali trdo, ki se sveti ali ne ...
Ali taki postopki izdelave delujejo tudi v kostumografiji ali tam veljajo drugačna pravila?
Pri kostumografiji, na primer za sodobni ples, se pozanimam, kakšen je naslov oziroma kaj hočejo povedati … Kakšna je zgodba, ali potrebujejo kakšen del telesa bolj odkrit ali zakrit, pa seveda pri plesu je treba upoštevati, da je vse bolj prožno kot na primer v teatru.
Tudi slikanje je vaša velika strast, je večja, močnejša kot šivanje oblačil in kostumov?
Risanje in slikanje sta mi zelo blizu in super mi je to povezovati z oblačili, tako da imam obe ljubezni združeni.
Tudi nekaj razstav vaših likovnih del je za vami, katera je bila do zdaj vam najpomembnejša?
Izmed razstav bi omenila Mednarodni festival likovnih umetnosti v Kranju, kamor me že več let zapored povabi Klavdij Tutta. Fantastično je razstavljati v družbi takih velikih umetnikov. Lani sva razstavljali tudi z Mirando Rumina, ki je zastavila projekt Med velikani/Among the great ones, kjer njene slike svetovnih velikanov pošijem, Miranda pa potem zaključi zgodbo s svojo tehniko.
Imate morda še kakšno željo, ki bi si jo radi izpolnili v povezavi s slikanjem?
Skoraj vsak mesec se rodi nova slika in to je potencial za novo razstavo.
Ne bojite se sodelovanja z drugimi ustvarjalci, na primer sodelovanja z že omenjeno Zoofo in Recyclemanom – kaj vam pomeni združevanje moči z drugimi umetniki?
Sodelovanje z drugimi oblikovalci je seveda dobra rešitev, ker sama zagotovo ne bi mogla imeti prodajnega prostora na taki lokaciji v Ljubljani oziroma bi bil stroškovnik na koncu meseca verjetno drugačen. Z Dalaj Eegolom pa sodelujeva pri njegovem projektu Recyclemana, to se je zgodilo s sitotiskom in njegove ilustracije sem skombinirala s svojimi kroji, pa so se zgodile nove zabavne zgodbe.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj