Akademska slikarka Tjaša Čuš je bila med študijem ena izmed redkih, ki so vztrajali pri razvoju figurativne umetnosti. Zanimala jo je tehnična dovršenost znotraj oblikovanja aktov, ki jo je pozneje pretvorila v oblikovanje sodobnih portretov. Njena dela smo tako nazadnje lahko občudovali na razstavi, ki jo je imela na gradu Negova.
Story: Pred kratkim smo vaša dela lahko spremljali v okviru Salona Traminec na Negovi, ki vsako leto gosti priznane slikarje. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
Zadnje čase se bolj skrivam v svojem delovnem okolju, zato moram reči, da sta vsaka nova prestavitev in izpostavljanje del v javnosti lahko osvežujoča, hkrati pa negotova. Salon Traminec mi je ponudil, da se predstavim z velikoformatnimi slikami v naravi. Ugotovila sem, da slike s popularnimi vzgibi delujejo na prostem, posebej izrazite. Barva narave odpre in daje kontrast mojim odtenkom, ki sledijo k umetnemu.
Story: Vaša dela so zaznamovana z močnimi rezi slikarskih kolažev, vzetih iz sijočih ovitkov revij. Prikazujete obraze, dele obrazov, kakšna zgodba se skriva v tem ustvarjanju?
Ustvarjalna faza, v kateri sem, je faza, ko vzamem, kar imam, in naredim, pretvorim v nekaj slikarskega. Velikokrat so to fotografije, ki me zmedejo, za katere sem občutljiva. In ja, trenutno sem obložena z revijami visoko sijočega papirja ter videza. Iz revij izrezujem odtenke kožnega, izrezujem dele ženskih obrazov, razmišljam o pomenu teh odtenkov ter o pomenu materialnega. Tako zame kot za mnogo umetnikov ni smiselno popolnoma preslikati tega, kar vidimo, saj smo senzibilni in razmišljamo, kako prikazati manko v podobi. Sama to počnem na več načinov, med njimi so ravno izdelava kolažev iz ženskih obrazov, odvzemanje bistva ter dodajanje novega bistva. Če povem preprosto: odvzemam prvoten odtenek, oko ali ustnice zamenjam z novimi, platno v ozadju pustim sveže in odprto, ker je vsaka podoba v reviji zaprta ...
Story: Skozi zgodbo na platnu razkrijete vsa nasprotja materialnega vidika stvarnosti. Nekako ne težite k poveličanju lepote, temveč k razgradnji ideala. Zakaj?
Misel na družbo ter človeka v trenutnem materialnem svetu me motivira, da raziskujem sodobne probleme ter potrebe ljudi. Prav zato se večkrat odrekam tistemu, kar bi lahko označili kot poveličevanje. Lepo je, če smo lepe, vendar je v svetu, ko ne najdemo ravnovesja med duševnim in zunanjostjo, treba ravno to iskati. Sama iščem bistvo lepote ter estetike. In seveda ugotavljam, tako kot v slikarstvu, v mojih portretih kot v lepi ženski kot tisti, ki ji vedno nekaj 'manjka', problem v tistem, kar verjamemo. Lepota človeka ter ideje je tista, ki je pristna, resnična, globlja. Lepota je zares odraz tega, kar smo od znotraj. Razgradnja ideala oz. razgradnja fotografije Natalie Vodianove je morda prikaz iluzije, stvarnosti in okrnjenih zahodnokulturnih prepričanj.
Story: Kaj vam pomeni tovrstno osebno, svobodno izražanje?
Včasih preprosto nismo svobodni. Koga kriviti zato? Lahko bi krivila politiko, religijo, Evropo, kapitalizem. Ali sem sama kriva za svobodo, ki je ni? Težko reči. Svoboden si, ko lahko služiš samemu sebi. In to lahko zdaj počnemo le tako, da se osredotočamo na lastne potenciale, in ne na nesrečo sveta. Kriza je čas za iskanje svobode. Za svobodo so potrebni izobraževanje, brcanje, rast, govorjenje resnice, izražanje ljubezni in sovraštva. Ne gre drugače. Vse je treba prestati na poti do svobodnega izražanja in svobode. Vsak zase lahko presodi, koliko je svoboden in kdaj je čas za še večjo svobodo. Zame pomeni svoboda, da lahko vedno več časa namenim delu, ki me veseli, kadar si stran od lastne biti ... ni najlepše. Mislim na vsakogar, torej pojdimo v smer svobode.
Story: Všeč mi je bila kritika, kjer so omenili, da je vaše delo zgrajene rekonstrukcije in improvizacije dialoga do gledalca podobno interakciji v gledališču, kjer maska lika ustvarja razdaljo do osebe, ki jo nosi. Kakšno igro vidite vi v vsem tem?
Ja, mogoče so moji portreti tudi maske, ki nosijo razdaljo do osebe, ki jo nosi, ter razdaljo do gledalca ter do mene kot ustvarjalca. Menim, da vsi nosimo svoj ego s sabo. Temu pravim maska. Kadar nam lastni odraz identitete pobegne, si podzavest nadene masko. Maska je popularna, žal ali na srečo! Morda je potenciranost modne industrije, lepotne kirurgije, digitalne manipulacije skrajni odraz naših mask. Ali pa le naše pristnosti. Kot pravim, dobro je iskati sebe in slediti svojim vzgibom. Maska je naš 'manjkajoči člen'.
Story: Na Akademiji za likovno umetnost ste diplomirali iz tematike portreta kot odraza komunikacije znotraj dveh družbenih skupin. Ste že takrat vedeli, da si želite globlje raziskati to področje?
Izjemna oblika raziskovanja zame je ravno diplomska naloga. Spustila sem se na ravni umetnosti, ki se nikakor ne ujemajo. Vendar lepo govorijo o naših strogih ločnicah. Povezala sem umetnost terapije ter sodobno umetnost. Portret avtistke je bil vzgib za iskanje. Zakaj njen portret ni tisti, ki bi lahko bil sodoben? In koliko sploh je lahko? Ko sem izpostavila portrete ljudi s prikrajšanimi in izoliranimi možnostmi, sem ugotovila, koliko je potrebno naše sodelovanje. In seveda, pomembno je, da ozavestimo, da so ljudje s posebnimi potrebami ljudje, ki niso za nič prikrajšani. Samo so. Omejenosti sestavljamo mi, ki imamo možnosti narediti več.
Story: Nekako povezujete umetnost ter psihologijo. Se ne bojite, da bi šli kdaj kakšen korak predaleč in bi vaša dela dosegla nasprotni učinek na gledalca?
Kaj hočem. Najbrž grem vedno izven želenega učinka. Včasih doživljam to kot lasten tepež. Vendar z vsakim novim projektom in novo sliko hitro ugotovim, kje imam lasten problem, ego ter želje in potrebe. Veliko stvari me zanima in včasih je težko vse to združiti in povedati. Ravno občutljivost za družbene razlike me spodbuja, da bi uspešno izrazila vse te plati: plati slikarstva in ljubezni do tega, plati do uživanja v življenju, plati do pomoči v ozaveščanju razlik na svetu. Včasih je treba počakati, da izkusimo vsaj eno, da lahko ustvarimo dobro drugo izkušnjo. Čakam.
Story: Kako to, da v svojem ustvarjanju posegate po velikih platnih?
Pravzaprav je čas, da posežem po manjših platnih. Veliko je težko kontrolirati. Težje prodati in transportirati. Sem v fazi, ko veliko raziskujem. Področja, ki me veselijo, so lahko skrajno estetsko naravnana ali izredno kritična. Povezujem abstraktno slikarstvo, izbiram moderne tendence, ki jih povezujem s sodobnimi. Zanimata me tudi oblikovanje ter dekoracija; ta je lahko namenjena vsem. Izdelujem dekorativne predmete, pohištvo, slike, ilustracije in portrete. Največji izziv je sodelovati s skupino ljudi in ustvarjati nekaj skupaj. To je najtežje, a vendar se skozi tovrstna sodelovanja največ naučimo.
Napisala MIMA
Fotografije Mediaspeed
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
