Mednarodno priznana slovenska pevka Tinkara Kovač v svoje projekte vloži veliko energije in truda ter jih vedno izpili do popolnosti. V sproščenem pogovoru nam je Primorka zaupala kar nekaj zanimivosti iz svojega življenja na Krasu, ki ji je popolnoma priraslo k srcu.
Story: Kot mednarodno priznana pevka in vrhunska flavtistka le redko počivate. Tudi vaše poletje je bilo koncertno obarvano. Kako ste preživeli proste dni z družino, ob tem, da ste med drugim obiskali New York, ki vam je zelo pri srcu?
Počitnice so bile delno delovne, je pa bilo dovolj časa tudi za sprostitev. Med bolj zanimive dogodivščine gotovo spadajo izjemno atraktivna igrala, ki so nas spremljala po mestu. Hčerki Gala in Alma sta bili navdušeni nad vodnimi in spretnostnimi dogodivščinami, ki so nas spremljale na vsakem koraku. Med bolj zanimivimi je bil sprehod ob vodno razigranem Brooklynskem mostu. Vsak dan smo se od doma odpravili z vsaj dvema paroma rezervnih oblačil v nahrbtniku, saj smo morali biti pripravljeni na vodne in peščene pasti, ki jih je skrival poletni New York. Kot pa sem že omenila, je bil dopust tudi deloven. V takšnem mestu namreč ni težko najti navdiha za nove ideje. Vedno znova ugotavljam, da me tamkajšnji domorodci izjemno navdahnejo, zato ni bilo težko poiskati časa za pisanje besedil in komponiranje novih pesmi. Ker pa je New York tudi prava zakladnica kulture, smo si vsekakor vzeli čas za različne muzeje in atrakcije, med zanimivejšimi pa lahko omenim ogled največje idrijske čipke na svetu Mance Ahlin. Zagotovo vredno omembe in ogleda, tako da sem po vrnitvi domov večkrat že priporočala sprehod po njeni spletni strani design.mantzalin.com.
Story: Jesen ste začeli kar kreativno, saj se je ena od hčerk podala v filmske vode. Kaj kot mama menite o hčerkinem sodelovanju v filmu Jana Cvitkoviča, ki si ga je že v prvem tednu v kinodvoranah po Sloveniji ogledalo pet tisoč gledalcev in je na mednarodnem filmskem festivalu Cottbus v Nemčiji prejel glavno nagrado publike?
Na Galino vlogo v filmu ne gledam kot na igralski uspeh, ampak jo dojemam kot zabavno, predvsem pa spontano izkušnjo. Zgodba se je začela s preprostim povabilom dolgoletnega prijatelja Jana Cvitkoviča. Ko je bil pri nas na obisku, je malo v hecu, malo zares nekako takole ponudil Gali vlogo v svojem novem filmu: "Ej, ti boš igrala v mojem novem filmu. Okej?" Gala je prikimala in zgodba se je začela. Glede na to, da že v vsakdanjem življenju uživa v igranju vlog, sem takoj vedela, da ji igra ne bo predstavljala težav. Za nas kot družino je bilo zanimivo predvsem to, da je imela v filmu očka, ki je ljubitelj pank glasbe - kar je tudi naš Matej. Prizora iz filma, ko ji očka iz filma zvečer zapoje pank uspavanko, je vajena že od doma, zato ji je bil ta del vsekakor domač. Veliko smo se presmejali in uživali med snemanjem, predvsem pa smo se hecali, da ima zdaj kar dve mamici in dva očka. Ponosni smo nanjo, saj se je lani kot le šestletna deklica te naloge lotila resno in odgovorno.
Story: Ste ponosni, da se je hčerka odločila za popolnoma drugačno kreativno smer, ki je nekako samo še dodatno nadgradila vašo umetniško družino?
Na to izkušnjo sploh ne gledam s profesionalnega vidika, ampak osebnega. Gala se je imela fajn, mi pa tudi. To je vse. (smeh)
Story: Nekoč v Dekanih, danes pa v prelepi vasici Lokev na Krasu živite v krogu družine in v stiku z naravo z velikimi glasbenimi izzivi, dogovori, snemanji in ustvarjalnostjo, ki gotovo nastaja prav tam ali se morda motimo?
Ne, ne motite se. (smeh) Pred časom smo v teh jesensko muhastih, a barvno prečudovitih odtenkih narave v okolici doma posneli videospot za pesem, ki je izšla na kompilaciji priznane italijanske revije Musica Jazz v 20.000 izvodih. Sergio Endrigo je - za tiste, ki ga ne poznajo - pokojni italijanski pevec, avtor, ki je večkrat zmagal na najpomembnejšem italijanskem glasbenem festivalu Sanremo, in bil je vrsto let eden od vodilnih avtorjev in izvajalcev na italijanskem prizorišču. Potoval in koncertiral je po vsem svetu. Po rodu je bil iz Pulja, zelo zgodaj pa se je preselil v Rim, kjer je tudi zaslovel in se povzpel na vrh italijanske glasbene scene. Za kompilacijo revije sem v njegov spomin posnela priredbo njegovega največjega hita Canzone per te, ki je zmagal na Sanremu leta 1968. K sodelovanju sem povabila skupino Perpetuum Jazzile, ki je bila takoj navdušena nad idejo. Ti so svoj del posneli v svojem studiu, jaz pa sem vokalni del snemala v Italiji, v kraju Precoto blizu Vidma, v snemalnem studiu Angels Wing's, kjer sem spoznala krasne ljudi, s katerimi bom zagotovo še sodelovala.
Story: Ste navezani na dom? Ali veliko raje odidete v svet?
Lepo je doma. Do Slovenije čutim navezanost in ne bi je mogla zamenjati z nobenim drugim krajem na svetu. Grem pa izjemno rada na potovanja, predvsem me zanimajo prestolnice. Vsakič, ko se odpravim na pot, vem, da bom ob vrnitvi domov drug človek. Vsako potovanje človeka zaznamuje. Na eni strani mu poglobi zavedanje, da vse, kar ima, vedno nosi s sabo. Pred seboj pač ne moreš zbežati. Po drugi strani pa je lahko potovanje odlično izhodišče za to, da se nam vrednote postavijo spet na svoje mesto in da se nam duša razrahlja ter prečeše z drugačnim naborom glavnikov. Skozi njene vijuge in kanale tako lahko najdejo prostor navdih, nove ideje in zamisli ter drugačno čutenje sveta in sebe v njem.
Story: Narava je velikokrat vir vašega navdiha in ustvarjanja. Kaj vas najbolj očara?
Verjamem v to, da nas narava vedno znova opominja, kaj je bistvo. Ko jo pogledam od spodaj in od zgoraj, se ob njej počutim tako majhno, nepomembno. Ko pa s polnimi pljuči vase vdahnem najmočnejši sunek burje, se zavem, da je vse tako, kot mora biti. Tudi jaz sem del te celote, ki ne bi bila taka, kot je, če mene ne bi bilo. Vse in vsi smo povezani med sabo. Prav v New Yorku sem si nazadnje zapomnila lepo misel domorodcev Navajo, družine, ki že leta izdeluje nakit iz dragih kamnov in kovin. Gospod je vprašal kamen, kako ti lahko jaz pomagam, kako ti lahko vdahnem življenje in kako lahko ti pomagaš meni. V tej življenjski filozofiji tičita spoštovanje in hvaležnost do vsega, kar nas obdaja. In nikjer ni hierarhije, kjer bi lahko človek bil več kot kamen in nasprotno. Vsi smo ista snov, razlikujemo se le po gostoti.
Story: Odprtost prostorov pri vas doma prepleta vedno pozitivno energijo, imate tudi sami radi pregled nad vsem?
Tako čisto spontano se je zgodilo, ko nisem čisto zares še vedela, kaj je Kras. V bistvu še danes ne vem točno. Morda zato, ker je življenje ljudi na Krasu tako skrivnostno, kot je skrivnostno njegovo podzemlje. Tudi reka ponikalnica se pojavi, in ko se ti v trenutku končno zazdi, da si jo razumel, spet izgine.
Story: Ker ste leta in leta vedno tako kreativni in vaši projekti osvojijo mednarodna področja s svetlobno hitrostjo, nas za konec zanima, ali imate še kakšno res močno željo z glasbenega področja?
Letos sem dobila dve lepi povabili. Prvo se je zgodilo v maju, ko sem se priključila Sindikatu glasbenikov Slovenije, ker verjamem v lepoto, globino in raznovrstnost slovenske kulture in glasbe ter verjamem, da smo lahko glasbeniki skupaj še močnejši in še uspešnejši. Tako v skupini glasbenikov pripravljamo novo spletno stran za ozaveščanje glasbenikov o njihovih pravicah in delovnih razmerjih, zakonodaji in podobnih stvareh, ki so videti komplicirane le na prvi pogled, v resnici pa sploh niso. Še posebej, če si med seboj lahko pomagamo. Drugo povabilo se je zgodilo v septembru, ko sem se z veseljem odločila, da ga sprejmem in postanem učiteljica za flavto, kompozicijo in igranje v bendu na Mednarodni britanski glasbeni šoli BIMS v Ljubljani. Prav zdaj poteka tekmovanje za mlade skladatelje Comp Comp, ki spodbuja mlade od osmih let, da se izrazijo v lastni glasbeni kreativnosti, ne glede na žanr in obliko. Prijavijo se lahko vsi, več o tekmovanju si lahko ogledate na njihovi spletni strani. Vsi mladi, mentorji in starši vabljeni k sodelovanju!
Napisal Alojz Petrovčič
Fotografije Gorazd Kernel
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
