Primorska pevka Tinkara Kovač spada med najbolj kreativne slovenske glasbenice. V vlogi diplomirane flavtistke, producentke in avtorice glasbe ter besedil s svojimi nastopi dosega velike uspehe tudi v tujini. V tokratnem pogovoru nam je razkrila kar nekaj novosti iz svojega pestrega poslovnega in zasebnega življenja.
Pred dnevi ste pri sebi doma posneli videospot za pesem, ki je 3. septembra letos izšla na kompilaciji priznane italijanske revije Musica Jazz v 20 tisoč izvodih. Si to štejete za velik uspeh?
Pred več kot desetimi leti sem priskočila na pomoč kolegu novinarju z Radia Capodistria, ker mu je crknil avto, ko je peljal priznanega gosta iz Italije v trgovino po istrski pršut. Z njim je bil italijanski producent. Priznani gost iz Italije je bil Sergio Endrigo, producent pa Alberto Zeppieri, s katerim sodelujem že vsa ta leta. Letos me je prav on kot umetniški vodja in producent povabil, da prispevam eno svojo priredbo Endrigove pesmi za kompilacijo. Sergio Endrigo je, za tiste, ki ga ne poznajo, preminuli italijanski pevec, avtor, ki je večkrat zmagal na najpomembnejšem italijanskem glasbenem festivalu Sanremo in bil vrsto let eden izmed vodilnih avtorjev in izvajalcev na italijanski sceni. Potoval in koncertiral je po vsem svetu. Po rodu je bil iz Pulja, zelo zgodaj pa se je preselil v Rim, kjer je tudi zaslovel in se povzpel na sam vrh italijanske glasbene scene. No, takrat, po tistem istrskem pršutu, sem se odločila, da priredim skladbo Madame Guitar, ki sem jo leta 2004 izdala na albumu Enigma. Po tem dogodku sva ostala v stiku, izmenjala sva si nekaj pisem, napisanih na roko. Poslal mi je svojo podpisano avtobiografijo Quanto mi dai se mi sparo? Prevod bi se glasil Koliko mi daš, če se ustrelim? in vsekakor priporočam za branje. Imela pa sva tudi skupna nastopa v italijanski Gorici in v Liguriji, Cinque Terre. Za kompilacijo revije sem v njegov spomin posnela priredbo njegovega največjega hita Canzone per te, ki je zmagal na Sanremu leta 1968. K sodelovanju sem povabila skupino Perpetuum Jazzile, ki so bili takoj navdušeni nad idejo. Ti so svoj del posneli v svojem studiu, jaz pa sem vokalni del snemala v Italiji, v kraju Precoto blizu Vidma, v snemalnem studiu Angels Wing's, kjer sem spoznala krasne ljudi, s katerimi bom zagotovo še sodelovala.
Za pesem ste posneli tudi videospot, ki bo kmalu ugledal luč sveta.
Res je! Videospot smo snemali na gmajni, v Lokvi, kjer živim. Režiserka in scenaristka videospota je Saška Sonja Sagadin, direktor fotografije je Gorazd Kernel, za pokrivalo je poskrbel Sinan Tabič, za obleko Vesna Mirtelj – Vesnish, vizažistka je Tina Borščak. Imeli smo se krasno, sprva nas je sicer dvakrat prestregel dež, ampak smo vztrajali, ker sva si bili z režiserko Saško edini, da so jesenske barve narave nekaj najlepšega. Zgodba videospota je nekakšna nadgradnja in neobičajna izpeljava besedila, ki je sicer v prvi vrsti bilo mišljeno kot ljubezensko besedilo med partnerjema. V videospotu smo besedam pustili, da se naselijo drugam. V, po mojem mnenju, še čistejše oblike ljubezni, ki so materinska ljubezen in ljubezen do lastne divje narave. Večkrat se pošalim, da bi vsak od nas moral v žepu nositi eno volčjo trepalnico kot opomin, da smo nekoč bili živalska vrsta in da se nismo prevečkrat podrejali mislim, češ kaj bodo rekli drugi, kaj od mene pričakuje okolica, kaj moram še vse narediti in česa se naučiti, da bom popoln, in podobne neumnosti. Zgodba v videospotu je vsem nam opomin, da smo lepi taki, kakršni smo, in da, tako kot piše v verzu: v mojem srcu šepeta metulj, ki mu ne pustim, da gre proč – skrbno čuvamo v sebi vse, kar smo. To je harmonija življenja!
Ste navezani na dom ali veliko raje odidete v svet ter se na določenih krajih prepustite uživanju in brezmejnemu ustvarjanju v glavi, ki na koncu porodi odlične projekte?
Lepo je doma. Do Slovenije čutim navezanost, ki je ne bi mogla čutiti do nobenega drugega kraja na svetu. Izjemno rada pa potujem, predvsem prestolnice me zanimajo. Vsakokrat, ko se odpravim na pot, v sebi vem, da bom ob vrnitvi domov drug človek. Vsako potovanje človeka zaznamuje. Na eni strani mu poglobi zavedanje, da vse, kar ima, vedno nosi s sabo. Pred samim seboj pač ne moreš zbežati. Po drugi strani pa je lahko potovanje odlično izhodišče za to, da se nam vrednote postavijo spet na svoje mesto in da se nam duša razrahlja in prečeše z drugačnim naborom glavnikov. Skozi njene vijuge in kanale tako lahko najdejo prostor navdih, nove ideje in zamisli ter drugačno čutenje sveta in sebe v njem.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
