Tjaša Čuš: “Kriza je čas za iskanje svobode”

Zanimala jo je tehnična dovršenost znotraj oblikovanja aktov, ki jo je pozneje pretvorila v oblikovanje sodobnih portretov.

► Vaša dela so zaznamovana z močnimi rezi slikarskih kolažev, vzetih iz sijočih ovitkov revij. Prikazujete obraze, dele obrazov, kakšna zgodba se skriva v tem ustvarjanju?

Ustvarjalna faza, v kateri sem, je faza, ko vzamem, kar imam, in naredim ... pretvorim v nekaj slikarskega. Velikokrat so to fotografije, ki me zmedejo, za katere sem občutljiva. In ja, trenutno sem obložena z revijami visoko sijočega papirja ter videza. Iz revij izrezujem odtenke kožnega, izrezujem dele ženskih obrazov, razmišljam o pomenu teh odtenkov ter o pomenu materialnega. Tudi zame kot za številne umetnike ni smiselno popolnoma preslikati tega, kar vidimo, saj smo senzibilni in razmišljamo, kako prikazati manko v podobi. Sama to počnem na več načinov, eden izmed njih je ravno izdelava kolažev iz ženskih obrazov, odvzemanje bistva ter dodajanje novega bistva. Če sem preprosta: odvzemam prvoten odtenek, oko ali ustnice zamenjam z novimi, platno v ozadju pustim sveže in odprto, ker je vsaka podoba v reviji zaprta ...

► Skozi svojo zgodbo na platnu razkrijete vsa nasprotja materialnega vidika stvarnosti. Nekako ne težite k poveličanju lepote, temveč k razgradnji ideala. Zakaj?

Misel na družbo in človeka v trenutnem materialnem svetu me motivira, da raziskujem sodobne probleme ter potrebe ljudi. Prav zato se večkrat odrekam tistemu, kar bi lahko označili za poveličevanje. Lepo je, če smo lepe, vendar v svetu, ko ne najdemo ravnovesja med duševnim in zunanjostjo, je treba ravno to iskati ... Sama iščem bistvo lepote ter estetike. In seveda ugotav­ljam, tako v slikarstvu kot v svojih portretih, v lepi ženski kot tisti, ki ji vedno nekaj 'manjka', je problem v tistem, kar verjamemo. Lepota človeka in ideje je tista, ki je pristna, resnična, globlja. Lepota je zares izraz tega, kar smo od znotraj. Razgradnja ideala oziroma razgradnja fotografije Natalie Vodianove je morda prikaz iluzije, stvarnosti in okrnjenih zahodno-kulturnih prepričanj.

► Kaj vam pomeni tovrstno osebno, svobodno izražanje?

Včasih preprosto nismo svobodni. Koga kriviti za to? Lahko bi krivila politiko, religijo, Evropo, kapitalizem. Sem sama kriva za svobodo, ki je ni? Težko reči. Svoboden si, ko lahko služiš samemu sebi. In to lahko zdaj počnemo le tako, da se osredotočamo na lastne potenciale, in ne na nesrečo sveta. Kriza je čas za iskanje svobode. Za svobodo so potrebni izobraževanje, brcanje, rast, govorjenje resnice, izražanje ljubezni in sovraštva. Ne gre drugače. Čez vse je treba ... na poti do svobodnega izražanja in svobode. Vsak zase lahko presodi, koliko je svoboden in kdaj je čas za še večjo svobodo. Zame pomeni svoboda, da lahko vse več časa namenim delu, ki me veseli, kadar si stran od lastne biti ... ni najlepše. Mislim na vsakogar, torej pojdimo v smer svobode.

► Všeč mi je bila kritika, kjer so omenili, da je vaše delo zgrajene rekonstrukcije in improvizacije dialoga do gledalca podobno interakciji v gledališču, kjer maska lika ustvarja razdaljo do osebe, ki jo nosi. Kakšno igro vidite vi v vsem tem?

Lahko, da so moji portreti tudi maske, ki nosijo razdaljo do osebe, ki jo nosi, ter razdaljo do gledalca ter do mene kot ustvarjalke. Menim, da vsi nosimo svoj ego s sabo. Temu pravim maska. Kadar nam lastni izraz identitete pobegne, si podzavest nadene masko. Maska je popularna, žal ali na srečo! Morda je potenciranost modne industrije, lepotne kirurgije, digitalne manipulacije skrajni izraz naših mask. Ali pa le naše pristnosti. Kot pravim, dobro je iskati sebe in slediti svojim vzgibom. Maska je naš manjkajoči člen.

► Na Akademiji za likovno umetnost ste diplomirali iz tematike portreta kot izraza komunikacije znotraj dveh družbenih skupin. Ste že takrat vedeli, da si želite globlje raziskati to področje?

Izjemna oblika raziskovanja zame ... je ravno diplomska naloga. Spustila sem se v ravni umetnosti, ki se nikakor ne ujemajo. Vendar lepo govorijo o naših strogih ločnicah. Povezala sem umetnost terapije ter sodobno umetnost. Portret avtistke je bil vzgib za iskanje: zakaj njen portret ni tisti, ki bi lahko bil sodoben? In koliko sploh je lahko? Ko sem izpostavila portrete ljudi s prikrajšanimi in izoliranimi možnostmi, sem ugotovila, koliko je potrebno naše sodelovanje. In seveda, pomembno je, da ozavestimo, da so ljudje s posebnimi potrebami, ljudje, ki niso za nič prikrajšani. Samo so. Omejenosti sestav­ljamo mi, ki imamo možnost narediti več.

► Nekako povezujete umetnost in psihologijo. Se ne bojite, da bi šli kdaj kakšen korak predaleč in bi vaša dela dosegla kontra učinek na gledalca?

Kaj hočem ... najbrž grem vedno zunaj želenega učinka. Včasih doživljam to kot lastni tepež. Vendar z vsakim novim projektom in novo sliko hitro ugotovim, kje imam lasten problem, ego ter želje in potrebe. Veliko stvari me zanima in včasih je težko vse to združiti in povedati. Prav občutljivost za družbene razlike me spodbuja, da bi uspešno izrazila vse te plati: plati slikarstva in ljubezni do te, plati do uživanja v življenju, plati do pomoči v ozaveščanju razlik na svetu. Včasih je treba počakati, da izkusimo vsaj eno, da lahko ustvarimo dobro drugo izkušnjo. Čakam.

► Kako to, da v svojem ustvarjanju posegate po velikih platnih?

Pravzaprav je čas, da posežem po manjših platnih. Veliko je težko kontrolirati. Težje prodati in prevažati. Sem v fazi, ko veliko raziskujem. Področja, ki me veselijo, so lahko skrajno estetsko naravnana ali izredno kritična. Povezujem abstraktno slikarstvo, izbiram moderne tendence, ki jih povezujem s sodobnimi. Zanimata me tudi oblikovanje ter dekoracija, ta je lahko namenjena vsem. Izdelujem dekorativne predmete, pohištvo, slike, ilustracije in portrete. Največji izziv je sodelovati s skupino ljudi in ustvarjati nekaj skupaj, je najtežje, a vendar se skozi tovrstna sodelovanja največ naučimo.

Besedilo: Mihaela Margan Kocbek // Fotografiji: Mediaspeed

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec