Zdaj, ko se je največji medijski vihar umiril, Tina Trstenjak, serijska zmagovalka, ki je po vrsti osvojila evropski, svetovni in olimpijski prestol v judu, počasi zbira vtise.
Pa saj to je Tina. Čestitamo!
O tem, kakšno je njeno življenje po vrnitvi iz Brazilije, smo se prepričali v njeni družbi, ko nam je razkazala priljubljen kotiček v svojem rojstnem kraju, Stari grad Celje. Prav zanimivo je bilo spremljati ljudi, ki so jo najprej premerili s pogledom, tako kot človek v nekaj trenutkih preleti vsakega mimoidočega. Nato pa so obstali, se še enkrat obrnili in na glas izstrelili: »Pa saj to je Tina. Čestitke za medaljo!« Najboljša judoistka sveta je z veseljem ustregla njihovim prošnjam po skupnem fotografiranju: »Ja, to se je po vrnitvi iz Brazilije gotovo spremenilo. Ljudje me na cesti zdaj bolj prepoznavajo. Vse vtise pravzaprav še zbiram. Tudi tiste s sprejema v domačem kraju. Res so nas izjemno prisrčno sprejeli.«
V družbi Teddyja Rinerja
Zdaj, ko uživa nekaj dni zasluženega dopusta, ima Tina Trstenjak priložnost, da se spomni adrenalinskega dogajanja na igrah v Riu, kjer so čestitke deževale z vseh strani. Ker pa je bil njen uspeh krona v izjemno odmevni seriji zaporednih zmagoslavij na največjih tekmovanjih, se najbolj spominja srečanja s Teddyjem Rinerjem, francoskim judoistom, s katerim imata kot serijska zmagovalca marsikaj skupnega. Riner je namreč med drugimi osvojil kar osem zlatih medalj s svetovnih prvenstev in dve zlati olimpijski odličji. Najboljši je bil tudi v Riu. O obeh bi v Hollywoodu brez težav posneli film po resničnih dogodkih. V filmu o Tini bi seveda pomembno vlogo igral tudi njen trener Marjan Fabjan, o katerem smo v zadnjih dneh prav tako lahko veliko slišali in prebrali. Na našem sprehodu se nam ni pridružil, saj se je ravno takrat odpravil na romanje na Brezje. Ker je tako obljubil. Marjan Fabjan pa je človek, ki drži svojo besedo!
»Marjan je dober, srčen človek. 24 ur na dan razmišlja o tem, kako bi te spravil na vrh. En obraz kaže v telovadnici, drugega zasebno. Je strog, načelen in zahteva disciplino. Toda lahko ga pokličem kadarkoli in vedno mi bo pomagal,« svojega trenerja opiše Tina.
Kaj pa se dogaja za tistimi vrati?
Dobro pa se spominja, da se je začela z judom ukvarjati zato, ker se je mimo centra Judo klub Z' dežele Sankaku na Lopati kot majhna deklica vozila na obiske k babici. »Vedno sem spraševala starša, kaj se dogaja na tistem mestu. Nekega dne sta mi obljubila, da se bomo ustavili in šli pogledat. Mislila sta, da bom na to pozabila, vendar se to ni zgodilo. Tako sem po športni mali šoli, kjer sem spoznavala gibalne osnove, atletiki, plavanju in plesu spoznala še judo.«
Tini je bila pri judu všeč tista posebna aura, ki obdaja borilne veščine, oziroma občutek za čast: »Vedno smo se morali drug drugemu prikloniti, izkazati spoštovanje. Na začetku mi je bil všeč tudi zabaven, igriv pristop. Res je, da moji mami sprva ta šport ni bil najbolj pri srcu, vendar ga je pozneje sprejela.«
Spoštovanje drugih otrok pa je kmalu izkusila v osnovni šoli, kjer so se je kakšni preveč navihani sošolci raje izognili, saj so vedeli, da z deklico, ki trenira judo, ni dobro zobati češenj. Sama bi danes borilnim veščinam v šolah dala več prostora: »To je šport, ki te nauči samodiscipline in spoštovanja do drugih. Po drugi strani so zelo koristne tudi osnove samoobrambe. Otroci pa se naučijo tudi pravilno pasti, kar močno zmanjša možnost za poškodbe pri padcih. Šport ti da tudi tisto ciljno usmerjenost. Sama sem bila že v veliki tekmovalni krizi, ko mi ni šlo; za tri mesece sem nehala trenirati. Nato sem se vrnila. Pri tem so mi ključno pomagali cilji, ki sem jih imela pred očmi.« Vse skupaj je pravzaprav težko razumeti nekomu, ki tega športa ne pozna od znotraj. V zakulisju se namreč skrivajo številne podrobnosti, s pomočjo katerih tekmovalka oziroma tekmovalec vse skupaj sestavi v pravi mozaik. Ne gre le za lastne napore, temveč tudi za ogromen vložek trenerja in drugih, ki so v vlogi sparing partnerjev ključni za uspeh. Glede na zahtevne urnike tako ni presenetljivo, da tekmovalci živijo skupaj kot velika družina, nad katero bedi Marjan Fabjan.
Z Marjanom bova naredila nov načrt
V dneh po olimpijskih igrah slovenska šampionka še ne razmišlja o svoji prihodnosti. To bosta začrtala skupaj s trenerjem, po koncu zasluženega dopusta, ki pride še kako prav. Judo je namreč šport, kjer sezona traja vse leto. Povprečen Slovenec si tako pravzaprav težko predstavlja, kakšna odrekanja so potrebna za uspeh. Pogovor o hobijih, obiskih morja, kaj šele drugih zanimivih destinacij med počitnicami, dopustih in kar je še takih tem, je pravzaprav zelo kratek in omejen.
»Za hobije, počitnice in podobno ni bilo časa. Proste trenutke sem najraje preživljala v naravi. Ogledala sem si kakšen film – najraje akcijskega ali kriminalko. Grozljivk ne maram,« v smehu doda sogovornica, ki ima rada tudi knjige z napeto vsebino. Njeno življenje se je v zadnjih štirih letih tako v glavnem gibalo med telovadnico in domačo posteljo. Za takšno pot se je seveda odločila sama, vendar se ji vseeno zdi, da bi lahko imela naša država malce več posluha za vrhunske športnike. Kot je recimo to v Srbiji, kjer dobijo dobitniki medalj tudi posebno rento. Še zlasti ker je evforija ob doseženih medaljah na največjih tekmovanjih pri nas pogosto popolno nasprotje od krute realnosti v času, ko so medijski žarometi ugasnjeni: »Tudi na tem področju mi je bil v izjemno oporo Marjan Fabjan, ki si je v zadnjih letih vseskozi prizadeval, da bi dobila službo. Še lani v vojski ni šlo skozi, ker menda nisem imela primerne izobrazbe. Letos na finančni upravi pa je bilo vendarle vse okej.« Glede svoje morebitne strogosti na novem delovnem mestu pa je zagotovila: »Ne, ni razloga za skrbi, saj ne bom imela tovrstnih pristojnosti!«
Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografija: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču