Tinkara Kovač: Moje skladbe nimajo gub

Na točno tistem mestu, v jami Divje babe, so namreč pred 22 leti odkrili najstarejše glasbilo na svetu – neandertalčevo piščal. Tinkara Kovač piše svojo prvo knjižico z naslovom Flavtofonije, posvečeno predstavitvi flavt sveta, in nekaj podrobnosti o tem bo razkrila na koncertu. Njena posebna glasbena gosta pa bosta Gal Gjurin in Boštjan Gombač.

Že pri devetih letih ste zmagali na prireditvi Veseli tobogan, kjer vas je opazil Bojan Adamič in vam ponudil sodelovanje, vendar vam menda starši tega niso dovolili. Zakaj ne?

Starša sta mi pozneje povedala, da sta se tako odločila, ker sta želela ohraniti moje otroštvo in mi omogočiti, da ne bi bila preveč obremenjena. Vendar sem se kljub njuni odločitvi, da se takrat ne preselimo v Ljubljano, ukvarjala z glasbo. Obiskovala sem šolo za jazz, kompozicijo in improvizacijo pri Vladu Batisti, in ko mi je mama nekoč rekla, naj pustim orkester ali bend, sem začela jokati. Odvrnila sem ji, da se ne bom ničemur odpovedala, ker je to moje življenje in moje veselje.

Ste v otroštvu želeli postati flavtistka ali pevka?

Že v prvem razredu osnovne šole sem napisala, da bom glasbenica. Toda težko bi se ločila od flavte ali od petja. Glas je podaljšek moje flavte in nasprotno.

Občudovanja vredno je, da ste tudi avtorica glasbe in besedil. Je pomembno, da ste avtorica skladb, ki jih izvajate?

Da. Glasbeniki se razlikujejo po tem, ali so le izvajalci ali avtorji. Avtorstvo je nad izvajanjem glasbe, se pa eno dopolnjuje z drugim in najlepše, najbolj celostno je, da je nekdo lahko oboje. V svet glasbe sem vstopila, ko sem imela komaj 16 let, in takrat so mi nekateri avtorji rekli, da bodo pisali pesmi zame, čeprav sem že imela svoje skladbe. Prepričevali so me, da bodo na začetku pisali pesmi zame, pozneje pa bom lahko ustvarjala tako, kot si bom želela. To ni bilo dobro za mojo ustvarjalnost, ki pa ni zaradi tega zamrla, pozneje sem začela ustvarjati in snemati lastne skladbe. Začetna pot mi torej v avtorskem smislu ni bila naklonjena, vendar imam do danes kljub temu lep nabor pesmi, ki so v celoti moje. Prav v tem obdobju se rojevajo nove pesmi in pripravljam album, ki bo v celoti avtorsko moj.

Kako težko si je izboriti svoj prostor v glasbenem svetu?

Treba se je zelo boriti, predvsem, ko si mlajši. Moj pristop do glasbe in toka življenja je bil vedno pozitiven. Vedno sem z veseljem sprejela izzive in tudi sodelovanje z drugimi me je veselilo, vendar sem vmes malo pozabila na svoj ustvarjalni tok. Svoje ustvarjalnosti ne smeš zanikati, sicer sčasoma eksplodira kot tempirana bomba. V prvem delu svojega glasbenega udejstvovanja sem veliko časa in kreativnosti usmerjala v koncert­no dejavnost, zdaj pa imam manj koncertov, saj jih skrbno izbiram in so to posebni dogodki.

Pred kratkim ste posneli pesem En objem z Galom Gjurinom. Kako je nastala zamisel za vajino sodelovanje?

Z Galom sva se bolje seznanila pred dvema letoma v okviru Sindikata glasbenikov Slovenije. Z Domnom Gracejem sta me povabila, da postanem predsednica, kar sem z veseljem sprejela. Veliko se pogovarjamo o glasbi in o pogledih na življenje, in to je tisto, kar je pomembno pri glasbenem sodelovanju. Ni pomembno le, kaj kdo zmore in počne v glasbenem smislu, ampak tudi kakšna osebnost je. Pesem En objem je najin prvi duet, ki je nastal ob 100-letnici obstoja Lions Kluba. Sreča in privilegij je, da v življenju najdeš sodelavce, s katerimi lahko ustvarjaš. Gal je izjemno predan in nadarjen glasbenik.

Tudi vi ste zelo nadarjena glasbenica, saj ste ena izmed prvih slovenskih izvajalk, ki se je na odru pojavila z instrumentom in začela ustvarjati avtorsko glasbo.

Najbrž res. Žanrsko sem bila drugačna, saj nisem izvajala pop glasbe v večerni obleki na festivalskem odru, ampak sem že s prvim dnem svoje glasbene poti imela koncerte v živo s skupino. Takrat, v poznih devetdesetih, pa na slovenski sceni tudi ni bilo nikogar, ki bi v pop-roku uporabljal flavto.

Albume izdajate v samozaložbi. Zakaj ste se odločili za samozaložništvo?

Format založb je preživet. Založbe niso več potrebne, predvsem če se obnašajo tako, kot se. Albumi zanje niso več dobičkonosni, zato iščejo druge vire zaslužka zase in posegajo na področja, ki so zakonsko in moralno sporna. Izstopila sem iz tega in sem sama svoj založnik. Obenem sem v zadnjih letih postala mentorica mladim glasbenikom in naravnost uživam v tem. V prihodnje bom izdala dela tudi drugih glasbenikov.

Leta 2009 ste izdali album svojih uspešnic, ki ste jih velikokrat izvajali. Lahko pesmi izvajate z istim žarom kot prvič?

Da. Odločilno je, da skladbe izvajam z različnimi zasedbami. Šele letos se je pojavila pihalna izvedba pesmi Veter z juga, in ko sem jo slišala na vaji, sem imela solzne oči. Vsekakor imam rada vse svoje pesmi, ki so kot moji otroci. Dolgočasno in obrtniško bi bilo, če bi skladbe vsakič izvajala na enak način. Vedno se zgodi nekaj novega, zato jih ohranjam večno mlade, nimajo gub in so še vedno v formi. (smeh) Ko človek pade v primež rutinskih koncertov, izgubi občutek za glasbo, občinstvo, kreativnost in čarovnijo na odru. To se mi ni zgodilo, saj imam krasne koncerte, ki se jim lahko vsakič znova posvetim.

Je družinsko življenje vplivalo na vaše ustvarjanje?

Počutim se srečno in izpolnjeno v svojem življenju. Od nekdaj sem želela imeti otroke. Ko sem bila stara 6 let, sem si rekla, da bom do 28. leta imela prvega otroka, čez nekaj let pa še drugega, in natanko tako se je zgodilo. Otroci so zame velika prednost. Veliko nas naučijo, so osebnosti, ki imajo svoje želje in potrebe, in naloga staršev je, da jih podpiramo. So krasna bitja, ki vplivajo na to, da pri nas, odraslih, odpade precej balasta. Spomnijo te, kaj je naravno, ker so naravni in čisti. Po rojstvu prve hčerke so se paralelno dogajale same dobre stvari tudi na moji glasbeni poti. Posnela sem prvi album v samozaložbi, začela sem se ukvarjati s pravljičnim svetom in pisati pravljice. Gala je stara devet let in je moja svetovalka, saj jo pri pisanju moje knjige Flavtofonije, ki predstavlja flavte sveta, vprašam, kako mora moja junakinja Tinka Tonka ravnati. Običajno pišem ponoči, zato me vsako jutro vpraša, ali sem napisala novo poglavje, in me spodbuja. Alma pa mi je s svojim prihodom na svet poleg vsega drugega prinesla srečo, da sem že po treh mesecih po njenem rojstvu prejela veliko nagrado in nagrado za najboljšo interpretacijo na Festivalu Melodije morja in sonca v Portorožu.

Je dobila ime po pisateljici in popotnici Almi M. Karlin?

Najprej smo pomislili na almo mater, nato pa na Almo M. Karlin. Ko sem bila noseča z Almo, sem si na ljubljanskem gradu ogledala razstavo Alme M. Karlin in takrat sem vedela, da je to pravo ime.

Z družino živite na Krasu. Ali vas tamkajšnje okolje navdihuje?

Vsekakor. Toda Slovenija je tako majhna, da brez težav pridem iz enega kraja v drugega. Morda Slovenci premalo cenimo to, da imamo vse blizu. Vsaka pokrajina me navdihuje. Navezana sem na Kras, na morje, Koper in tudi na Ljubljano. Ne sodim med tiste ljudi, ki pravijo, da je najlepša stvar v Ljubljani avtobus za Koper. Z veseljem vsak teden pridem v Ljubljano.

Sodelujete tudi pri različnih projektih. Ste članica društva Planet Zemlja, bili ste ambasadorka akcije Ohranimo slovenskega volka, prav tako pa ste predsednica društva Vilenica. Na podlagi česa se odločite za sodelovanje pri določenih projektih?

To izvira iz notranje potrebe po izražanju različnih plasti moje osebnosti. Sploh ne gre za zavestno odločitev, ampak za klic, ki vibrira v prsih in vem, da moram to uresničiti. Ko so me povabili k sodelovanju pri društvu Vilenica, sem se odločila, da razširim svoje delovanje. Zadovoljna sem, da organiziramo Mlado Vilenico in Veliko Vilenico, kjer je vse več glasbe. Veliko mi pomeni, da sem spoznala ogromno pesnikov in pisateljev iz Društva slovenskih pisateljev. Kadar pa se sprašujem, zakaj mi določenih stvari ne uspe narediti, napišem vse tisto, kar sem naredila, in včasih sploh ne vem, kako mi vse to uspe. Najbrž je ključno to, da teh stvari ne jemljem kot službo ali obveznost, ampak kot del sebe.

Se povsem predate stvarem, ki jih počnete?

Da. Ko nekaj počnem, se tako strastno predam, da pozabim jesti, piti, spati in včasih moje telo ne zmore več, zato moram biti pozorna.

Se še ukvarjate z zelišči?

Nekoliko manj, ker nimam dovolj časa, vendar se bom temu še zagotovo bolj posvetila.

Letos ste izdali album Cuori di ossigeno. Zakaj ste se odločili, da posnamete album v italijanščini?

Nastal je na podlagi povabila italijanskega založnika in tekstopisca Alberta Zeppierija, s katerim sodelujem že od leta 2003. Nekega dne sva ugotovila, da se je nabralo veliko pesmi, ki sva jih ustvarila z različnimi glasbeniki, in predlagal je, da jih je treba izdati. Z veseljem sem izdala ta album, saj sem na njem sodelovala z Ianom Andersonom, Kaiti Garbi, Vincenzom Vasijem in Ginom Santercolem.

Menite, da za doseganje uspehov na glasbenem področju ni treba vsega načrtovati?

Ne, ker se stvari odvijejo same. Tako je bilo pri meni od nekdaj. Ko sem se leta 1997 na Emi predstavila s pesmijo Veter z juga, sem pristala na predzadnjem mestu, vendar si nisem zapomnila nič drugega kot to, da sem pela na odru in da sem bila hvaležna za to priložnost. Nobenega razočaranja nisem čutila, pozneje pa sem se čudila, kako ljudje doživljajo to pesem. Zanimivo je bilo, ko me je Lado Bizovičar, ki je takrat s fantovsko skupino osvojil 2. mesto, čez nekaj let gostil v oddaji in se mi na kolenih opravičil, ker me je premagal s tisto grozno pesmijo. (smeh) Verjamem, da se je treba prepustiti toku življenja, ampak to ne pomeni, da se obnašamo neodgovorno in se zanašamo na to, da bo vse padlo z neba. Treba se je razvijati, se izobraževati, slediti svojim načelom, sodelovati in potem vse poteka tako, kot mora potekati.

Kako pomembna sta za uspeh na glasbenem področju talent in trdo delo?

10 % je talent in 90 delo. Ko sem bila stara 18 let, sem vadila flavto 12 ur na dan in zaradi tega imam obrabljene zobe in čeljusti, ker sem pretiravala, da bi presegla svoje cilje. Uporaba sklepov pri govoru, petju in flavti je pustila svoje posledice.

Ste še vedno zelo zahtevni do sebe?

Morda lahko temu rečem zahtevnost, ampak predvsem gre za to, da me določena stvar povsem posrka vase in dokler ni narejeno tako, kot slišim v glavi, ne odneham. Toda zdaj znam preklapljati med različnimi svetovi.

Je to naporno?

Včasih je precej naporno, zato se je treba ustaviti in počivati. Na srečo se znam ustaviti in živim zdravo.

Boste hčerki spodbujali, če se bosta odločili za ukvarjanje z glasbo, ali pa ju boste opozorili tudi na negativno plat glasbenega sveta?

Spodbujala bom njune talente in že zdaj prepoznam tisto, kar jima je všeč. Želim jima omogočiti, da to počneta. Toda doseganje presežkov in uspehov ni preprosto. Treba je biti potrpežljiv. Rada bi jima povedala, da je treba veliko delati in da se je treba vsaki stvari posvetiti celostno. Gala veliko časa nameni risanju, kar spodbujam, in pri tem ji bom pomagala. Ustvarjalnost je dobra za vsakega otroka. Vsak otrok na tem planetu je lahko ustvarjalen. To je zelo pomembno, saj je zaradi posnemanja drugih svet postal dolgočasen. Dandanes vsi nosijo podobne blagovne znamke, pijejo podobne pijače in s tem se zatirata raznolikost kultur, narodov, jezika pa tudi edinstvena osebnost vsakega človeka, zato je pomembno, da otroke spodbujamo pri izražanju njihove pristne osebnosti. Tako bomo dosegli, da bo svet bolj pisan, boljši in lepši. Takšen, kot je zdaj, namreč ni najboljši, saj potreba po doseganju popolnosti ubija dušo človeka.

Kako vam je uspelo najti ravnovesje v življenju in ohraniti čisto dušo?

Najbrž je to stvar značaja, ker sem bila od nekdaj takšna. Predvsem pa sta mi starša znala povedati, da me imata rada. Pogosto sta me objela in zelo sta me podpirala.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču